Simona Dervarič iz Murske Sobote že 33 opravlja poklic šivilje in ta ji je bil pisan na kožo že od mladih nog. »Že od malega sem rada oblačila svoje punčke, tudi sama sem bila vedno rada lepo oblečena in sem si ročno tu in tam kaj sešila. Nihče v naši širši družini ni delal v Muri ali imel kakršne koli povezave s šiviljstvom, mene pa je ta poklic privlačil,« začne svojo pripoved. Preden je šla v srednjo šolo, doma tako ni imela šivalnega stroja, ampak se je vsega priučila v šoli.
V Murski Soboti je v tistem času še cvetela tovarna Mura, bilo je veliko povpraševanja po šiviljah, na šoli, se spominja Simona Dervarič, je bilo v njenem času pet oddelkov po 30 učencev. Po srednji šoli se je zaposlila v Kroju, kjer so nekaj malega šivali za Muro, v glavnem pa za stranke po naročilu. »Ravno to me je pritegnilo, da delaš in sešiješ kos oblačila za konkretno osebo. Spomnim se denimo pripravniškega izpita, kjer sem dobila blago in mere ter morala skrojiti in sešiti moške hlače. Rada eksperimentiram in sem kreativna,« pravi sogovornica.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Dogodki) Kam v Pomurju za noč čarovnic?
Noč z 31. oktobra na 1. november je znana kot noč čarovnic. V naši regiji se bo ob tem zvrstilo kar nekaj dogodkov.
Kakovost in trajnost spet v ospredju
Letos oktobra bo minilo 19 let od takrat, ko se je podala na samostojno pot. »Ob redni službi sem tudi doma šivala sorodnikom in sosedom in sčasoma je bilo enostavno vsega preveč. Prišla sem do točke, ko sem začela razmišljati o samostojni poti in se za to tudi odločila.« Delavnico je najprej odprla v Slomškovi ulici, kjer je delala do nedavnega. »Na začetku sem imela ogromno dela, potem pa so z nakupovalnimi centri prišle trgovine, za katere oblačila šiva poceni delovna sila. To je bil velik udarec za vse nas šivilje, ker pač ne moreš konkurirati,« pojasnjuje.
V zadnjih letih se stanje spet obrača. »Zdi se mi, da ljudje ugotavljajo, da kakovost vseeno nekaj pomeni, zato je zopet več povpraševanja po šivanju po meri. V trgovinah težko najdeš klasiko, klasične obleke in kostime, ki jih lahko uporabimo za vse mogoče priložnosti. Pa tudi moda je danes instantna in se spreminja skoraj vsak teden, ljudje vidijo, koliko je tega tekstilnega odpada, kako strupene so nekatere barve, in se začnejo zavedati, da je vseeno boljše plačati malo več in potem tista oblačila nositi dlje časa. Stranke mi nemalokrat prinašajo tudi Murine kostime, da jim jih predelam, dodelam, saj so to še vedno kakovostni kosi, ki so po predelavi praktično kot novi.« Sicer je največ povpraševanja po raznih popravilih, od krajšanja, oženja do menjave zadrg in drugega.
Še vedno vsak dan z zadovoljstvom
Simona Dervarič po vseh teh letih še vedno rada opravlja svoj poklic, in če bi se morala še enkrat odločiti, bi ga izbrala ponovno, pravi. Prav zato ji ni težko preživeti tudi več kot 12 ur v delavnici na dan. »Je pa naš poklic razvrednoten, najbrž prav zaradi poceni delovne sile, ki šiva oblačila za trgovske verige. Če se primerjamo z drugimi obrtniki, smo šivilje na dnu, kar se tiče plačila. Ne vem, zakaj je tako, saj moramo imeti ravno toliko znanja kot obrtniki v drugih panogah. Morda se spoštovanje do poklica vseeno nekoliko popravlja, kar je posledica tega, da nas je vse manj. Ko sem pred 19 leti odprla svojo obrt, nas je bilo v Murski Soboti osem šivilj, sedaj sem edina,« razlaga Dervaričeva, ki pravi, da jo upokojene šivilje rade še kdaj obiščejo v delavnici.
Največ strank ima iz Prekmurja, k njej pa prihajajo tudi z drugih koncev Slovenije. Pred mesecem dni je delavnico preselila na tržnico, v lokal, kjer je nazadnje obratovala cvetličarna. »Za ta korak sem se odločila, ker je bil prejšnji prostor že premajhen. Vedno več je strojev, ki jih potrebuješ za svoje delo, saj se je treba modernizirati. Lepo mi je tu, prostor je domačen,« pove Dervaričeva, ki je tudi vedno v koraku s časom in spremlja modne smernice. Njeni najljubši materiali pa so naravni – bombaž in lan, pa tudi svila.
Idej ne zmanjka
Ker se je obseg dela v zadnjem času povečal, razmišlja, da bi še koga zaposlila. »To je bilo v načrtu že prej, ampak v prejšnji delavnici niti ni bilo prostora. Med mladimi delovne sile sicer ni, me je pa nedavno neka gospa vprašala, ali bi lahko hčerka, ki obiskuje 8. razred, prišla k meni, da bi ji pokazala osnove dela, da se bo lažje odločila za srednjo šolo. Tako da se še najdejo posamezniki, ki jih tovrstno delo veseli.« Sama ima ogromno zamisli in načrtov. Želi si, da bi se lahko več posvetila lastnim kreacijam, tudi recikliranju džinsa, kar je v preteklosti že počela. »Glava je vedno polna idej, ampak na žalost zmanjka časa.« Vprašamo jo še, ali utegne tudi sebi kaj sešiti. »Kovačeva kobila je zmeraj bosa (smeh). Si pa zmeraj kaj sešijem ob posebnih priložnostih. Izdelek mora biti ' tipi topi'. Da potem z zadovoljstvom povem, da sem si to sešila sama,« sklene.