Njeno raziskovanje je izhajalo iz opažanja, da so romska naselja v slovenski javnosti pogosto označena z izrazom geto, ki pa nosi negativni prizvok in ga pogosto povezujemo s pridevniki, kot so črnski, priseljenski oziroma romski. »Menim, da takšno označevanje območij, kjer bivajo Romi, vpliva na oblikovanje (dodatnih) negativnih predstav širše družbe o življenju v romskih naseljih, da so to lahko nevarni prostori, ki se jim je treba izogibati,« je dejala in dodala, da je motivacija za analizo izhajala tudi iz tega, da je odraščala v romskem naselju Dolga vas. »Kljub temu da je naše naselje urejeno in da smo v Prekmurju Romi veliko bolje vključeni v širšo družbeno skupnost, sem velikokrat naletela na začudene poglede, ko sem v pogovoru omenila, da prihajam iz romskega naselja. Ljudje, tudi tisti iz bližje okolice, so mi pripovedovali, da še nikoli niso videli romskega naselja, da se mu izogibajo, nekateri so celo verjeli, da v naselju živimo v šotorih in barakah,« je opisala razloge za odločitev, da bo raziskala, ali obstajajo dejanski elementi geta v slovenskih romskih naseljih.
Za analizo si je izbrala štiri romska naselja, Beltince, Dolgo vas, Žabjak in Šmihel, ter v njih ugotavljala elemente geta.
Pri izbiri naselij je upoštevala več dejavnikov, ki so izražali raznolikost in relevantnost za raziskavo. Dolgo vas je izbrala zaradi osebne povezanosti s krajem. »Naše naselje je hkrati primer dobre prakse v Prekmurju, saj je znano kot urejeno naselje. V nasprotju s tem se v Beltincih Romi soočajo z večjimi izzivi in velja za naselje, kjer so tako bivalne kakor tudi druge razmere Romov med slabšimi v Prekmurju,« je navedla in pristavila, da je želela s takim pristopom prispevati k bolj celovitemu razumevanju raznolikosti družbenih kontekstov, prav tako je želela prikazati primerjavo med naselji, ki veljajo za pozitivni primer, in tistimi, kjer so izzivi večji.
Dojemanje segregacije
Njeno delo je temeljilo na kvalitativnem pristopu raziskovanja, uporabila je tri metode – opazovanje z udeležbo, polstrukturirane intervjuje in sekundarno analizo podatkov. Pri raziskovanju se je usmerila na doživljanje prostorske segregacije prebivalcev romskih naselij, doživljanje stigmatizacije prebivalcev, bivanjske razmere in doživljanje teh ter na življenje v romskem naselju. Pri terenskem delu in intervjuvanju je naletela na nekaj izzivov. Po načrtu je delo potekalo v prekmurskih naseljih, ker je večino prebivalcev poznala in osebno povabila k sodelovanju, drugače pa je bilo v dolenjski regiji. Pogosto je naletela na nezainteresiranost za tematiko, nekaj sodelujočih je imelo po nekaj minutah intervjuja željo po prekinitvi, pri tem pa so omenjali, da se zanje razmere v naselju tako ali tako ne bodo izboljšale.
Laura Kovač je ugotovila, da so v romskem naselju Beltinci nekateri elementi geta precej izraziti. Ugotavljala je na primer oddaljenost naselja od ključnih oskrbnih funkcij in javnih storitev in rezultati so po njenih besedah pokazali, da je romsko naselje Beltinci najbolj oddaljeno od teh ključnih funkcij, denimo od centra za socialno delo, zavoda za zaposlovanje, policijske postaje ... Pri raziskovanju bivanjskih dejavnikov kot kazalnikov kakovosti življenja prebivalcev romskih naselij so izsledki pokazali, da Dolga vas izstopa po infrastrukturni opremljenosti, kakovosti gradnje bivalnih enot in vzpostavljeni družbeni infrastrukturi v primerjavi z Beltinci. »Tamkajšnji prebivalci so izrazito nezadovoljni z vizualno podobo naselja in menijo, da se infrastrukturno ne razvija ali stagnira. Poseben poudarek na težavah v naselju Beltinci je viden tudi v nedavni novici o možni selitvi prebivalcev tamkajšnjega naselja zaradi nevzdržnih razmer, kar hkrati podkrepi ugotovitve iz analize,« nam je povedala.
