Saša Šavel Burkart je tudi novinarka, ki je med letoma 2011 in 2019 opravljala delo urednice uredništva oddaj o kulturi na TV Slovenija. Med svojim izobraževanjem in delom je doživela Mursko Soboto osemdesetih, Sydney in Ljubljano devetdesetih in Berlin enaindvajsetega stoletja. Z njo smo se pogovarjali pred začetkom knjižnega sejma v Frankfurtu, zaradi katerega so njene noči zelo kratke. Sobočanka z našega dvorišča, sošolka in prijateljica. Zaradi tega sva na ti.
Odraščala si na istem dvorišču, kot je bila dedkova mizarska delavnica. Ti dobro oblikovan in izdelan kos pohištva prikliče vonj po lesu iz domače delavnice?
»Znanstveno je dokazano, da vonjave vzbujajo nostalgična čustva. In ker smo na dvorišču imeli mizarske delavnice mojega dedka Štefana Šavla, je bil močno prisoten tudi vonj po laku in sveže žaganem lesu. To je tisti vonj, ki me med drugim spominja na otroštvo. So še druge vonjave seveda, ampak ta je tisti, s katerim sem odraščala v Cvetkovi ulici v Murski Soboti. Nekatere vonjave v meni včasih vzbudijo nostalgična čustva, ne samo po otroštvu, ampak po Soboti, kot je včasih bila. Na primer vonj po ocvrtem krompirčku s česnom, ko grem mimo avtobusne postaje. Moje otroštvo – to je bil čas poznih sedemdesetih in osemdesetih let – je bilo obdobje izjemnega pomena zame in čas, formativen za celotno našo generacijo. Mislim, da smo imeli zelo velik privilegij, ne samo da smo živeli v osemdesetih letih, ampak v osemdesetih letih v Murski Soboti. Takrat je to bilo dokaj veliko industrijsko središče in obstajal je neki urbani duh, formirale so se različne subkulture, katerih del smo bili. Na kulturnem področju se je kar veliko dogajalo. Z družino in kasneje z družbo smo se udeleževali različnih koncertov, branj in razstav. Soboška galerija je bila takrat zelo pomembna galerija, tudi v mednarodnem prostoru. To se je čutilo. Navsezadnje pa sem že kot otrok veliko časa preživljala v soboškem muzeju, kjer je delala moja mama, arheologinja Irena Šavel. Rada sem se igrala med eksponati, predvsem v kmečki hiši, kjer mi je čistilka Anica pripovedovala različne zgodbe o času med vojno in po njej. Tudi tega vonja po muzeju se bom vedno spominjala.«
Trenutno opravljaš delo kulturne atašejke v Nemčiji. Si ena redkih, ki je imela pred nastopom mandata zelo dober vpogled v domačo kulturo, ker si bila urednica kulture na RTV, in kulturo države gostiteljice, ker si študirala tudi v Berlinu.
»Več kot petindvajset let sem delovala kot kulturna novinarka, specializirana za področje vizualne kulture in umetnosti, bila pa sem tudi neke vrste 'generalistka' v pokrivanju različnih tem. Vedno me je zanimala interdisciplinarnost, torej prepletanje žanrov in področij in predvsem stičišča med njimi. Spremljala pa sem tudi dogajanje v mednarodnem prostoru. Redno sem obiskovala in poročala z bienala v Benetkah, kasselske Documente, ki je najpomembnejša razstava za sodobno umetnost na svetu, Ars Electronice v Linzu, Štajerske jeseni v Gradcu. Vabili so me na Dunaj na takratni sejem umetnosti Viennafair, na Dunaj me je v okviru nekega umetniškega projekta kot novinarko povabila znana mecenka sodobne umetnosti Francesca von Habsburg, v muzeju blizu Dunaja sem obiskala Karlheinza Essla, ustanovitelja verige Baumax, zdaj je ni več. On je bil velik zbiralec in podpornik med drugim tako imenovane vzhodnoevropske umetnosti. Imela sem privilegij, da mi je osebno pokazal depoje, kjer je hranil svojo zbirko, ki je zajemala več kot šest tisoč del najpomembnejših svetovnih umetnikov moderne in sodobne umetnosti. Veliko sem bila na terenu onkraj meja Slovenije, tudi v Nemčiji. V Nemčiji sem posnela ogromno reportaž in nekaj dokumentarnih oddaj Platforma, med drugim o fenomenu medijske arheologije in o fotografu Helmutu Newtonu. Med letoma 2011 in 2019 sem bila tudi urednica oddaj o kulturi in takrat nisem imela več toliko časa za teren. To mi je vedno manjkalo, ker če si novinar po duši, si tudi neke vrste nomad, to postane tvoj življenjski slog.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kruta usoda šestletnice z Vaneče, a Sara Šiplič je od rojstva prava borka
Rodila se je s srčno napako, zdravniki so ji diagnosticirali še noonanov sindrom.Tudi zanjo bodo zbirali sredstva na tradicionalni dobrodelni prireditvi v Puconcih.
