Policijska uprava Murska Sobota in Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje sta leta 2014 izdala obsežno publikacijo Zgodovina pomurske policije in orožništva. Kot eden od avtorjev sem v prispevku Policija in orožništvo med letoma 1918 in 1945 skušal predstaviti koncept organizacijske strukture in delo varnostnih organov med obema vojnama v Pomurju. Pri tem sem uporabljal dostopno strokovno literaturo, arhivske vire (še najbolj je bil uporaben arhiv sreskega načelstva Murska Sobota, ki ga hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota) in časopisje, ki je izhajalo v obravnavanem obdobju.
Po izidu publikacije sem pridobil še nekaj pomembnejših podatkov in fotografsko gradivo iz različnih virov, ki zlasti v primeru orožništva v Murski Soboti pomensko in vizualno nadgradijo dosedanje vedenje o tej tematiki. V nadaljevanju bom tako poleg osnovnih iztočnic predstavil tudi na novo pridobljene informacije.
Kaotične razmere na področju javne varnosti
Takoj po ustanovitvi Kraljevine SHS 1. decembra 1918 (Prekmurje je bilo novi državi priključeno avgusta 1919) se je začasno ministrstvo za notranje zadeve urgentno lotilo reševanja kaotičnih razmer na področju javne varnosti. Po civilnem prevzemu oblasti je bilo hkrati z drugimi varnostnimi zaščitnimi enotami – policija, vojska, občinske straže – aktivirano tudi orožništvo kot najštevilnejša sila javne varnosti. Organizacija orožništva (žandarmerije) novonastale države je v vojaškem smislu slonela na srbsko-črnogorskem izročilu. Iz avstro-ogrske orožniške tradicije pa je prevzela orožniško postajo kot temeljno celico organiziranosti na terenu. 27. decembra 1919 je bila sprejeta prva uredba o orožništvu v Kraljevini SHS. V njej najdemo tudi temeljno definicijo orožništva, »da skrbi za javni red in varnost, vzdržuje red in mir ter zagotavlja nemoteno izvrševanje zakonov«.
Najprej brigade, potem polki
V organizacijskem smislu je bilo celotno ozemlje takratne države razdeljeno med šest orožniških brigad s sedeži v največjih mestih takratne države. Prekmurje je spadalo pod pristojnost V. orožniške brigade v Ljubljani z dvema bataljonoma s poveljstvi v Ljubljani in Mariboru. Z novo uredbo, sprejeto leta 1923, so bile ukinjene brigade in skoraj vsi bataljoni. Namesto šestih brigad je bilo organiziranih devet polkov. V Ljubljani je bil sedež 8. orožniškega polka, ki je štel osem čet (Celje, Kočevje, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto in Ptuj).
Ozemlje 8. ljubljanskega orožniškega polka (Slovenija brez Julijske krajine) je pokrivalo 225 stalnih orožniških postaj in tri začasne. Junija 1921 je bilo ustanovljeno okrajno (sresko) glavarstvo s sedežem v Murski Soboti in ekspozituro v Lendavi. Območje Prekmurja je pokrivalo 20 orožniških postaj: 11 v srezu Murska Sobota in 9 v srezu Lendava. Meja med murskosoboškim in lendavskim srezom je sledila predvojni upravni razdelitvi med Železno in Zalsko županijo.
Novi zakon o orožništvu iz leta 1930 prinese nekaj sprememb pri poimenovanju osnovnih formacij orožništva. Tako je bil 8. ljubljanski preimenovan v 8. dravski orožniški polk.
Orožniška četa v Murski Soboti
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Potem ko je vojska Kraljevine SHS zasedla Prekmurje, je prvi (začasni) poveljnik orožniške čete v Murski Soboti postal kapetan (leta 1921 je pridobil čin majorja) Jakob Sagadin, nekdanji poveljnik orožniške čete na Ptuju. Poveljstvo 2. orožniškega bataljona v Mariboru mu je avgusta leta 1919 dodelilo 47 orožnikov, kasneje pa še 15. V začetku so orožnikom pomagale še vojaške enote. Do konca leta 1919 pa naj bi orožniška četa dobila še nadaljnjih 40 mož, ki so končali pripravniško šolo v Ljubljani.
