Franc Cipot, direktor Centra za ravnanje z odpadki Puconci (Cerop), po dobrih dvanajstih letih zapušča direktorski položaj, ki ga je prvi zasedel. Javno podjetje v solastništvu vseh pomurskih občin, ki rešuje problematiko odpadkov za območje Pomurja, pušča v dobri kondiciji in na trdnih temeljih, a prepušča vodenje v času, ko se kažejo težnje po njegovi privatizaciji.
Kaj vas je privedlo do odločitve, da po šestnajstih letih županovanja v Občini Moravske Toplice postanete direktor novoustanovljenega javnega podjetja?
»Po štirih županskih mandatih, ki so bili zelo uspešni, vsaj tako so kazali rezultati glasovanj, bi lahko še do danes brez problema ostal na položaju župana. Tega, da ne bi bil izvoljen, preprosto ni bilo na vidiku. Jaz pa sem se takrat odločil, da je po nekem obdobju smiselno preiti v gospodarstvo. Tudi v osnovi sem bolj gospodarstvenik kot politik, saj nikoli nisem bil član kakšne politične stranke. Če sem povsem iskren, sem razpis za direktorja Ceropa sprva spregledal. Tako me je prijatelj Geza Sočič, ki je bil takrat vodja projekta v Puconcih, poklical in nagovoril z argumentom, da bi bil idealen za to mesto, poleg tega pa da poznam lokalno sceno in potrebujejo 'enega takega borca, kot sem jaz'. Tako sem pristal na tem delovnem mestu in zdržal skoraj tako dolgo kot na funkciji župana (smeh).«
Izzivov, s katerimi ste se spoprijeli, ko ste morali vzpostaviti delovanje in poslovanje javnega podjetja, verjetno ni bilo malo?
»Tu je bila deponija, kamor so vse do leta 2008 odlagali vse možne odpadke. Kup odpadkov, ki ga je bilo treba sanirati, je bil gromozanski. Direktorsko funkcijo sem začel opravljati z letom 2009 in prvega pol leta sem bil v podjetju edini zaposleni, družbo mi je delal le fikus. V tistem času sem pripravljal izhodišča za delovanje podjetja. Z velikansko težavo in nasprotovanjem nekaterih županov smo sprejeli cenik in nekje v prvi polovici leta 2010 začeli poslovati. Takrat smo morali prevzeti tudi odlagališče Dolga vas, saj zaradi prej naštetih težav v Puconcih nismo mogli več odlagati odpadkov, zato smo jih začasno odlagali v Lendavi. Nato se je začela druga faza ureditve regijskega centra, v kateri smo pridobili objekte in opremo, ki smo jo nujno potrebovali za obdelavo odpadkov. Tako smo občutno zmanjšali količino odlaganja, saj je več odpadkov šlo v sežig, približno tretjina pa jih je postalo reciklantov in so šli v ponovno uporabo.«
Omenili ste uvodne težave in nasprotovanje nekaterih županov. Kakšno je bilo sicer vaše sodelovanje z občinami ustanoviteljicami?
»Z večino občin je bilo sodelovanje ves čas dobro. Dejstvo pa je, da so imeli nekateri župani občutek, da so kralji na Betajnovi, si lastili Cerop kot svoje podjetje, česar nisem sprejel in sem imel v začetku z nekaterimi kar veliko težav. Večina županov pa je podpirala prizadevanja podjetja in zadovoljen sem ter po svoje hvaležen, da so razumeli, da gre za dober regijski projekt in morda edini, kjer je treba in tudi možno dobro sodelovati.
Ob koncu mojega časa v Ceropu je spet zraven politika in različni interesi. To je škoda, saj gre za javno podjetje, ki deluje v javno korist. Osnovni namen podjetja je namreč, da vse odpadke iz regije obdela tako, da je okoljski odtis čim manjši in hkrati cena za prebivalce čim nižja. Težava pa niso bili le samosvoji župani, ampak tudi tisti, ki so s Ceropom izgubili funkcijo upravljavca in so želeli tako ali drugače vplivati na naše poslovanje.«
V vsem tem času se je na področju ravnanja z odpadki spremenilo veliko. Kakšne rezultate je dosegel Cerop?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na Tišini obljubljal razcvet drevesničarstva, a še trave ni pokosil
Kmetijski sklad odpovedal pogodbo najemniku.
