S Prekmurko smo se pogovarjali o življenju in delu v Italiji, ki so jo ohromili številni ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa. Domačini si na novo urejajo življenje, ki se je čez noč obrnilo na glavo. Andreja Časar, po rodu iz Adrijanec, je pred leti Goričko zamenjala za mesto Medičejcev Firence. Zdaj pa že kakšno leto okuša življenje Rima. Živi v bližini glavne železniške postaje Termini. »Malce dlje imam do znamenitosti, do Koloseja recimo 25 minut hoje. Četrt, v kateri živim, je bila pred novo situacijo zelo živahna, polna mladih in smeha, tudi dretja pozno v noč,« začne sogovornica. Pri zahodnih sosedih je novi koronavirus terjal že okoli 6000 življenj, zato je vlada premierja Giuseppeja Conteja pred dnevi še zaostrila že tako ostre ukrepe. Dovoljeni so le nujni izhodi do lekarn, pošt in trgovin z življenjskimi potrebščinami. Šport na prostem je dovoljen, ampak v bližini prebivališča. Državljani morajo nujno upoštevati varnostno razdaljo do drugih ljudi. Zaprli so trgovine z živili na železniških postajah, prepovedali so tudi potovanja do na primer počitniških hiš.Da so razmere zelo kritične, se zavedajo tudi domačini. »Vsaj tisti, s katerimi sem na zvezi, se zelo zavedajo resnosti situacije. Odločno in odgovorno ravnajo, da naše začasno življenje ne bi prešlo v novo realnost,« pravi Andreja.
Preobrat čez noč
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Celotna Italija je zaradi epidemije v karanteni že od 10. marca. Mnogi so omejitve stežka sprejeli, tudi Andreji je bilo zelo hudo. »Prvi večer po razglasitvi dekreta sem doživela tak šok, da doma nisem nehala jokati. Potem sem se odločila, da sploh nočem iti več ven. Ne iz strahu, ampak iz žalosti. Čez noč je vse postalo drugače. Potrebovala sem čas, da sem se prilagodila na nova pravila vsakdana,« opiše. Njeni dnevi so se popolnoma spremenili. »Prej sem bila več ali manj ves dan zdoma. Ob koncih tedna sem šla na kakšen izlet, imela sobotna jutra izključno zase, za kapučino, brioš in sobotni časopis. No, tudi zdaj imam sobotna jutra samo zase, ampak vse drugo se je spremenilo.« Kljub temu skuša opravljati vsakodnevna opravila in slediti rutini. »Vstajam ob isti uri, zajtrkujem, delam, kosim, delam … Ob večerih pa sedim na terasi, poslušam kričanje sosedovih otrok, ki od presežka energije že ne vesta več, kaj bi še ušpičila, igram klavir, delam seznam filmov, ki jih hočem pogledati,« opiše dnevno rutino.
Življenje na terasah
»V središču mesta oziroma v bližini turističnih znamenitosti že zelo dolgo nisem bila. Ko sem bila nazadnje, to je bilo 6. marca, je bilo že zelo pusto in drugače. Od 10. marca, ko je začel veljati novi dekret, sem doma. Od takrat sem šla v trgovino in na tržnico v soseski. V moji soseski so zdaj vsi zelo resni, z maskami, nekateri s pravimi, drugi z improviziranimi, da ne veš več, ali so smešne ali žalostne. Ne tečem, ne hodim na sprehode, ker so parki zaprti, sploh ne hodim zunaj. Imam pa srečo, da ima moje stanovanje manjšo teraso. Življenje tukaj se je namreč preselilo na terase. Ljudi vidim teči po terasah, opazovati sončni zahod, brati knjigo.«
Vsak je potencialni neprijatelj
Na vprašanje, kakšen je odnos do okuženih oseb, odgovarja, da so ljudje predvsem prestrašeni in panični kot pravzaprav povsod po svetu. Bolj kot šikaniranje obolelih, ki niso več grožnja, saj so že ali v bolnišnici ali v domači oskrbi, Andreja opaža strah pred tistimi, ki še hodijo po ulicah. »Vsak se namreč zdi kot potencialni 'neprijatelj', nobenega ne smeš pogledati in z nobenim govoriti. Na kaj nas to spominja? Priznam, da me je ravno te dni malce zaneslo v razmišljanje o tem. Po pogovoru z italijanskimi prijatelji sem dojela, da oni tega ne doživljajo tako kot jaz. Taka je le moja izkušnja, ker je moje ozadje pač drugačno od njihovega,« razmišlja sogovornica.
V tem času mediji po svetu, tudi pri nas, množično poročajo o koronavirusu, medijski strokovnjaki menijo, da je poročanje verodostojno in objektivno ter da je lažnih novic zelo malo, a Andreja kljub temu previdno izbira, kje dobi novice. »Ne spremljam televizije. Moj vir informacij sta tuji tedenski časopis in splet. Nikoli ne prebiram komentarjev pod članki, izogibam se tudi branju objav na socialnih omrežjih. Tako prispejo do mene večinoma prečiščene novice, ki temeljijo le na dejstvih, ne pa še kup zunanje navlake, ki se trenutno skozi besede, slike in posnetke sprošča v komentarjih in podobno,« poudari.
O nasvetih rojakom
»Čeprav to tukaj res pišem kot iz prihodnosti, ker so razmere v Italiji nekaj tednov pred vašimi, ni nasveta. Zdi se mi, da se je zemlja odločila za samomor. Ker več ne zmore z nami. Opazila sem, da so se ljudje v teh tednih začeli umikati na podeželje, kot da bi šele zdaj ugotovili, da narava zares obstaja. Upam, da bo ponovna vez med ljudmi in naravo prinesla kolektivno izboljšanje. Naš preživetveni nagon nas bo uničil ali dvignil. Kajti to je bitka, ki je odprla veliko nivojev naših življenj. Upam, da vsak zase ve, kaj mora storiti v tem trenutku. Jaz vem, kaj moram storiti. Ostajam v Rimu. Moji starši in najboljša prijateljica so že od vsega začetka razumeli, zakaj ostajam tukaj. Ne čutim potrebe, da zdaj nabiram marjetice, saj vem, da sem v vsakem trenutku povezana z naravo, ne glede na to, kje živim.«