Moja zgodba, odnos z Nemčijo, je torej dolga. Leta 2007 sem imela pogovor za oddajo Osmi dan z Martinom Walserjem, velikim nemškim pisateljem, ki je letos preminil. Povedala sem mu, da je moja želja prejeti štipendijo v Berlinu. Rekel mi je: 'Prejeli jo boste. In veste zakaj? Ker vam bom jaz napisal priporočilo.' To se je res zgodilo. (smeh) Takratni Berlin, leta 2008, je bil nekoliko drugačen, kot je zdaj, ni bil še tako gentrificiran, in je bilo nekaj posebnega bivati tukaj eno leto. Od takrat imam poseben odnos s tem mestom in Nemčijo, tudi intimno, saj sem takrat spoznala moža, ki je Nemec. Leta 2008 sem torej prejela mednarodno štipendijo v Berlinu, za eno leto prekinila delo na RTV in šla na 'sabatical' na Freie Universität Berlin. To je njihov zelo prestižni program. Pripravljala sem raziskovalno nalogo s področja filmskih študij, in sicer turško-nemški film, kot refleksijo integracije Turkov v Nemčiji. To sem si izbrala, ker so me zanimale migrantske kinematografije »accented cinema«, kinematografije z akcentom. Kako pišejo svoje zgodbe v družbah migranti ali potomci migrantov in s kakšnim jezikom.«
Ker gre za zelo veliko državo, v kateri je tudi izjemno veliko predstavništev drugih držav, moraš imeti idejo, kako postaviti Slovenijo na kulturni zemljevid Nemčije. Na kakšen način si se lotila tega izziva?
»Dobra kulturna atašejka oziroma ataše mora po mojem mnenju imeti širok diapazon znanja s področja kulture in umetnosti ter kulturne produkcije, družbe, pa tudi politike, ne samo svoje matične države, temveč v širšem mednarodnem prostoru. Dobrodošlo je poznavanje posameznih kulturnih institucij ter njihovih programov. Poleg tega je seveda pomembno posedovati številne druge spretnosti, kot so spretnosti pogajanj in predvsem organizacije dogodkov. Veliko je mreženja in dogodkov, namenjenih reprezentaciji, ki se jih je treba udeleževati, zato mora imeti tudi dobre komunikacijske sposobnosti. Glavna cilja kulturne diplomacije sta vzpostavljanje povezav, dialoga ter promocija kulture in umetnosti v državi gostiteljici, torej jo narediti vidnejšo in na ta način vzpostavljati mostove. Z Nemčijo imamo v zgodovinskem kontekstu kar nekaj stičnih točk na področju kulture. Naši impresionisti in Ivana Kobilca so se izobraževali v Münchnu, tam je imel svojo slikarsko šolo Anton Ažbe, njegov učenec je bil med drugimi Kandinski. Ne pozabimo, da je Trubar tiskal prve slovenske knjige v Nemčiji, Miki Muster je deloval v Münchnu. In še bi lahko naštevali. V Nemčiji, predvsem v Berlinu, danes živi veliko prepoznavnih imen s področja kulture. Če jih omenimo le nekaj: režiserka Hanna A. W. Slak, scenarist Blaž Kutin, režiser Sašo Podgoršek, pisateljica Nataša Kramberger, umetnice Vanja Bućan, Neža Jurman, Neomi Veberič, trije slovenski glasbeniki Andrej Žust, Andraž Golob in Matic Kuder so del berlinskih filharmonikov, čelistka Nika Brnič deluje v orkestru frankfurtske opere, med Slovenijo in Nemčijo deluje tudi skladatelj Vito Žuraj, gledališka režiserka Mateja Koležnik, Vito Oražem je eden od vodij projekta Red Dot, v okviru katerega podeljujejo istoimenske mednarodne nagrade za oblikovanje, v Frankfurtu deluje kot profesorica filozofinja in teoretičarka Bojana Kunst in še bi lahko naštevali.