Ukvarjala se je tudi z vprašanjem odprtosti romskih naselij za večinsko prebivalstvo. S prebivalci omenjenih štirih naselij je opravila 20 intervjujev. Pravi, da so tisti iz Beltinec opisali svoje naselje kot zaprto pred drugimi in poudarili pomanjkanje stikov s pripadniki večinskega prebivalstva. Nasprotno pa so prebivalci iz Dolge vasi navajali večjo odprtost naselja, da večinsko prebivalstvo k njim zahaja, ker imajo tam prijatelje, kar je bilo pogosteje med mlajšimi generacijami. »Zame najbolj presenetljiva ugotovitev je, da so v Dolgi vasi izrazili mnenje, da je prostorska segregacija za Rome pozitivna, saj jim omogoča, da ohranjajo svojo kulturo in jezik, kar namreč zunaj naselja ni mogoče. Glede na to, da gre za prebivalce naselja, ki so v primerjavi z drugimi še najbolj integrirani v širšo družbeno skupnost, se odpira vprašanje, ali lahko Romi v družbi sploh nastopijo kot dejavni subjekt brez popolne asimilacije,« se sprašuje sogovornica. »Pa ne vem, vsak živi tukaj svoje življenje, posebej smo mi, posebej oni. Boljše bi bilo, da bi skupaj vsi živeli, mogoče bi se potem bolje razumeli pa naši tukaj ne bi bili takšni, kot so,« je na drugi strani izjavil eden od njenih intervjuvancev. Spet drugi je dejal, da nekateri ne bi mogli živeti med večinskim prebivalstvom, ker je tam treba imeti red. »Ne moreš vsak dan glasno glasbo imeti,« je rekel.
Različna mnenja
Podoben pristop je Kovačeva izbrala tudi v dolenjski regiji, kjer Šmihel velja za bolj urejeno naselje, Žabjak pa za naselje z veliko izzivi. Ugotovila je, da se naselji med seboj razlikujeta podobno kot v Prekmurju. Kaj pa je največja razlika med prekmurskimi in dolenjskimi naselji? »Kaže se prav v kakovosti bivanjskih razmer, saj na Dolenjskem pogosteje bivajo v manj primernih bivalnih enotah, kar vodi do slabših življenjskih razmer. Skupne ugotovitve med regijama nakazujejo, da na področju urejanja bivanjskih razmer kot tudi razmer na drugih področjih v romskih naseljih obstaja potreba po raznolikih pristopih glede na specifične izzive, s katerimi se naselja soočajo,« je poudarila. Ugotovila je še, da večina sogovornikov prostorsko segregacijo doživlja kot negativno, da bi nekateri raje živeli zunaj romskih naselij, predvsem zaradi medsebojnih odnosov in konfliktov znotraj naselij. Intervjuvanci so pri tem navajali na primer nespoštovanje javnega reda in miru, pomanjkanje zasebnosti in lastnega miru. Večina se jih čuti stigmatizirane. »Da smo nesposobni, lenarimo, čakamo od države. Ne sprejmejo te, mislijo, da smo vsi Romi isti, umazani, da krademo,« je svoje videnje odnosa večinskega prebivalstva do Romov opisal eden od njih. Skoraj vsi intervjuvanci iz romskega naselja Beltinci so ta odnos opisali kot negativen, tisti iz Dolge vasi pa so navajali tako pozitivne kot negativne ocene.
Ob koncu je Kovačeva sklenila, tudi na podlagi teorije, da upoštevajoč zgodovinska dejstva romska naselja ustrezajo pojavni obliki geta, ker so naseljena z etnično manjšino, ki je prostorsko ločena od drugih, nastala pa so neprostovoljno, kot posledica njihovega nesprejemanja. Želi si, da njene ugotovitve ne bi ostale le na papirju, ampak bi postale del procesov odločanja in implementacije ukrepov na področju urejanja romskih vprašanj. Sicer pa je to za Lauro Kovač že drugo Miklošičevo priznanje, prvo je prejela pred dvema letoma na področju pedagogike, njene druge študijske smeri. V takratnem magistrskem delu je pisala o počutju romskih otrok v osnovni šoli in njihovih zaznavah odnosov z vrstniki in učitelji. »Ugotovila sem, da se romski učenci v šoli sicer počutijo dobro ter pozitivno zaznavajo odnose s slovenskimi vrstniki ter učitelji, a se nekateri soočajo z diskriminacijo zaradi etnične pripadnosti. Raziskavo so na fakulteti prepoznali kot pomemben prispevek k dvigu kakovosti pedagoške prakse pri izobraževanju Romov v Sloveniji, kar mi je v veliko veselje in ponos,« je dejala Laura Kovač.