V gosti megli, ki je zakrivala pogled in morda tudi zdravo presojo, je en trenutek končal tri mlada življenja. Strmoglavljenje letala jim je ukradlo prihodnost in zarezalo v že tako melanholično vzdušje v regiji. Ostali smo s tišino, neodgovorjenimi vprašanji in občutkom, kako krhko je vse, kar imamo za samoumevno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Tovrstne nesreče nas vedno znova spomnijo, kako hitro se lahko usoda poigra z našimi življenji. Kako krivično je, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega. Ali da življenje, ki je bilo do tega trenutka morda polno ljubezni, odgovornosti in truda, izgine v hipu. Ena napačna poteza in vse, kar smo gradili, izgine kot dim v megli. Ni pomembno, ali gre za osebno odločitev, poslovno tveganje ali politični korak – posledice nas lahko preplavijo in potegnejo za sabo še številne druge. Na svetovnem odru vidimo podobno krhkost in nepovratnost odločitev.
Danes mineva 1002. dan ruske agresije v Ukrajini, vojne, ki se je začela kot igra moči, a je postala tragedija brez pravega konca. Zelena luč Ukrajini za uporabo raket dolgega dosega odpira novo poglavje, ki ga preveva grožnja eskalacije. Ena napačna odločitev – napačen izstrelek, napačen cilj – in svet lahko zdrsne proti breznu jedrske vojne. Nič več se ne zdi nemogoče. Podobno lahko napačna poslovna odločitev uniči stotine družin, napačna politična poteza pa zaznamuje na tisoče življenj.
Odločitve, ki jih sprejemamo kot posamezniki, kot voditelji, kot družba, niso nikoli izolirane. Vse, kar naredimo, ima posledice, ki presežejo našo domišljijo. Razbitine na prekmurski ravnici nas opominjajo, da se življenje odvija v trenutkih. Brez razmisleka, brez pozornosti in zavedanja se vse, kar je vredno, lahko spremeni v prah. Morda je največje opozorilo grozljive tragedije to, da je včasih vredno stopiti korak nazaj. Pustiti, da prepir utihne. Posvetiti čas ljudem, ki jih imamo radi. Spomniti se, da lov za materialnim in statusnim bogastvom v resnici nima vrednosti, če se lahko naše zemeljsko bivanje konča v hipu. Ostanejo spomini in morda materialna zapuščina, za nekaj generacij pa bo večina naših sledi popolnoma izbrisanih. Zato je pomembno, kako živimo zdaj – ker za jutri nihče ne jamči.