Čeprav kar 80 odstotkov žensk zboli po 50. letu, pa zbolevajo tudi mlajše in celo zelo mlade ženske. Ob tem velja poudariti, da je v zadnjih letih v državi opaziti vse več tovrstnega raka. V letih med 2008 in 2017 se je stopnja obolevnosti (na sto tisoč žensk) v povprečju povišala za dva odstotka na leto. »Breme raka dojk pa narašča v vseh slovenskih regijah, tudi v Pomurju, kjer pa je obolevnost za to boleznijo najnižja v Sloveniji,« pojasnjujejo na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Kljub temu podatki registra kažejo, da se preživetje onkoloških bolnikov izboljšuje. V letih od 2013 do 2017 je kar 88 odstotkov slovenskih bolnic premagalo raka dojk. Spodbudno je tudi, da umrljivost zaradi te bolezni počasi upada.
Preventivno pregledovanje dojk
Ženske veliko naredijo zase, če si dojke redno mesečno pregledujejo, vsaka bi morala že v mladosti začeti s samopregledovanjem dojk, opozarja Polona Marinček, koordinatorica sekcije z napredovalim rakom dojk Združenja Europa Donna. Do menopavze naj bo to reden pregled vsak deseti dan po začetku menstruacije, kasneje pa na izbrani dan v mesecu. Pregledati in pretipati moramo obe dojki in obe pazduhi, pozorne pa smo na kakršno koli spremembo na koži, vdrto kožo ali bradavico, izcedek iz bradavice ali zatrdlino. Če čez en mesec opazimo, da je sprememba še vedno tam in/ali se kaj spreminja, se obrnemo na izbranega družinskega zdravnika ali ginekologa.
Pri pravilnem in pravočasnem pregledu nam lahko pomaga tudi brezplačna mobilna aplikacija BreastTest, ki poleg vodenja samopregledovanja vsebuje menstrualni koledarček. Zdravljenje raka dojk je multidisciplinarno in o načinu odloča skupina specialistov, ki poleg lastnosti tumorja in razširjenosti raka upošteva tudi splošno zdravstveno stanje bolnice ter morebitne pridružene bolezni. Optimalne rezultate zdravljenja zdravniki dosežejo s kombinacijo različnih vrst zdravljenja: s kirurgijo, obsevanjem in sistemskim zdravljenjem. Vrstni red in obseg pa je odvisen od razširjenosti bolezni, še razloži Marinčkova.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
V Združenju Europa Donna Slovenija opozarjajo, da v času koronavirusne bolezni ne smemo privoliti v slabši dostop do zdravstva in pravočasne diagnostike.
Ob tem so ženske pozvali, naj se tudi med epidemijo odzivajo na presejalni program za raka dojk Dora in naj bodo pozorne na morebitne zdravstvene težave. Če odkrijejo sumljive spremembe, morajo vztrajati in priti do zdravnika, ki jih bo napotil na nadaljnje preiskave, če bo presodil, da je to potrebno. Letošnje leto je namreč pokazalo, da dostop do zdravstva in pravočasne diagnostike ni samoumeven.
Odzivnost na Doro v Pomurju najnižja v državi
Rak dojk je v visokem odstotku ozdravljiv, če ga odkrijemo dovolj zgodaj. Da bi ta cilj dosegli, je treba ženske osveščati že v najstniških letih. Za čim zgodnejše odkrivanje raka dojk pa tudi v Sloveniji od aprila 2008 deluje nacionalni presejalni program za zgodnje odkrivanje rakavih sprememb na dojkah Dora, ki vabi na preventivni pregled ženske med 50. in 69. letom vsaki dve leti.
»Z mamografijo odkrivamo majhne, še netipne rake, velike do enega centimetra. Pri majhnih in na dojko omejenih tumorjih je zdravljenje lahko zelo uspešno in manj obsežno. Okrevanje bolnic je hitrejše, kakovost življenja pa boljša,« pojasnjujejo na onkološkem inštitutu. Lani so v okviru programa opravili 108 tisoč pregledov, kar predstavlja 77-odstotno udeležbo. Odkrili so 625 rakov dojk. »Visoka udeležba kaže na zadovoljstvo vabljenih žensk z izkušnjo v programu.«
Konec novembra 2017 je program Dora začel delovati tudi na ginekološko-porodniškem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota. Kot pojasnjujejo na onkološkem inštitutu, je bila odzivnost v Pomurju v letu 2019 najnižja v Sloveniji. »Znašala je 72 odstotkov, kar je sicer še vedno nad 70 odstotki, kolikor je pogoj za uspešnost programa.« V Dori ocenjujejo, da je za tretjinsko zmanjšanje umrljivosti za rakom dojk pomembno, da se presejalni program izvaja na ravni celotne države in da se slikanja dojk redno udeleži 70 odstotkov ali več ustreznih žensk. Analiza republiškega registra raka za obdobje 2012–2016 pa je pokazala, da 99,6 odstotka žensk, ki jim odkrijejo raka dojk v programu Dora, živi pet let po diagnosticiranju bolezni.
