Tožilci imajo po zakonu o kazenskem postopku možnost zunajsodnega reševanja kazenskih zadev. Ena od alternativnih oblik je poravnavanje, kot se je izvedlo v naslednji zadevi. Dva oskrbovanca enega od pomurskih domov za starejše sta se sprla in stepla. Policisti so oba ovadili zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe. Tožilec je zadevo odstopil v postopek poravnavanja, ki ga je vodil Jožef Kovač, eden od štirih poravnalcev za območje okrožnega državnega tožilstva (ODT) Murska Sobota. Po postopku poravnave sta se starostnika drug drugemu opravičila, si segla v roke in zadeva je bila rešena brez postopka na sodišču.
»Namen poravnave ni samo v tem, da se sodišča razbremenijo vodenja kazenskih postopkov za manj nevarna kazniva dejanja, temveč tudi, da se konflikt med oškodovancem in osumljencem čim prej reši na zadovoljiv način za oba, brez uporabe kazenskih sankcij, s tem pa se tudi odpravijo ali zmanjšajo škodljive posledice kaznivega dejanja,« razlaga Drago Farič, višji državni tožilec in vodja tukajšnjega tožilstva. To je lani poravnalcem v reševanje odstopilo 50 zadev, leta 2021 pa 54, v obeh letih so uspešno rešili dve od treh zadev, ki so jih dobili v roke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Sprva je zakonodaja predvidevala postopek poravnavanja pred začetkom kazenskega postopka, torej po vloženi ovadbi, kasneje se je razširila, tako da je mogoče poravnavo skleniti tudi v času, ko sojenje že teče, torej do izreka sodbe. Postopek poravnave je glede na zakonsko dikcijo mogoč le za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let, zaradi posebnih okoliščin pa je dopustno poravnavanje tudi za kazniva dejanja povzročitve hude poškodbe, velike tatvine, zatajitve, poškodovanja tuje stvari. »Tožilec mora, preden se odloči, ali bo zadevo odstopil v postopke poravnave, upoštevati vrsto in naravo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, osebnost storilca, njegovo predkaznovanost in tudi stopnjo njegove kazenske odgovornosti,« razloži Farič.
Brez vpisa v kazensko evidenco
Posameznik za poravnavo ne potrebuje odvetnika. »Poravnavanje se sme izvajati le s soglasjem osumljenca in oškodovanca. Torej poravnava temelji na načelih prostovoljnosti, brezplačnosti in učinkovitosti. Cilj poravnave je doseči sporazum, ki bo sprejemljiv za obe stranki,« bistvo postopka strne Jožef Kovač, ki je bil 22 let zaposlen v policiji, v kateri je prehodil karierno pot od policista do vodstvenih delovnih mest. Tako se je ukvarjal z raziskavo kaznivih dejanj, bil pa je še sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, kjer je aktivno sodeloval pri pripravi in sprejemanju kazenske in tožilske zakonodaje.
V vsakdanjih razmerah se, pravi Kovač, srečujemo z mnogimi situacijami. »Dokler se obnašamo in ravnamo strpno, je v redu. Ko to prekoračimo, pride do konflikta. Kaj hitro se namreč s kom spremo za parkirni prostor ali s sosedi zaradi meje. Danes se tako lahko vsak znajde v kazenskem postopku, tako v vlogi oškodovanca kot osumljenca.« Naloga poravnalca je odpraviti nesoglasja med strankami, jim svetovati pri njihovih odločitvah. »Skrbeti mora, da stranke med seboj sodelujejo, da med njimi poteka komunikacija, in si prizadevati, da je vsebina sporazuma v sorazmerju s težo in posledicami dejanj in sprejemljiva za obe strani. Ko prejme obvestilo o izpolnitvi sporazuma, državni tožilec ovadbo zavrže.«
S sklenitvijo sporazuma se odpravijo tudi vzroki, ki so privedli do spora, kar je posebej značilno za daljše družinske in sosedske spore, ko je tudi oškodovanec prispeval k temu, da je do spora prišlo. »Sporazum mora vsebovati določeno moralno ali materialno zadoščenje oškodovanca zaradi storjenega kaznivega dejanja osumljenca. Rok za izpolnitev nalog iz sporazuma ne sme biti daljši od šestih mesecev,« zakonodajo citira Kovač.