»Cerop je naredil velikanski premik pri ravnanju z odpadki. Če je bilo leta 2008 kar 98 odstotkov odpadkov odloženih na odlagališče, jih je bilo leta 2020 odloženih samo še 15 odstotkov. Pri tem je bila moja in vloga vseh mojih sodelavcev in zaposlenih, ki zunaj delajo s temi odpadki, zelo pomembna. Verjeli so, da je to neko poslanstvo, ne zgolj služba. Ves čas govorim, da smo mi zeleni rudarji. Če so 'komunalci' na koncu, ko pospravijo in odpeljejo odpad, smo mi na začetku. Pri nas se krog sklene in hkrati ponovno začne. Dosegli pa smo še en pomemben premik. Več kot tretjina odpadkov je danes reciklantov. Torej nekje 35–40 odstotkov vseh odpadkov se kot surovina ponovno uporabi. Preostali delež je tehnološka voda, ki se izloči v postopku obdelave in gre na čiščenje, ter gorljiva frakcija, ki gre v sežig.«
Kako je z biološkimi odpadki?
»Na tem področju smo najboljši v Sloveniji. Pa ne zato, ker jaz tako pravim, ampak je to preverljivo. Mi 98 odstotkov bioloških odpadkov predelamo v kompost prve kategorije, ki ima certifikat ustreznih institucij in oznako bio-eko. Iz odpada smo tako naredili nov proizvod, ki je izredno zanimiv za trg.«
Predelujete tudi blato s čistilnih naprav. Ravno problematika odpadnega komunalnega blata je v zadnjem času precej aktualna.
»Res je. To sicer ni bila naša osnovna naloga, smo pa, poleg manjšega obrata v Novem mestu, edini v Sloveniji dobili okoljevarstveno dovoljenje, da smo blato s čistilnih naprav predelovali v kompozit. Mi smo za Pomurje reševali ta problem izredno ugodno, saj so cene naše predelave trikrat nižje od tržnih, s tem ko se to blato vozi v tujino ali se 'odstrani' na razne druge načine. Imamo pa težave, saj bi bilo treba razširiti okoljevarstveno dovoljenje, poleg tega v tem trenutku na trgu ni pepela, ki je potrebna surovina za predelavo blata.«
V Sloveniji je veliko govora tudi o potrebnosti sežigalnice.
»Težave na področju sežiga frakcij odpadkov, ki nastajajo pri obdelavi, čutimo tudi pri nas. Celjska sežigalnica ima premajhne kapacitete, Salonit Anhovo pa tudi prevzema le nekaj naših odpadkov, vse drugo moramo voziti v Avstrijo ali še kam drugam, in to po izjemno visokih cenah. Se pa danes že poraja vprašanje o ekonomski upravičenosti investicije v sežigalnico, če bo v prihodnje prišlo do sprememb pri proizvodnji produktov, da bodo morali biti vsi reciklabilni.
V kakšni poslovni kondiciji je Cerop?
»Že zadnjih šest let je v tej panogi Cerop najboljše podjetje v Sloveniji. Zaposlenih je od 90 do 95 ljudi, plače so kljub nekoliko nižji izobrazbi na nivoju slovenskega povprečja. To je zelo pomembno, da so ljudje plačani ustrezno, saj danes težko dobiš ljudi, ki so pripravljeni delati z odpadki. V tem trenutku, ko podjetje nima niti evra dolga in je na najvišji stopnji ekonomskih kazalnikov, lahko z zadovoljstvom prepustim upravljanje drugemu. Želel pa bi si, da ne bi prišlo do kakšnih prevzemov podjetja.«
Se glede tega kaj dogaja v ozadju?
»Vsi indici kažejo na to. To ne bi bilo dobro. Apeliram na občine, da v to smer ne razmišljajo. Nikjer v Sloveniji regijski centri niso v zasebni lasti. Drugo dejstvo pa je, da so povsod regijski centri tudi zbiralci odpadkov, razen pri nas. Na to je opozorilo tudi računsko sodišče v reviziji našega poslovanja, ko je ugotovilo, da Cerop ne more doseči zadostne gospodarske odvisnosti od občin ustanoviteljic, če ne opravlja tudi zbiranja odpadkov. O tem se bo treba dogovoriti, saj drugače ne bo šlo.«
Pri tem bi bila verjetno lahko ovira, da imajo občine sklenjene dolgotrajne koncesijske pogodbe z drugimi komunalnimi podjetji.
