Kmetijska ministrica Aleksandra Pivec je že dvakrat izjavila, da glede varnosti hrane za slovenskega potrošnika ni treba zganjati preplaha. Zatrdila je, da je sledljivost izvora mesa dobra, ogledala si je celo obrat Celjskih mesnin, kjer naj bi se bila prepričala o mehanizmih kontrole in sledljivosti mesa.
A temu težko verjamemo, ko iz hladilnic globoko zamrznjenega mesa vsak dan padajo novi okostnjaki. Zadnji primer je iz Panvite, ki je prek danskega distributerja uvozila 15 ton poljskega govejega mesa. Pa Panvita ni edina, je trenutno edini obrat, ki ima zalogo večjih količin poljskega mesa. Tako kot Panvita delajo vsi mesnopredelovalni obrati v Sloveniji.
Zato je sežig Panvite na grmadi nekorekten in za potrošnika zavajajoč. Celjske mesnine so afero izkoristile z obiskom ministrice in se postavile "nad druge slovenske mesarje". Čeprav sistem in uvoz mesa tudi tam, kot pri drugih, delujeta na podoben način. Kar vemo, je le, da to meso ni iz sporne klavnice.
Afera s klanjem bolnih in onemoglih krav v poljski klavnici ni samo afera s pokvarjenim mesom, ki je prišlo do potrošnikov. Ob aferi se postavlja vprašanje delovanja kontrolnih mehanizmov ne samo v klavnici, ampak v celotnem sektorju živinoreje. Za zdaj še ni odgovorov, kako je deloval register govedi na gospodarstvu (RGG). To je knjiga, ki jo imetnik goveda hrani na gospodarstvu, na katerem se redi govedo. Vanjo se vpisujejo podatki - o rojstvu, premikih in poginih. Imetnik govedi se mora vpisati v evidenco imetnikov rejnih živali. Tako ostra pravila so bila na ravni EU sprejeta po pojavu izredno nevarne kužne bolezni BSE (norih krav).
Po objavi oglasa poljskega novinarja, da odkupuje bolne in poškodovane krave, in odzivu kmetov na objavljeni oglas postaja vse bolj očitno, da je RGG na Poljskem pomanjkljiv oziroma ga ne spoštujejo. Vprašanje pa je tudi, ali pristojne službe tako kot v mesnici niso tolerirale dogajanja na kmečkih dvoriščih oziroma v hlevih. Če je problem tako globok, potem afera dobiva bistveno globlje razsežnosti, saj potrošnik, ki uživa poljsko meso, dejansko ne ve, kakšno je to meso.
Tu ne gre več samo za vprašanje bolezni, onemoglosti in poškodb živali, ampak tudi za vprašanje, kako so bile živali obravnavane pred akutnim stanjem, ali so bile zdravljene, kakšna zdravila so bila uporabljena. Na to za zdaj ni odgovorov. Zaklana bolna krava in umik njenega mesa iz potrošnje ne pomeni nič. Brez pregleda vsakega kmečkega dvorišča oziroma govejega hleva in dokumentacije RGG ne bomo dobili odgovora, kakšno govedino nam prodajajo Poljaki. Tu pa se odpira vprašanje, komu je v interesu, da se zadeve raziščejo tako globoko. Potrošniku gotovo, klavniškemu pa tudi kmečkemu lobiju pa zagotovo ne.
A temu težko verjamemo, ko iz hladilnic globoko zamrznjenega mesa vsak dan padajo novi okostnjaki. Zadnji primer je iz Panvite, ki je prek danskega distributerja uvozila 15 ton poljskega govejega mesa. Pa Panvita ni edina, je trenutno edini obrat, ki ima zalogo večjih količin poljskega mesa. Tako kot Panvita delajo vsi mesnopredelovalni obrati v Sloveniji.
Zato je sežig Panvite na grmadi nekorekten in za potrošnika zavajajoč. Celjske mesnine so afero izkoristile z obiskom ministrice in se postavile "nad druge slovenske mesarje". Čeprav sistem in uvoz mesa tudi tam, kot pri drugih, delujeta na podoben način. Kar vemo, je le, da to meso ni iz sporne klavnice.
Afera s klanjem bolnih in onemoglih krav v poljski klavnici ni samo afera s pokvarjenim mesom, ki je prišlo do potrošnikov. Ob aferi se postavlja vprašanje delovanja kontrolnih mehanizmov ne samo v klavnici, ampak v celotnem sektorju živinoreje. Za zdaj še ni odgovorov, kako je deloval register govedi na gospodarstvu (RGG). To je knjiga, ki jo imetnik goveda hrani na gospodarstvu, na katerem se redi govedo. Vanjo se vpisujejo podatki - o rojstvu, premikih in poginih. Imetnik govedi se mora vpisati v evidenco imetnikov rejnih živali. Tako ostra pravila so bila na ravni EU sprejeta po pojavu izredno nevarne kužne bolezni BSE (norih krav).
Po objavi oglasa poljskega novinarja, da odkupuje bolne in poškodovane krave, in odzivu kmetov na objavljeni oglas postaja vse bolj očitno, da je RGG na Poljskem pomanjkljiv oziroma ga ne spoštujejo. Vprašanje pa je tudi, ali pristojne službe tako kot v mesnici niso tolerirale dogajanja na kmečkih dvoriščih oziroma v hlevih. Če je problem tako globok, potem afera dobiva bistveno globlje razsežnosti, saj potrošnik, ki uživa poljsko meso, dejansko ne ve, kakšno je to meso.
Tu ne gre več samo za vprašanje bolezni, onemoglosti in poškodb živali, ampak tudi za vprašanje, kako so bile živali obravnavane pred akutnim stanjem, ali so bile zdravljene, kakšna zdravila so bila uporabljena. Na to za zdaj ni odgovorov. Zaklana bolna krava in umik njenega mesa iz potrošnje ne pomeni nič. Brez pregleda vsakega kmečkega dvorišča oziroma govejega hleva in dokumentacije RGG ne bomo dobili odgovora, kakšno govedino nam prodajajo Poljaki. Tu pa se odpira vprašanje, komu je v interesu, da se zadeve raziščejo tako globoko. Potrošniku gotovo, klavniškemu pa tudi kmečkemu lobiju pa zagotovo ne.