Marko Alpner

Ko je leta 1997 superračunalnik Deep Blue prvič v zgodovini premagal svetovnega šahovskega prvaka, legendarnega Garija Kasparova, je svetu postalo jasno, da je človek izgubil miselno »vojno« s tehnologijo. Osemindvajset let po zgodovinski partiji je umetna inteligenca (UI) v praktično vsaki pori sodobne civilizacije, a je še vedno za večino navadnih smrtnikov nekaj nepojmljivega, tujega, lahko bi rekli celo nekaj nezemeljskega. Prinesla je veliko rešitev za vsakdanje probleme, informacije in znanje so nam dostopni kot še nikoli doslej, a je (roko na srce) z vsakim rešenim problemom nastal tudi nov, za katerega do nedavnega niti nismo vedeli, da obstaja.

Vzpon velikih jezikovnih modelov

Resnejši razmah umetne inteligence med splošno populacijo je prišel z velikimi jezikovnimi modeli (Large language models ali LLM), kot so OpenAI, Grok in DeepSeek. To so računalniški modeli, ki se učijo jezika in zbirajo informacije iz ogromnih količin besedil. Smisel njihovega delovanja je napoved naslednje relevantne besede ali informacije glede na že zapisano besedilo. LLM zato ne tvorijo samo smiselnih stavkov, ampak odgovarjajo na vse vrste vprašanj, prevajajo, pišejo dolge tematske sestavke in celo programirajo. Če razumemo, da se ti modeli učijo iz gromozanske baze že obstoječih, pogosto avtorsko zaščitenih besedil, se lahko upravičeno vprašamo: ali veliki jezikovni modeli kradejo informacije ali pa zgolj posnemajo človeški način učenja.

Kritiki so enotni, da gre za obliko razlastitve dosedanjih lastnikov intelektualne lastnine. Avtorji, katerih neznanske količine terabajtov besedil umetna inteligenca uporablja za učenje, pa so se znašli v paradoksalnem, celo tragikomičnem položaju. Njihova dela so se uporabila za učenje sistemov, ki bi jih lahko v prihodnje nadomestili. Ti sistemi so namreč krepko hitrejši, bolj učinkoviti, poleg tega se nikoli ne utrudijo. Zagovorniki umetne inteligence na drugi strani trdijo, da veliki jezikovni modeli niso nič drugačni kot ljudje, ki se učijo in svoja avtorska dela pripravljajo na že obstoječih delih. Modeli namreč ne reproducirajo besedil dobesedno, ampak iz ogromnega števila virov ustvarjajo nove kombinacije.

Pexels

Umetna inteligenca v glasbi

Na podobne dileme z razvojem in izpopolnjevanjem umetne inteligence naletimo povsod, a nikjer tako očitno kot v zabavni industriji, še posebej v glasbi. UI je v svet glasbe vstopila kot v hollywoodskih filmih ameriška posebna policijska enota vstopa v brloge narkokartelov – brez opozorila in z vso močjo. Njen trenutni položaj v glasbi je navdušujoč in zastrašujoč hkrati. Danes lahko vsak z nekaj kliki ustvari pesem v slogu največjih uspešnic popularne glasbe ali pa denimo preoblikuje vokal kot najbolj izkušeni studijski mojstri. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja so računalniki znali zaigrati melodijo, a do nedavnega je bilo ob poslušanju glasbe dokaj preprosto razločiti, ali za skladbo stoji človek ali program. Med najbolj nazornimi primeri tehnološkega naskoka na ustvarjanje glasbe sta Suno in OpenAI Jukebox, ki s kombinacijo nekaj ukazov (promptov) in človeške domišljije lahko ustvarita neverjetne stvari. Želite slišati duet Petra Lovšina in Taylor Swift? Zahtevno, a izvedljivo. Skladbo z vašim besedilom v določenem slogu? Z lahkoto. Umetna inteligenca lahko ustvarja skladbe, ki bi jih brez težav poslušalcem »prodali« kot izvirne kreacije najboljših umetnikov. Kaj to pomeni za ustvarjalce? Kaj za studie in ne nazadnje za tiste, ki glasbo konzumirajo – poslušalce? Mar vzpon glasbenih orodij UI pomeni smrt glasbe, kot smo jo poznali do zdaj?

