Govorica teh ljudi ni jezik politikov, ki so odgovorni za to vojno, ne preračunljivcev in vojnih dobičkarjev, niti bogatašev, ki na varnem ždijo v svojih zlatih kletkah razkošja. To je sporočilo človečnosti in pripravljenosti deliti svoj kos kruha. Ob njih naj umolknejo vsi, ki imajo polna usta nagovarjanja k dobroti, pa od svojega niso pripravljeni dati ničesar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Vedno znova se ob izbruhu vojne sprašujem, kako bolan je um človeka, ki jo je začel.
Toda ob tej, ki jo je začel Vladimir Putin, se zdi, da je iskanje povoda v bolezni žalitev za bolezen samo. Vsaka vojna je izpolnitev zla v najstrašnejši obliki, ki ga zajašejo ljudje na oblasti, bratomorna vojna pa je zločin brez primere. Ironija je, da ko se vojna enkrat zažene, zlu ni videti konca. Ustavi jo lahko le izsiljen mir s priznanjem poraza. Pot do pogajanj za zeleno mizo je zato vedno tlakovana z žrtvami. Ceno vojne plačujejo navadni ljudje, v tej, ki smo ji priča, tudi ruski vojaki in ruski narod.
Vojna ni ne pravična ne sveta. Ljudje pa so lahko. To je znova pokazala solidarnost, ki nas spet povezuje in ne razdvaja, ki odpira oči in ne zaslepljuje, ki pokaže, kaj je res pomembno v življenju in kaj ni. Ta občutek je zdravilo za bolečine od zastrupljenega ozračja medsebojnih odnosov v naši družbi. Je tudi zavračanja egoizma in dvoličnosti, protest zoper napihnjence, ki veliko govorijo, malo storijo in za drugega ne naredijo niti koraka.
Ljudje, ki so se sami znali organizirati pri zbiranju pomoči prizadetim v vojni, so postavili neki vzorec ravnanja in pričakovanja, kako naj ravnajo tudi naše javne ustanove. V bistvu se moramo vsi vprašati, ali smo pripravljeni na delitev javnih dobrin z begunci, da torej sprejmemo otroke v vrtce in šolske učilnice, bolnim damo prostor v čakalnicah naših zdravnikov, v bolnišnicah posteljo za zdravljenje. Vse to in še pripravljenost ponuditi delo, da si bodo odrasli pribežniki lahko nekaj sami zaslužili, bo pokazalo, kako humani znamo biti kot družba.
