Kot novinarka informativnega programa je znana predvsem po reportažah s terena, ki jih opravlja v vsakem vremenu. Nemalokrat jo tako lahko vidimo v zimski opravi, kako snema cestne delavce, ki jih je presenetil sneg, ali pa se oglaša z opustošenih območij, ki so jih prizadele naravne katastrofe. A najbolj ji zaigra srce, ko lahko poroča o njej zelo ljubi temi, nogometu, in letošnje poletje je živela svoje sanjsko življenje, saj je bila v osrčju dogajanja evropskega nogometnega prvenstva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Daihen Varstroj) 60-letnico popestrila tudi Klemen Slakonja in Rok Bagoroš
Lendavsko podjetje Daihen Varstroj, ki je vodilni ponudnik na področju varjenja in robotizacije varjenja ter rezanja kovin, je priredilo imeniten dogodek ob obeležitvi šestih desetletij prisotnosti na trgu. Predstavniki podjetja so zbranim predstavili dolgoletno zgodovino in ključne prelomnice, pri čemer je verjetno najpomembnejša pridobitev strateškega partnerja, japonske korporacije Daihen, ki je nato v začetku leta 2014 tudi lastniško prevzel lendavsko podjetje. Danes je tako družba, ki v Lendavi zaposluje okoli 150 ljudi, v celoti integrirani član Daihen korporacije, ki slovenski hčerinski družbi namenja vse pomembnejše proizvodne in razvojne naloge. Predsednik uprave Matjaž Vnuk je ob obeležitvi 60-letnice poudaril, da so še posebej ponosni na dosežke, ki so jih dosegli v minulem letu, in sicer širitev proizvodnih kapacitet, kar bo omogočilo, da še naprej utrjujejo vodilno vlogo na trgu varjenja, s vse večjim poudarkom na razvoju novih tehnologij in robotizacije. Na dogodku so poleg Vnuka med drugim spregovorili še lendavski župan Janez Magyar, japonska veleposlanica Akiko Yoshida in višji podpredsednik ter član upravnega odbora japonskega lastnika Kentaro Kaneko. Obiskovalci so na dogodku poleg vodenega ogleda prostorov podjetja, med drugim tudi tehnološkega centra, lahko uživali še v glasbenih in komičnih vložkih voditelja Klemne Slakonje in v nastopu stunt motorista Roka Bagoroša. Utrinke je zbral Rok Šavel.
Najbolj si je zapomnila Škote
»Evropsko nogometno prvenstvo je bila unikatna izkušnja, saj na takšnem tekmovanju še nisem bila, sem pa s kolegi iz športnega dela informativnega progama večkrat poročala s finala lige prvakov,« nam je zaupala Tanja, ki se poletja spominja z nasmehom na obrazu. »V Nemčijo smo se odpravili skupaj s kolegi iz športnega uredništva. Bilo je odlično. Imeli smo priložnost na prizoriščih neposredno spremljati tako našo reprezentanco kot naše navijače. Jaz sem bila odgovorna za zadnje. Izkušnja je presegla pričakovanja. Vsi smo uživali v delu. Od navijačev so mi recimo najbolj v spominu ostali Škoti, ki tradicionalno hodijo na velika tekmovanja. So zelo prepoznavni, kilti so pravi magnet. Zelo glasni so tudi Hrvati, najmočneje pa v avtomobilih trobijo Turki in Albanci. Kar smo skupaj opazili, je, da navijanje za klub recimo ni tako pristno kot navijanje za reprezentanco. To ima veliko več čustvenega naboja. Nemški stadioni so moderni, izjemno akustični. Praviloma so vedno razprodani. Bolj kot se tekma razvija, bolj trpijo glasilke. Proti koncu nihče več ne sedi. Ko pade gol, se objemaš z ljudmi, ki jih še nekaj sekund prej poznal nisi,« se spominja Tanja, ki je v prestolnici ostala takoj po študiju novinarstva na fakulteti za družbene vede. Že kot študentka tretjega letnika je začela delati na komercialni televiziji, sprva je bila na praksi, potem pa je vse bolj intenzivno začela delati med študijem v četrtem letniku.
Nobeden ni enak prejšnjemu
»Bilo je sicer naporno, vendar mi je Pop TV šel zelo na roko in smo nekako uskladili fakultetne urnike in službene obveznosti,« se spominja začetkov v Ljubljani, a prve novinarske korake je vendarle naredila v domačem okolju na eni od lokalnih televizij, kjer je, kot pravi, dobila prve in zelo pomembne izkušnje v svetu televizijskega novinarstva. »Stik s terenom, sogovorniki, kako se pripraviti na intervjuje, vsebinsko in izvedbeno. Recimo, ena malenkost – pomembno je tudi to, v kateri roki drži televizijski novinar mikrofon.«
Po vseh teh letih poročanja s terena ji je držati mikrofon v roki mala malica, je pa res, da še vedno ne ve, kako se bo njen dan zavrtel, saj nobeden ni enak prejšnjemu. Delo je dinamično in pestro in se v resnici nikoli ne konča. »Seveda je odvisno od teme, ki jo dnevno, kot pravimo mi, novinar pokriva. Se pa naš delovnik začne že zjutraj in konča zvečer, najkasneje do 19. ure, ko se naša informativna oddaja vsak dan začne. Novinar nisi do neke ure, ampak si ves čas, tudi ko prideš domov ali ko si na dopustu. Tudi v tem se delo novinarja razlikuje od drugih poklicev.«
So pa bili njeni delovniki drugačni letos poleti, ko je kot rečeno poročala z evropskega nogometnega prvenstva. »Na evropskem nogometnem prvenstvu si kot novinar osredotočen na šport, na nogomet, navijače, na to, kar se tisti dan v okviru tega dogaja. Če se zgodi kaj izrednega, resda poročaš tudi o drugem dogajanju, ampak primarna naloga je šport oziroma v našem primeru je bil to nogomet. Na običajen delovni dan pa se zelo pogosto vsak dan ukvarjaš z drugo temo, niso usmerjen zgolj na eno, tako kot pri Euru bolj ali manj na nogomet.«
Takega izziva ne zavrneš
Prostega časa ji ob načinu življenja novinarja dnevnoinformativnega programa ostane bore malo, izkoristi ga za šport pa tudi prostovoljne obiske nogometnih tekem. »Vsega pa ne smem izdati ... hehe. Zelo rada pridem tudi domov v Prekmurje, kjer imam starše in sestro,« še doda Tanja, ki pravi, da ji ni bilo nikoli žal, da je takoj po študiju ostala v Ljubljani. »Takrat sem se odločila tako, kot sem čutila, in prav sem se odločila. Izziva, da delaš kot televizijski novinar najbolj gledane informativne oddaje v Sloveniji, pač ne zavrneš. Če si to seveda želiš. In jaz sem si,« pove Tanja in tako priznava, da dela to, kar jo zares veseli. Zato na vprašanje, ali je novinarstvo nekaj, kar bi počela do konca življenja, ali razmišlja kdaj tudi o tem, da bi delala kaj drugega, odgovori: »To pa je težko vprašanje. Po srcu sem novinarka, tako da verjetno bo ostalo tako. Res pa je, da nikoli ne veš.«