»Človeško izražanje ne more izumreti«

»Vzpon glasbe, ustvarjene z UI, vsekakor ne pomeni smrti človeške glasbe, pomeni pa radikalen premik oziroma radikalno spremembo v načinu kreiranja glasbe in posledično spremembo v konzumaciji glasbe,« je prepričan Dejan Radičević Daisy, eden izmed najbolj priznanih glasbenih producentov pri nas, ki je od leta 1997 soustvaril dober del glasbe na slovenski sceni (z njim so sodelovali Siddharta, Neisha, Trkaj, Zoran Predin, Tinkara Kovač in mnogi drugi). »Če so bili do zdaj za kreacijo glasbe pristojni tisti, ki so se tej dejavnosti posvečali in pridobivali znanja, s katerimi so lahko ustvarjali glasbo, to zdaj ne bo več potrebno. Zagotovo pa bo vsaj v prvih letih produkcije prišlo do neke vrste razslojevanja – na eni strani bo  produkcija umetne inteligence, na drugi organska produkcija. Tisti, ki bodo ustvarjali organsko produkcijo, se bodo trudili to početi čim bolj transparentno, na 'očeh javnosti',« dodaja.

Prepričan je, da človeško ustvarjanje glasbe izhaja iz notranje potrebe človeka po izražanju čustev, kreativnosti, misli in prepričanj. »Glasba se je skozi zgodovino razvila iz uporabe glasu kot najbolj osnovnega instrumenta in to globoko zakoreninjeno človeško izražanje ne more izumreti in nikoli ne bo. To je pogojeno s samim človeškim rodom. Kaj pa se bo zgodilo na dolgi rok, je v resnici tako težko napovedati, kot bi bilo v času Nikole Tesle napovedati posledice izuma izmeničnega generatorja. Verjetno si 99,99 odstotka ljudi niti približno ne bi znalo predstavljati vseh aplikacij, ki jih je ta izum prinesel – od elektrifikacije in luči v stanovanjih pa vse do pametnih telefonov in satelitsko vodenih raketnih sistemov. Ne vemo še skratka, kaj se bo zgodilo, in tega trenutno preprosto ni mogoče jasno povedati,« je slikovito opisal.

Canva

Prilagaja se večinskemu okusu 

Večina današnjih modelov črpa iz obsežnih katalogov glasbe brez jasnega soglasja ali plačila avtorjem, katerih dela so seveda avtorsko zaščitena. Zato ni presenetljivo, da so tožbe podjetij, ki so razvila orodja za ustvarjanje glasbe z umetno inteligenco (denimo Suno), vse pogostejše. Nedavno so založbe v lasti konglomerata Sony Music Entertainment, Universal Music Group in Warner Music Group podjetje v razširjeni tožbi obtožile, da so do intelektualne lastnine studiev dostopali nelegalno – s pomočjo piratstva.

»Umetna inteligenca se lahko uči samo iz človeškega dela. Prav zato gre absolutno za krajo intelektualne lastnine, saj UI ustvarja glasbo na podlagi vzorcev, ki jih deducira iz ogromnega števila avtorskih skladb. Prepoznava vzorce in tiste, ki so bili v preteklosti uspešni, zato bo vedno generirala skladbe, ki sledijo preverjenim pravilom všečnosti. UI vam ne bo ustvarila 45-minutne japonske jazz improvizacije na kitaro, ampak skladbo, ki ustreza statistično preverjenim okusom občinstva. Ker pa pri tem uporablja bazo izključno avtorskih del, ki so jih ustvarjali realni glasbeniki in avtorji, gre tu za največjo krajo avtorske lastnine v zgodovini. To je brez pardona kraja tako velikega obsega, da jo je v tej fazi praktično nemogoče sankcionirati,« je oster Radičević.

Obenem je prepričan, da trenutne platforme, kot je Suno, zelo verjetno v kratkem ne bodo več obstajale v današnji obliki. Velike založniške hiše so namreč lastnice glasbenega materiala, na katerem te platforme temeljijo. »Verjetno jih bodo založniške hiše hitro pogoltnile oziroma pravno zrušile. Bolj verjeten scenarij je, da bodo te korporacije razvile svoje lastne platforme UI, kjer bo mogoče ustvarjati glasbo iz njihovih baz podatkov – seveda za plačilo in v njihovo korist. Gre za podjetja, ki vedno najdejo način, kako zaslužiti več, ne manj. Na drugi strani so uporabniki – potrošniki, ki glasbo uporabljajo predvsem kot kratkotrajno razvedrilo. Zanje so rešitve umetne inteligence odlične, saj si lahko skladbe oblikujejo po lastnih željah, združujejo različne stile in besedila v točno to, kar jim ustreza. To je prva stopnja, a podobno se bo hitro razširilo tudi v filmsko industrijo: ljudje bodo z nekaj 'prompti' ustvarjali filme, v katerih bodo lahko za glavne vloge izbirali virtualne obraze znanih igralcev. Tako bo lahko nekdo denimo ustvaril pravljico Zvezdica Zaspanka z Bradom Pittom v glavni vlogi,« duhovito napove.