Prvih 17 orožniških postaj v Prekmurju je bilo namenjenih delovanju v občinskih okoliših, niso pa bile predvidene za mejno kontrolno službo. Mejo in mejne prehode so nadzorovale obmejne enote (do leta 1922) in pripadniki finančne kontrole.
Murskosoboško orožniško četo s poveljstvom v Murski Soboti sta sestavljala 1. murskosoboški in 2. dolnjelendavski orožniški vod. Od leta 1919 in vsaj do 1922 je bil poveljnik murskosoboškega orožniškega voda kapetan II. razreda Dragotin Šinkovec. Od leta 1936 in vsaj do 1939 pa kapetan I. razreda Rajmond Vatovec.
Leta 1941 je bil murskosoboški vod pristojen za 12 orožniških postaj, dolnjelendavski pa za 7. Orožniško postajo je vodil podčastnik (narednik) in izjemoma tudi kaplar. Podrejen je bil poveljniku voda, glede opravljanja službe pa še okrajnemu glavarju, kasneje sreskemu načelniku.
Znani komandirji orožniške postaje v Murski Soboti
Orožniški narednik II. razreda Ivan Puncer je bil prvi znani komandir orožniške postaje v Murski Soboti med letoma 1919 in 1926, sledili so mu narednik Ivan Vrtačič med letoma 1926 in 1929, narednik Ciril Klanjšček med letoma 1929 in 1930, narednik Josip Barle 1930–1932 in narednik Josip (Jože) Rues (leta 1935 povišan v čin orožniškega vodnika) 1932–1941.
»To pa je že resan škandalozno«
Povečanje števila orožnikov v Prekmurju je vplivalo na odločitev sreskega načelstva v Murski Soboti, da poveljstvu orožniške čete in orožniški postaji najdejo primernejše oziroma večje prostore. Iz avtorju doslej neznane lokacije nekje na Glavnem trgu v Murski Soboti sta se poveljstvo in orožniška postaja konec leta 1921 preselila v prostore nekdanje impozantne stanovanjske zgradbe Sandorja Augustiča (1786–1868) v Černelavcih, hiš. št. 26. Zgradba je stala levo ob cesti v smeri Tišine malo dlje od današnjega krožišča v Tišinski ulici. Parcela (št. 329), na kateri je stala zgradba, se v katastru iz 19. stoletja omenja kot Černelavska pušča (katastrsko je območje pripadalo naselju Černelavci), kasneje tudi Augustič pušča, po prvotnem lastniku parcele.
Zidana stavba s podolgovato zasnovo z dvignjenim pritličjem in dekorativnimi gradbenimi elementi je bila zgrajena v 50. letih 19. stoletja. Vse kaže, da je zgradbo po smrti prvega lastnika Sandorja Augustiča, stolnega sodnika v Murski Soboti, kupila družina Batthany s Tišine. O tem, da bi bila družina Batthany lastnik te zgradbe tudi po koncu prve svetovne vojne, nimam podatkov. Zgradba je bila zrušena v 50. letih (?) 20. stoletja, ledinsko ime Pušča pa se je očitno preneslo na današnje romsko naselje. Dislocirano orožniško postajo so večkrat omenili v tedanjem časopisju. »Tak važna ustanova za varaš, kak je orožništvo, pa se nahaja kakih tričetrt vüre daleč od Sobote, v tak znanoj »Püšči« - to pa je že resan škandalozno, da Sobota nema orožniške postaje.« (Kmečka moč, 14. julij 1927)
Orožniki so v mesto prihajali tudi s kolesi. Motorizirali so se šele konec 30. let 20. stoletja. Tako v registru motornih koles v murskosoboškem srezu za leto 1938 (hrani ga PIŠK) najdemo podatek, da je imela orožniška četa Murska Sobota v lasti motor s prikolico znamke Harley Davidson (470 kg) z reg. oznako 2-2881 (eden od štirih harleyjev v srezu Murska Sobota).