Moje vodilo in glavni cilj je bil, glede na to, da Slovenski kulturno-informacijski center – SKICA v Berlinu nima svojih lastnih prostorov, da se intenzivno povezujemo z nemškimi partnerji in institucijami in nas uvrstijo v svoj program, saj le tako lahko zares dosežemo lokalno občinstvo. Na ta način dosežemo del njihovega občinstva in medijev. To doslej kar dobro uspeva. Izjemno uspešen je bil mednarodni simpozij o Plečniku, ki smo ga izvedli v sodelovanju z Inštitutom za arhitekturo v Berlinu v sodelovanju s predsednikom Plečnikovega sklada in arhitektom Boštjanom Vugo, brez katerega bi težko prišlo do realizacije simpozija, saj je bil nekoč profesor na tem inštitutu in je vzpostavil povezavo.
Zelo dobro sodelujemo s Haus für Poesie, hišo poezije v Berlinu, ki je ključna institucija za liriko v evropskem merilu. Tukaj je slovenska lirika zelo cenjena. Letos je bila na mojo pobudo Slovenija v fokusu 19. evropskih kulturnih dnevov v Berlinu. To je dolgoletni projekt, ki ga pomemben berlinski Muzej evropskih kultur (MEK) pripravlja vsako leto z drugo evropsko regijo, da bi obiskovalcem približali raznoliko evropsko kulturo. Tudi tokrat so želeli predstaviti nekaj, kar je zanimivo za lokalno občinstvo. Izbrali so slovensko čebelarsko dediščino, ker je zelo aktualna trajnostna tema, poleg tega je dediščina slovenskega čebelarstva od pretekle jeseni vpisana na seznam nesnovne kulturne dediščine pri UNESCU. Še do aprila 2024 je v Berlinu na ogled sodobno zastavljena razstava z naslovom 'Buzzing Slovenia: o čebelah in ljudeh', ki jo je kustosinja Sofia Botvinnik iz MEK pripravila v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem in čebelarskim muzejem iz Radovljice. Spremljevalna prireditev s 13 dogodki so bili Slovenski kulturni dnevi, katerih glavni partnerji so bili SKICA Berlin, Veleposlaništvo RS v Berlinu in Slovenska turistična organizacija. Med drugim smo imeli tudi zelo uspešna koncerta skupin Katalena in Širom, pokušnjo slovenskega vina in hrane, branje z Natašo Kramberger in Anjo Mugerli, predavanje urbanega čebelarja Gorazda Trušnovca o pomenu opraševalcev in trajnostnih vidikih čebelarstva v mestnih okoljih, predavanje staroste slovenskega čebelarstva Franca Šivica in pokušnjo njegovega medu, okroglo mizo na temo uvrstitve dediščine slovenskega čebelarstva na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Skratka cel mesec dogajanj s fokusom na Slovenijo, kar je velik privilegij. Naj omenim, da je pokušnjo slovenske hrane pripravil Janez Kodila na naše povabilo. Ta velik promocijski dogodek za Slovenijo sovpada s smernicami tako imenovane čebelje diplomacije, ki jo že nekaj let uspešno izvajajo na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve.«
Nemčija ni samo Berlin. Ste majhna ekipa v veliki državi. Kako vam uspe obdelati državo, ki je štiridesetkrat večja od Slovenije?
»V Nemčiji deluje zelo aktivno tudi generalni konzulat v Münchnu, kjer je generalna konzulka Maša Šiftar prav tako Sobočanka. Tudi z njo dobro sodelujeva. Nemčija je res ogromna, vendar nam kar uspeva. Veliko projektov smo doslej izvedli zunaj Berlina. V Dresdnu smo lani sodelovali pri postavitvi multimedijske skulpture, ki meri modrino neba, Cyanometra umetnika Martina Briclja. V Leipzigu smo imeli razstavo naše ilustratorke Samire Kentrić, sodelovali smo pri različnih branjih v okviru Leipziškega knjižnega sejma, preteklo leto smo bili na našo pobudo v fokusu na pomembnem filmskem festivalu DOK Leipzig s poudarkom na animaciji, kurator je bil Igor Prassel, direktor ljubljanskega festivala Animateka, letos smo v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom (SFC) v fokusu na tem festivalu s slovenskim dokumentarnim filmom. V sodelovanju s SFC smo bili tudi v fokusu na letošnjem festivalu vzhodnoevropskega filma Go East v Wiesbadnu. Pred dvema tednoma sem bila na odprtju velike retrospektive ob štiridesetletnici slovenskega slikarskega kolektiva Irwin v Dortmundu, v Hartware Medienkunst Verein, ki ga vodi znana teoretičarka Inke Arns, zelo dobra poznavalka kolektiva NSK in Irwin. Naredila je monumentalno razstavo in tukaj SKICA sodeluje pri filmskem programu. Prikazali bodo tri dokumentarne filme o Irwinih, NSK in skupini Laibach režiserja Igorja Zupeta, ki je prav tako po rodu iz Prekmurja.