Marko Alpner

Zgolj orodje

Radičević poudarja, da bodo glasbeniki v času umetne inteligence ostali relevantni le, če bodo na sceno prinašali resnično idejo in osebni izraz. Povprečna komercialna glasba, ki je že pred vzponom UI nenehno uporabljala iste zvoke in vzorce, bo brez težav nadomeščena z algoritmom. »Preživela bo predvsem glasba z močnim avtorskim pečatom, igrana in živa glasba – tista, ki se dotakne človeka na globlji ravni,« je prepričan.

Njegova misel odpira še eno zanimivo vprašanje. Ali bo umetna inteligenca nadomestila šund, ki ga ustvarja prekomerno skomercializirana glasba, in prisilila umetnike, da delajo bolj kakovostno? V tem primeru bi dolgoročno povzročila tudi vrsto pozitivnih sprememb. Seveda bi bilo nesmiselno umetno inteligenco označiti kot zgolj »hudodelsko orodje«, gotovo je lahko tudi gonilo izjemnih kreativnih dosežkov v glasbi. Če se za trenutek postavimo v vlogo hudičevega odvetnika, UI odpira vrata v svet ustvarjanja glasbe vsem, ki nimajo glasbene izobrazbe ali dostopa do studia. Za profesionalne glasbenike pa so generativni modeli gotovo lahko tudi način za črpanje idej. Kot vsaka stvar je tudi umetna inteligenca orodje. Moč, učinkovitost in načini uporabe orodja pa so v končni fazi odvisni od tistega, ki orodje uporablja, v tem primeru glasbenika.

Umetna inteligenca torej ni ne absolutna grožnja ne čudodelno orodje. Je tehnologija, ki bo v takšni ali drugačni obliki obstala in se razvijala naprej. Če bodo platforme uvedle jasna pravila označevanja, če bodo modeli trenirani na licenciranih podatkih in če bodo ustvarjalci ohranili nadzor nad svojo intelektualno lastnino, lahko človek in umetna inteligenca ustvarjata v nekakšnem simbiotičnem okolju, ki je lahko zgolj pozitivno za vse udeležence v glasbenem svetu. Radičević je prepričan, da je trenutno najbolj pereča problematika avtorskih pravic. »Glasbeniki v veliki meri živimo od nadomestil, ki jih zbirajo kolektivne organizacije, pri čemer se izplačila izvajajo predvsem na podlagi predvajanja na radijskih postajah in deloma na podlagi spletnih platform, kot je Youtube. Ta sistem je že zdaj vprašljiv, a vsaj nekako deluje. V prihodnje bo treba dela UI zelo natančno regulirati. Vsako tako ustvarjeno delo mora biti jasno elektronsko označeno kot izdelek UI. Mediji bodo morali imeti pravila uporabe tovrstnih vsebin – če jih bodo predvajali, bo treba določiti, kako in komu se izplačuje nadomestilo. Mediji, ki se zavežejo, da umetno ustvarjene glasbe ne bodo uporabljali, pa bodo delovali podobno kot danes – z uporabo in plačevanjem avtorskih del človeških ustvarjalcev,« meni Dejan Radičević.

Umetna inteligenca v glasbi torej ni niti rešitelj niti grobar – je orodje, ki lahko hkrati ogrozi in povzdigne ustvarjalnost. Če bo industrija našla pravično ravnovesje med zaščito avtorskih pravic in svobodo eksperimentiranja, lahko glasba prihodnosti postane še bolj raznolika in dostopna. Če pa bo prevladal (kot velikokrat) komercialni interes, utegnemo dobiti poplavo generičnih pesmi brez avtorske duše. V vsakem primeru pa ostaja temeljna umetniška resnica: človeška potreba po izražanju čustev in iskanju smisla skozi melodijo ne bo nikoli izginila – tudi v dobi, ko temu grozijo algoritmi.