»To je lahko ovira, ampak je pravno izvedljivo tako, da je namesto občin delodajalec po pooblastilu Cerop. Če je ta stvar pod ingerenco Ceropa, ti izvajalci to storitev še naprej izvajajo, ampak pod drugo streho. Bi pa takšna sprememba pomenila optimizacijo poslovanja vseh, kar bi se med drugim izrazilo tudi v nižjih cenah storitev ravnanja z odpadki za gospodinjstva in gospodarstvo, kar je gotovo v javnem interesu.«
Ali glede revizije računskega sodišča kar koli obžalujete in bi naredili drugače?
»Z vidika direktorja je dobro, da so revizorji prišli v podjetje in opozorili na nedoslednosti, ki smo jih z lahkoto odpravili. Tiste bistvene zadeve, ki so vsebinske narave, pa so dali v razmislek javnosti in ustanoviteljicam. To, da imamo objekte in opremo, pa ne izvajamo zbiranja odpadkov, ni naša krivda, ampak krivda tistih, ki so takrat drugače pripravljali teren.«
Kaj pa ugotovitve glede Mensane?
»Tudi tu smo na koncu ugotovili, da je Mensana del projekta ponovne uporabe in gre za logično nadaljevanje v hierarhiji odpadkov, kar je ravno najpomembnejši del Mensane. Če govorimo o tem, da je cena javne službe najnižja v Sloveniji, hkrati pa smo iz tržnih dejavnosti ustvarili takšno razliko, da smo lahko sanirali degradirani objekt v Murski Soboti, je to lahko samo zelo dobrodošlo. Pokazalo se bo, da je bila to zelo pametna rešitev. Je pa res, da ko si pred časom, je hudič, saj te ljudje težko razumejo.«
Investicija v Mensano torej ni vplivala na ceno na položnicah?
»Nikakor. Cene so preverljivo zadnjih deset let skoraj enake. Investicija nima nobene povezave s ceno.«
Večkrat ste omenili, da bi moral Cerop prevzeti tudi zbiranje odpadkov, saj bi le tako lahko zagotovil potrebno gospodarsko odvisnost od občin. Ali obstaja kakšna alternativna rešitev?
»Da bi se podjetje privatiziralo, bi bila katastrofa. Vemo za izkušnjo s prejšnjim upravljavcem, ko odlagališče ni bilo ustrezno urejeno, in posledice čutimo še danes pri onesnaženju podtalnice. To ni rešljivo drugače, kot da stari del neustrezno varovanega odlagalnega polja odstranimo, kar je tudi eden od ciljev podjetja. Zakaj ni bilo to že prvotno urejeno? Ker je bilo verjetno tako za upravljavca ceneje. Obenem ob veliki količini odloženih odpadkov na stari deponiji ni bilo formiranega obveznega sklada za zapiranje odlagališča, kar je bil ob prevzemu dodaten problem. Če bomo Cerop sedaj privatizirali, se bomo čez deset let znašli na istem vagonu, in jaz resnično upam, da do tega ne bo prišlo.«
Septembra zapuščate direktorski stolček. Se tudi dokončno umikate iz podjetja?
»Po 44 letih delovne dobe si bom najprej vzel malo sape in si odpočil. Kaj bom pa delal po tem, še ne vem, ker v tem trenutku razmišljam le o tem, da bom končno imel nekaj prostega časa.«
Po počitku pa ponovno za župana?
»To pa bomo videli (smeh). Kar koli bom že delal, zdaj to ne vem.«
Pred vašo naslednico je tako izredno težka naloga.
»Tudi meni ni bilo lahko, saj je bilo vloženega ogromno dela in truda, ampak na koncu je mogoče nekaj pokazati. Sedaj prihaja na moje mesto ženska, ki prinaša neke druge kvalitete in nov pristop, toda vsekakor tudi njej ne bo lahko. Gre pa za zelo mlad kolektiv, ta ožja skupina, ki vodi podjetje, je v svojih najboljših letih, zato je treba to izkoristiti. Tudi nova direktorica je v teh letih, tako da lahko v naslednjih 20 letih naredijo ogromno. Seveda bo prišlo do sprememb, ampak to je pač živ proces, ki ga je treba vsak dan negovati, nadgrajevati in se z njim ukvarjati. Jaz sem tu dvanajst let sedel po dvanajst ur na dan sredi odlagališča. Marsikdo to verjetno ne bi počel, ampak moraš imeti odnos do okolja, kar je bilo meni dano že od nekdaj, in ne glede na vse, kar se je v tem času dogajalo, mi ni žal.«