Selitev v Grajsko ulico
Konec leta 1928 je napočil trenutek za selitev orožniške postaje v urbano okolje. »Žandarmerijska postaja se preseli s 1. decembrom iz Püšče v Hartnerovo hižo v Grajski ulici (poleg Cörove hiže). Ta pride tüdi orožniška četa i vod, tak da bo vsa žandarmerija vküp. Tüdi telefon bo samo eden, ka bo v hasek žandarmerijskoj slüžbi. V dozdajšnje stanovanje orožniške čete pa pride z mesecom decembrom okrajni sanitetni referent dr. Albin Gregorc.«
Omenjena Hartnerjeva hiša na naslovu Grajska ulica 3 je bila zgrajena pred letom 1860. Verjetno jo je zgradila družina Szapary za nastanitev številnih zaposlenih na svojih posestvih. Trokrilno zgradbo v obliki črke U z visokim podstrešjem je v začetku 20. let 20. stoletja kupil Geza Hartner. Ni jasno, ali je zgradbo prodal sreskim oblastem ali pa jo je le oddal v najem. Med letoma 1941 in 1945 je bilo v njej nastanjeno madžarsko orožništvo. Zgradba je bila zrušena konec 70. let 20. stoletja ob gradnji stavbe SDK in stanovanjskih blokov v Grajski ulici.
Orožniška postaja (na obeh lokacijah) je bila pristojna za kraje: Bakovci, Černelavci, Markišavci, Mlajtinci, Murska Sobota, Nemčavci, Noršinci, Polana, Rakičan, Veščica, Krog in Lukačevci, med letoma 1919 in 1922 pa še za kraje Kupšinci, Murski Črnci in Satahovci.
V strokovni literaturi in časopisju večkrat naletimo na napačna poimenovanja murskosoboške orožniške čete glede na čas omembe. Ime čete se je večkrat spremenilo in je bilo regulirano z uredbami oziroma zakonom. Med letoma 1919 in 1921 je bila to 6. orožniška četa Murska Sobota, med letoma 1921 in 1930 5. orožniška četa Murska Sobota, po letu 1930 pa zgolj murskosoboška orožniška četa (uradno: mursko-sobotska žandarmerijska četa).
Znani poveljniki čete so bili: že omenjeni major Jakob Sagadin med letoma 1919 in 1925 (tega leta je bil povišan v čin podpolkovnika in bil premeščen v poveljstvo 8. orožniškega polka v Ljubljani), major Nikola Iskrić med letoma 1925 in 1928 (?), major Josip Boić med letoma 1930 in 1932 in major Vlado Naraćić med letoma 1932 in 1936. Za leti 1936 in 1941 nimam podatkov. V poveljstvu čete in obeh vodov je služilo še nekaj podčastnikov v činu podporočnika in poročnika. Poročnik je lahko nadomeščal poveljnika voda, ki je bil po činu kapetan orožništva. Vsi omenjeni so prihajali v Mursko Soboto v glavnem iz južnih krajev takratne države.
»Krstareči odred žandarmerije« v Prekmurju
Marca leta 1922 je poveljstvo savskega divizijskega območja v Zagrebu predlagalo poveljstvu 5. orožniške brigade v Ljubljani, da bi v Prekmurju ustanovili »leteči odred« orožnikov (v izvirniku Krstareći odred žandarmerije), ki bi lovil pobegle vojaške obveznike iz Prekmurja in odvračal prebivalstvo od madžarske propagande. Vojaški obvezniki so se namreč (predvsem v obmejnih krajih z Madžarsko) v večjem številu izogibali služenju vojaškega roka v južnih krajih takratne države. Obenem so se vrstili napadi (tudi fizični) na občinske gerente, ki so sestavljali sezname vojaških obveznikov. Poveljstvo 5. orožniške brigade je predlog pristojnega vojaškega poveljstva enostavno zavrnilo z utemeljitvijo, da bi takšna orožniška enota povzročila dodaten nemir med prebivalci Prekmurja.
