Alojz Kovač ima za sabo 20 let dela v Muri. Kot je povedal, je Muro izkusil v dobrem in slabem. Ko so se razmere začele zaostrovati in so se zaradi slabega vodenja začele uvajati skupinske norme, s čimer so pri plačah omejevali dobre delavce, je začutil, da bo treba nekaj spremeniti. Poudaril je, da je rezervni scenarij ali rešitev že imel.
S sadikami se Kovačeva zgodba ne konča, še vedno ostaja zvest kulturama, ki sta ga, kot pravi, postavili na noge – čebuli in korenčku, po izpraznitvi rastlinjakov v teh zasadijo paradižnik in papriko in se prelevijo v pridelovalce vrtnin in zelenjave. Odkrito povesta, da jima je uspelo najti nekaj odjemalcev, ki spoštujejo lokalno pridelano, posebej omenita radenski Dosor, ki za domač pridelek ponudi tudi pošteno ceno.
Preberite še
Odpri v novem zavihkuBine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
»Letos praznujemo ali obhajamo 30 let delovanja. Za naš začetek štejeva prvo leto preusmeritve kmetije v pridelavo vrtnin. Takrat zgodbe nisva zastavila na široko. Usmerila sva se v tržno pridelavo čebule in korenčka. Prvi rezultati so bili spodbudni in osnova za širitev,« je povedal Alojz. Kljub dobrim rezultatom se je zavedal, da bo obseg zemljišč za tržno pridelavo vrtnin in zelenjave premajhen. Čebulo in korenček sta ponujala in uspešno prodajala hotelom. Nekaj časa sta bila pogodbena partnerja Fructala, za katerega sta pridelovala korenček. Po širitvi pridelave je uvedel sadike najprej za lastne potrebe. Ker se je po prvih uspehih s pridelavo sadik začelo povpraševanje po njih, je v tem videl priložnost za svojo kmetijo. Po teh razvojnih nastavkih na kmetiji mu ni bilo več težko pustiti službe v Muri in se povsem posvetiti pridelavi sadik.
Pri preusmerjanju v pridelavo sadik kot nosilne dejavnosti na kmetiji, ki je danes podjetje, jima je šlo na roko spreminjanje navad, ne samo vrtičkarjev, ampak tudi kmetij, ki ne glede na svoje proizvodne usmeritve ohranjajo pridelavo vrtnin in zelenjave za lastne potrebe. Vzgoja lastnih sadik se je na kmetijah počasi začela opuščati. Če je bila pred dvajsetimi leti ali več prva »roža« na kmečkem oknu sadika paprike ali paradižnika, tega danes ni več. Gospodinje so jih dajale na okna zaradi svetlobe in toplote, ki sta potrebni za rast sadik. Že na začetku sta Kovačeva vzpostavila neke vrste partnerski odnos s Semenarno. Začela sta in še vztrajata pri njihovih vrtnih semenih. Pri drugem dobavitelju dokupujeta le semena nekaterih hibridnih oziroma cepljenih sadik, povpraševanje po teh je danes v porastu. Semenarna jima je odprla vrata in postala sta eden od njenih dobaviteljev sadik. Kot pravi Alojz Kovač, so izkušnje s Semenarno dobre, čeprav je tudi njiju njena kriza pred nekaj leti finančno prizadela.
In zakaj iz kmetijskih v podjetniške vode? »V bistvu se še vedno ukvarjamo s kmetijsko dejavnostjo, toda poslovanje v okviru podjetja je bistveno enostavnejše. Pri registraciji dopolnilne dejavnosti in urejanju papirjev za neposredno prodajo je bilo preveč zapletov. Sicer pa je pri nas tako, da si po zdravi kmečki pameti postavimo neke cilje, ki jih potem skušamo doseči. Prvi cilj na področju sadik je bil pridelati in prodati deset tisoč sadik. To je bil po moji oceni tisti obseg, znotraj katerega smo pridobili manjkajoče znanje, predvsem pa izkušnje za pridelavo sadik. Poudariti moram, da so v tem poslu izredno pomembne izkušnje. Obvladati moraš vrsto znanj in tudi vedeti, kaj potrebuje sadika. Delo s sadiko se začne v vremensko najbolj neugodnem času – pozimi, zato so izkušnje z zagotavljanjem mikroklimatskih razmer za rastlino v rastlinjaku izrednega pomena. Poleg tega sta izrednega pomena zdravje rastlin in zaščita pred boleznimi. Pri zaščiti ne gre samo za dokaj omejeno uporabo zaščitnih sredstev, ampak ti mora biti cilj kot proizvajalcu, da kupcu ponudiš čim bolj 'čisto' rastlino, neobremenjeno s fitosanitarnimi sredstvi. To je del zgodbe, drugi je administrativno-tehnološki. Improvizacije pri sortah semen ni. Ko smo začeli tržno pridelavo, smo bili zavezani k hranjenju embalaže semena pet let. Na osnovi shranjene embalaže in količine porabljenega semena smo lahko deklarirali posamezne sorte, ki smo jih ponudili kupcem. Tudi zdaj je tako, vendar se je čas za hrambo dokumentacije skrajšal na tri leta. Ko je bil ta del zgodbe za nami, smo si zastavili naslednji razvojni cilj, vezan na obseg proizvodnje. Ta cilj je bil vzgoja dveh milijonov sadik na sezono. Temu cilju sledimo že nekaj let,« je opisal svojo razvojno filozofijo Alojz Kovač.
V tem času mu je uspelo razpršiti tveganje, saj njihove sadike prodaja še nekaj manjših trgovin, s kakovostjo pa so prepričali tudi KZ Radgona. Alojz je poudaril, da pridelava sadik postaja trendovski posel. Pri njihovi pridelavi imajo od začetka prednost domače sorte, toda nekaj časa so bile te pri kupcih postavljene na stranski tir. Danes spet pridobivajo veljavo. Kot je že povedal, so zadnjih nekaj let v modi t. i. cepljene sadike. Širi pa se tudi povpraševanje. Iz leta v leto se povečuje povpraševanje po dišavnicah in tem trendom se je treba prilagajati. Tako se odvija zgodba pridelave sadik Alojza in Melite Kovač, ki jima v sezoni pomagajo dva do trije sezonski delavci. Zdaj bi lahko naredila korak k naslednjima dvema milijonoma, vendar to ni več odvisno samo od njiju, ampak od morebitne odločitve katerega od otrok, a se ti za zdaj vidijo na drugi poti.
S sadikami se Kovačeva zgodba ne konča, še vedno ostaja zvest kulturama, ki sta ga, kot pravi, postavili na noge – čebuli in korenčku, po izpraznitvi rastlinjakov v teh zasadijo paradižnik in papriko in se prelevijo v pridelovalce vrtnin in zelenjave. Odkrito povesta, da jima je uspelo najti nekaj odjemalcev, ki spoštujejo lokalno pridelano, posebej omenita radenski Dosor, ki za domač pridelek ponudi tudi pošteno ceno.