Z izkušnjami pomagajo drugim
Da bolezen vpliva na vse ravni življenja bolnice in prizadene tudi njene bližnje, izpostavlja Marija Vugrinec, prostovoljka programa, ki že več kot 15 let vodi skupino za samopomoč v Murski Soboti pod okriljem Društva onkoloških bolnikov Slovenije. Pomembna je psihosocialna podpora, ki bolniku pomaga k boljšemu obvladovanju obremenjujočih misli in čustev in pozitivno vpliva na samo zdravljenje, rehabilitacijo in medosebne odnose v bolnikovi okolici. Prva stiska se pojavi ob diagnozi, saj je to izredno intenziven čas, v naslednjem koraku je treba povedati družini, morda že ostarelim staršem in otrokom.
Pri premagovanju duševne stiske pa so lahko v pomoč drugi bolniki, tisti, ki so raka preboleli, prijatelji in svojci. »Bolniki s podobno izkušnjo si lažje zaupamo. V skupini si pomagamo z izmenjavo izkušenj, se pogovarjamo in svetujemo, kako lajšati stranske učinke zdravljenja, včasih pa le poslušamo in si namenimo toplo besedo, kar mnogi najbolj potrebujejo. Organiziramo tudi strokovna predavanja; v tem času sicer ne,« še pove. A to včasih ni dovolj. Ko stiska postane premočna in traja večji del dneva, je čas, da posameznik poišče strokovno pomoč. »Premalo govorimo o duševni stiski, v kateri se znajdejo bolniki. Na žalost je to pri nas še vedno tabu tema, ljudje se stežka odpravijo do psihologa oziroma psihiatra. Vse, kar nas stiska, pa je pomembno, zato moramo o tem spregovoriti.« Kot še doda Vugrinčeva, je društvo v tem času, ko srečanj zaradi poslabšane epidemiološke slike nimajo, uvedlo modro številko 080 23 55, preko katere lahko pacienti z različnimi rakavimi obolenji anonimno dostopajo do ljudi, ki so se z rakom spopadli in ga tudi premagali.
Delo je njena gonilna sila
V Pomurju je ljudi, ki so se soočili s to diagnozo, veliko. Med tistimi, ki so po letih bitke naposled dobili vojno, je tudi 89-letna Sidonija Kovač iz Adrijancev. Zgodilo se je pred 25 leti, ko si je na levi dojki zatipala manjšo zatrdlino. »Nič me ni bolelo, le bulo sem čutila.« Šla je do osebnega zdravnika, ki jo je stežka napotil do ambulante za bolezni dojk. »Ne vem, zakaj mi ni želel napisati napotnice, a me je po prigovarjanju sorodnice le poslal na mamografijo. Še dobro, da je.« V mariborskem kliničnem centru so ji po opravljenih preiskavah povedali diagnozo – maligno neoplazmo dojke. Kot vsaka mama je tudi Sidonija najprej pomislila na svojo hčer Cvetko, ki se še danes z bolečino spominja takratnih dogodkov. »Čeprav sem bila že odrasla in imela svoje otroke, me je novica zelo prizadela. Bilo je težko, saj nismo vedeli, kako in kaj,« pove.
Sidonija se je pogumno in odločno spopadla z boleznijo. Kot pravi sogovornica, je pomembno, da te zdravnik pomiri in odgovori na vsa vprašanja, ki jih imaš. Prvi stik bolnika z zdravnikom je zelo pomemben, saj mu moramo zaupati. »Operirala me je onkologinja Arko, zelo prijetna oseba. Pred postopkom mi je podrobno predstavila operacijo. Prvotno je želela odstraniti le bulico, a sledila bi kemoterapija v Mariboru. Ker tega nisem želela, sem rekla, naj mi odstranijo celo dojko,« opiše. In tako se je začelo Sidonijino zdravljenje, mastektomija in odstranitev dvanajstih pazdušnih bezgavk.
Nekaj dni po operaciji so bolečine bile kar hude, se spominja sogovornica, a so po 14 dneh minile. »Dan po operaciji je bilo martinovo in ker sem se že bolje počutila, sem s čajem nazdravljala. Joj, kako so se smejali. No, v bolnišnici sem spoznala Ano in Paulo, bolečina nas je povezala. Še danes tu in tam poklepetamo.« Operaciji so sledila obsevanja in biološko zdravljenje. Zdravnica ji je takrat tudi povedala, da se bolezen lahko v dveh letih ponovi. Če se v tem obdobju ne bo, se verjetno ne bo nikoli. »Hvala bogu se ni,« pristavi. Njeno življenje se po diagnozi ni spremenilo. »Verjetno imam srečo. Zelo je pomembno, da si med zdravljenjem pozitivno naravnan in ne razmišljaš preveč o diagnozi. Prav tako je pomembno o bolezni spregovoriti, sicer je včasih težko, a pogovor lajša. In delo, to je moja gonilna sila. Še zdaj, pri teh letih, vsako jutro postorim v hlevu,« še pove.