Sogovornik obenem omeni po njegovem mnenju najbolj bistveno prednost tega postopka – po sklenjeni poravnavi osumljenec oziroma obdolženec ni vpisan v kazensko evidenco, torej lahko pridobi potrdilo o nekaznovanosti. Prednosti je seveda še več: razbremenitev sodišč, saj se lahko ta ukvarjajo s težjimi kaznivimi dejanji, hitrost v doseganju zadoščenja za oškodovanca, storilci niso stigmatizirani. Ker poravnava temelji na mirnem reševanju sporov, je to tako za oškodovanca kot tudi osumljenca veliko manj stresno.
Poravnava ima učinek tudi na civilnopravnih področjih. »To pomeni, da se reši tudi odškodninsko razmerje, ki izhaja iz kaznivega dejanja. Praksa sodišč namreč je, da oškodovance v večini primerov s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na civilno pravdo in se ti v kazenskem postopku ne rešujejo,« pojasnjuje magister pravnih znanosti s pravniškim državnim izpitom. Za poravnalca ni pogoj, da je pravnik, temveč lahko to postane vsak z ustreznim izobraževanjem. Poravnalce imenuje pravosodni minister.
Krmariti med osumljencem in oškodovancem
Sam postopek poravnave ni zapleten. »Kot poravnalec pa moram dostikrat krmariti, poznati položaj oškodovanca in osumljenca. Gre za naporno in stresno delo, običajno ni problem kaznivo dejanje, ampak ozadje. Potrebne so dobre komunikacijske sposobnosti in razumevanje konflikta ter počutja strank. Dostikrat kljub dobri volji, vztrajnosti in usmerjanju poravnave k cilju ta ni uspešna. Seveda je vse odvisno od vseh udeleženih strank, še posebej od osumljenca in oškodovanca,« pravi Kovač, ki poudarja, da je stanje na murskosoboškem okrožnem državnem tožilstvu glede števila letno odstopljenih zadev poravnalcem dobro, ustrezna je komunikacija z vodjem ter tožilci in tožilkami. »Vsekakor pa je vedno prostor za več odstopljenih poravnalnih zadev in večje nagrade, s čimer bi bili poravnalci nadvse zadovoljni.« Poravnalci za območje ODT Murska Sobota v povprečju prejmejo 129 evrov nagrade za uspešno rešeno poravnavo. Da je sodelovanje s poravnalci dobro, se strinja tudi vodja tožilstva Farič.
Jožef Kovač se že nekaj časa zavzema, da bi se zakon o kazenskem postopku spremenil, da bi se namesto dikcije, da tožilec lahko odstopi zadevo v poravnavanje, zapisalo, da tožilec to mora storiti. Predlog Kovača je tudi, da se razširi nabor kaznivih dejanj, za katera bi bilo poravnavanje dopustno. Na ministrstvu za pravosodje na vprašanja, kaj bodo storili, da bi se več kazenskih zadev oddalo v postopke poravnave, odgovarjajo, da se »pripravlja širša prenova postopkovne zakonodaje na kazenskem področju, katere izhodišča nameravamo predstaviti letos jeseni. Ob tej priložnosti bomo lahko tudi več povedali o predlaganih rešitvah.«
Ni jim dovolj poznano
Kateri so vzroki, da je poravnavanje neuspešno? »Najpogosteje se eden od udeležencev ne odzove na vabilo ali se s postopkom ne strinja, včasih se osumljenec ne čuti krivega ali pa ne sprejema poravnave pod pogoji, ki jih postavlja oškodovanec. Dejstvo je, da je tehten razlog za neuspešnost na strani strank, saj jim ta institut ni dovolj poznan,« poudarja Jožef Kovač, ki ga kar malce jezi tudi pristranskost odvetnikov, ki dostikrat vplivajo na odločitev strank. »Osumljenci po prejemu vabila na poravnavo velikokrat kličejo, češ odvetnik mi je svetoval, naj ne hodim na poravnavo, saj bom na sodišču dokazal nedolžnost. Tudi oškodovancem odvetniki dostikrat svetujejo, naj ne hodijo na poravnave, ker bodo na sodišču dobili veliko odškodnino, na primer 10.000 evrov ali več za lahko telesno poškodbo ali samo sled poškodbe, kar je nerealno. V poravnavi bi se zadeva rešila ugodno in realno za obe stranki. Dostikrat so me čez čas klicale stranke in mi dejale, da jim je žal, da me niso poslušale in prišle na poravnavo brez odvetnika, saj zdaj na sodišču ne bo nič z visokimi odškodninami.« A Kovač vseeno izreče tudi pohvalo odvetnikom, ki se aktivno in s konstruktivnimi predlogi vključijo v postopek, sodelujejo in so skupaj z njim zadovoljni, da se poravnava uspešno konča.