Znašli smo se skupaj v negotovi situaciji, spraševali smo se, kaj moramo narediti, da ostanemo živi in zdravi. Ne želim si doživeti tega, kar so v trenutkih groze doživeli sosedje Hrvati, kjer je bilo žarišče potresa. V dobrih tridesetih letih življenja potresa nisem čutila, letos že četrtič. Trikrat se je zazibala postelja, najbolj pa se je zamajala Žuta kuča, ob tem zavedanje, da smo v tretjem nadstropju, obdani s steklom, ni bilo pomirjujoče.
Leto 2020 nas je dodobra pretreslo v dobesednem in prenesenem pomenu. Kot skozi sito smo pretresli svoje odnose, mikroskopsko pogledali v svoje družine, tudi v službe. Pretrgale so se vezi, ki so bile že leta skrhane, kot pri potresu popustijo najšibkejši temelji ali popokajo stene. Težko je v času vseh teh sprememb, naporno je in čustveno izčrpavajoče. Četudi smo bili leta čustveno stabilni, se je v letu 2020 vsak od nas vsaj za trenutek znašel tik pred obupom, v predoru, iz katerega ni našel izhoda. Na trenutke je bilo zares hudo, čeprav nam objektivno gledano ni manjkalo nič in so se nekateri ljudje znašli v neprimerljivo hujših stiskah. Četudi imamo poln hladilnik in streho nad glavo, lahko občutimo negotovost pred prihodnostjo. Prav je, da občutimo tesnobo, da si lažje predstavljamo, kako je ljudem, ki so v hujši stiski, in ponudimo roko.
Vsi smo si želeli, da se leto 2020 končno poslovi, v novem pa nam želim, da maske padejo. Dovolj je tesnobe, občutka nemoči, pretresov in potresov. A tik preden se leto zares izteče, preverimo, za kaj smo v tem letu lahko hvaležni. Kaj dobrega se nam je zgodilo, kaj dobrega smo storili drugim. Ne nujno z velikimi vsotami denarja za dobrodelne namene, dovolj je bil prijazen klepet z utrujeno prodajalko, ki si, tako kot mi, želi domov. Ali pa pozdrav mimoidočemu med sprehodom.
Zaželimo si, da bo v novem letu velikih malenkosti več, da bodo odnosi bolj iskreni, naši obrazi odkriti, novi koronavirus le slab spomin. Sprejmimo nauke letošnjega leta, da podobnih lekcij ne bi nikoli več potrebovali.Vse dobro v 2021, dragi bralci.