V Frankfurtu je letos veliko spremljevalnih dogodkov okviru projekta Slovenija, častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma 2023. SKICA sodeluje pri dveh razstavah. Na razstavi France Prešeren in slovenska romantika v Nemškem muzeju romantike se slovenska romantika postavlja na zemljevid evropske romantike, saj je v nemškem prostoru popolnoma neznana. Poleg Prešerna se predstavlja tudi njegova sodobnica Luiza Pesjakova. Na ta način bomo slovensko romantiko približali tako nemškemu občinstvu kot tudi nemški stroki s tega področja. To je zelo pomembno. V okviru projekta Slovenija, častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma 2023 smo v Schirn Kunsthalle Frankfurt zelo uspešno odprli še razstavo mednarodno uveljavljene slovenske umetnice Maruše Sagadin, ki živi in ustvarja na Dunaju. Njena nova dela so postavljena v 'rotundi' pred vhod v to svetovno znano institucijo in so v dialogu z mestom in arhitekturo, nosijo pa tudi številna sporočila, povezana z dojemanjem telesa in feminizmom. Partnerja pri razstavi sta ministrstvo za kulturo in SKICA Berlin, ki sta razstavo tudi finančno podprla, SKICA pa je projekt tudi koordinirala.«
Bližajoči se knjižni sejem v Frankfurtu, kjer je letos Slovenija častna gostja, bo velika promocija slovenske literature in tudi kulture. Verjetno so za celotno ekipo vašega veleposlaništva v teh mesecih noči veliko krajše?
»Noči so tukaj vedno kratke, sedaj pa še posebej (smeh). V povezavi s tem projektom je veliko nevidnega dela. V proces dela je poleg vseh aktivnosti, ki jih izvaja javna agencija za knjigo s partnerji, seveda vključena tudi SKICA Berlin s številnimi dogodki, ki sem jih že omenila, med drugim pa je v projekt vključena tudi ekipa veleposlaništva, saj bo v okviru sejma in projekta Slovenija, častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu veliko visokih državniških obiskov. Sejem bo 17. oktobra odprla predsednica države Nataša Pirc Musar s kanclerjem Olafom Scholzem. Prideta tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko z delegacijo in Matjaž Han, minister za gospodarstvo, turizem in šport z delegacijo. Z državniškimi obiski je povezanega veliko protokolarnega dela. Veleposlaništvo in SKICA sta med drugim vpeta v logistično izvedbo tovrstnih obiskov in organizacijo sprejema. Jaz bom tam imela trojno vlogo. Med drugim bom spremljala delegacijo ministrice za kulturo, kot vodja SKICE Berlin koordiniram nekaj dogodkov, na primer koncert skupine Ecliptic, ki ga pripravljamo v sodelovanju s platformo Jazz Frankfurt v Romanfabrik Frankfurt, ter predstavitev kataloga umetnice Maruše Sagadin ob njeni razstavi v Schirn Kunsthalle.
Kot gostja pa bom sodelovala tudi na dogodku v slovenskem paviljonu skupaj z rojakoma, pisateljem Dušanom Šarotarjem in Otom Lutharjem, direktorjem ZRC SAZU. Sicer pa so takšni dogodki, kot je knjižni sejem, namenjeni tudi mreženju in mreženje je pomemben del kulturne diplomacije. Vzpostavljanje stikov, dogovarjanje o projektih v prihodnosti v Frankfurtu in okolici. Letos sodelujemo tudi s hišami literature v Stuttgartu in Bonnu, torej je veliko stvari tudi zunaj Berlina.«
Za katere projekte se ti zdi, da si tudi osebno naredila preboj?