Iz ugrabljenih otrok izdelujejo mast
Decembra leta 1927 se je orožniška postaja v Murski Soboti ukvarjala z bizarno novico, ki je zaokrožila med prebivalstvom. Tednik Novine je namreč objavil članek, ki je prebivalce Prekmurja opozarjal, da naj bi neznanci v vozilu z znakom Rdečega križa ugrabljali otroke s svetlimi (»žutimi«) lasmi in jih nato po »primerni obdelavi« spremenili v mast za lekarne. Množični histeriji ni bilo videti konca.
Kasneje se je izkazalo, da gre za vozilo trahomske postaje, ki je prihajalo v Prekmurje (predvidoma v Beltince) dvakrat tedensko iz Preloga na Hrvaškem. (Trahom, virusno vnetje očesne veznice, je bila dokaj pogosta bolezen prebivalcev ob Muri pred drugo svetovno vojno.) Zoper urednika Novin je bila zaradi te novice vložena kazenska ovadba.
Prepovedali bi delovanje slaščičarn
Na sresko načelstvo v Murski Soboti prispe 7. avgusta 1937 izredno poročilo tukajšnje orožniške postaje o nekaterih prebivalcih Murske Sobote, ki naj bi se ukvarjali z zvodništvom in tihotapstvom. Komandir orožniške postaje Josip Rues poroča, da so proti tukajšnjim muslimanom – slaščičarjem – Aliju, Hajrulu, Mehmedu, Rizvaniju in Saliju sprožili preiskavo zaradi suma zvodništva. »Prilikom preiskave se je ugotovilo da je Ali navedeni služkinji G. po odhodu iz Murske Sobote pisal ljubavna pisma, kar je zopet dokaz, da jo je on kakor tudi ostali turčini spolno zlorabil, akoravno ona tega pri zaslišanju ni hotela priznati iz sramu. Pri tej priliki se je ugotovilo, da to dekle izgleda slabo iz česar se sklepa, da imenovano spolno rabijo vsi navedeni sedaj tu bivajoči sladščičari.«
V nadaljevanju komandir orožniške postaje predlaga, da bi v prihodnje omenjenim prepovedali delovanje, tudi zaradi slabih higienskih razmer v slaščičarskem obratu, domnevnega tihotapljenja saharina in posledično nizkih cen slaščic (glede na konkurenco), ki so jih prodajali v Murski Soboti. Na koncu utemelji svoj predlog: »Ker že itak en sladščičar t.j. Pauko v Murski Soboti obstoji.« Kako se je sresko načelstvo glede poročila odzvalo, ni podatkov.
Zastavo ima, vendar jo je izobesil prepozno
Da z odnosom do državne zastave Kraljevine Jugoslavije ni bilo kar tako, izvemo iz dopisa orožniške postaje Murska Sobota sreskemu načelstvu 7. septembra 1935. Na seznamu lastnikov hiš v Murski Soboti (»Spisak kučehazda u Murskoj Soboti na dan proslave rodjenja Njeg. Vel. kralja Petra II koji nisu izobesili državnih zastava na svojim kučama«), ki niso izobesili državnih zastav ob omenjenem državnem prazniku, najdemo 99 lastnikov hiš. Še največ kršilcev je bilo iz Male Kaniže (današnja Partizanska ulica), kjer 26 gospodinjstev ni izobesilo zastave.
V Lendavski ulici so bili bolj narodno zavedni, le tri gospodinjstva niso izobesila državne zastave. Leta 1940 so bile razmere glede zastav malo boljše. Tokrat ni bilo zastav le na 52 hišah. Rekord znova v Mali Kaniži – 32 hiš v ulici brez zastave (skorajda cela ulica). Na seznamu iz tega leta je bila pri posameznih lastnikih hiš dopisana opomba, zakaj niso izobesili zastave. Pri večini je bil razlog pomanjkanje denarja za nakup zastave. Najbolj domiselno razlago pa je imel lastnik hiše na Lendavski cesti, hiš. št. 18, Nikolaj F.: »Ima zastavo in jo je tudi izobesil, toda (dan) kasneje.«
Vsi v prispevku omenjeni dokumenti so shranjeni v arhivu sreskega načelstva v Murski Soboti, hrani jih PIŠK Murska Sobota.