»Cilj SKICE je promocija slovenske kulture in umetnosti v Nemčiji, da bi dosegli prepoznavnost slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Osebno sem seveda vesela, če lahko k temu pripomorem. Moja služba in naloga je, da pomagam, ne samo pri promociji, ampak tudi pri vzpostavljanju stikov med institucijami in umetniki. V Berlinu imamo – gre za projekt ministrstva za kulturo – tudi umetniško rezidenco in zelo dobro sodelujemo z rezidenti. Velikokrat smo pomagali pri realizaciji projektov rezidentov. Če nam uspe pokazati vsaj delček te izjemne umetniške produkcije, ki jo imamo v Sloveniji, je to že veliko. In tukaj je SKICA Berlin v zadnjih letih naredila velik preboj. SKICA ima tudi v okviru mreže EUNIC Berlin, katere polnopravna članica je, zelo aktivno vlogo in sodelujemo v skoraj vseh skupnih projektih. EUNIC je mreža evropskih kulturnih institutov, ki ima grozde v vseh glavnih mestih in berlinski je zelo močan. Na mojo pobudo je nastal projekt Young European Talents, to je razstava mladih oblikovalcev, ki smo jo imeli v okviru berlinskega tedna oblikovanja. Sama sem projekt koordinirala, sodelovali so kulturni centri oziroma veleposlaništva iz devetih evropskih držav, tudi Velike Britanije in Švice. Skupno je razstavljalo okrog 25 oblikovalk in oblikovalcev. Razstavo smo izvedli v berlinskem Kunstgewerbemuseum, muzeju uporabnih umetnosti, ki je kot del mreže državnih berlinskih muzejev zelo pomembna ustanova. Razstavo si je ogledalo ogromno ljudi. V okviru razstave so se predstavili tudi trije slovenski oblikovalski studii oziroma mladi oblikovalci iz Slovenije: Pjorkkala, Maruša Mazej in Brina Steblovnik ter Sood Studio. To je primer uspešnega projekta, na katerega sem posebej ponosna.«
Kje vidiš možnosti promocije ustvarjalcev iz Prekmurja in Prlekije v širšem evropskem prostoru?
»Težko vprašanje. Obe regiji sta zanimivi s kulinaričnega in kulturnega vidika, predvsem je v obeh prisotna edinstvena etnološka in arheološka kulturna dediščina. Onkraj meja Slovenije obstajajo vedno interesi različnih festivalov, specializiranih na primer za etno glasbo. Kljub temu da sem Prekmurka, v Berlinu predstavljam celotno Slovenijo. Kriterij za izbiro projektov je kakovost. Drugi kriterij je povezanost s temami, ki so tudi v Nemčiji oziroma EU aktualne. To so klimatske spremembe, feminizem oziroma ženske politike, trajnost in vidiki trajnosti. A naj omenim, da smo v Berlinu že gostili številne Prekmurce. Ko je v okviru večera slovenske poezije, ki smo ga pripravili v partnerstvu s Haus für Poesie, nastopal Vlado Kreslin, je bilo izjemno veliko publike. Ljudje so znoreli ob njegovem solo nastopu. Dušan Šarotar je bil v rezidenci prestižnega Literarisches Colloquium v Berlinu, nastopil bo tudi na sejmu v Frankfurtu, pred kratkim je tukaj gostovala pisateljica Suzana Tratnik, prihodnje leto bomo sodelovali pri razstavi Robertine Šebjanič. Naj omenim, da je tudi na zadnjem sprejemu v rezidenci veleposlanice ob državnem prazniku za hrano poskrbel Kodila, ki smo ga hkrati povabili, da poskrbi za pokušnjo hrane v okviru slovenskih kulturnih dni, tako da je tudi kar nekaj domačih povezav.«
V osnovni šoli je bila tvoja najljubša knjiga Mi, otroci s postaje Zoo. Prebrala si jo vsaj desetkrat. Je postaja Zoo danes v Berlinu takšna, kot si si jo predstavljala?
»To je neverjetno. Nemci ne morejo verjeti, da smo mi to knjigo brali kot otroci in da je bila tudi pri nas uspešnica. Verjetno pa je šlo tudi za neke vrste ozaveščanje o drogah in posledicah uživanja drog. Naj omenim, da sta to knjigo pravzaprav po pričevanjih Christiane Felscherinow napisala novinarja političnega tednika Stern in da velja za mojstrovino raziskovalnega novinarstva. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje na postaji Zoo, mogoče se kdaj peljem mimo z avtomobilom. Danes ni več tako zlovešča. Zdaj sta vlogo postaje ZOO na neki način prevzela postaja Cotbusser Tor in Görlitzer park v Kreuzbergu, katerega čiščenja se trenutno loteva berlinski senat. Tudi za Chistiane Felscherinow pravijo, da pride velikokrat tja. Saj še vedno živi podobno življenje kot takrat in je tudi tarča paparacov in stalnica v rumenem tisku.«