Med 4. in 15. avgustom je na več lokacijah v Avstriji potekal čezmejni festival sodobne umetnosti Hochsommer (Visoko poletje), ki je tudi letos, kakor pove že ime, segal čez mejo v Slovenijo, tokrat na grad pri Gradu. Čeprav bi bil letos prikladnejši naslov festivala »visoke vode«, saj so otvoritvene dogodke zaznamovale obilne padavine, je tudi tokrat postregel s številnimi zanimivimi razstavami, koncerti in drugim dogajanjem.
Iskanje dialoga
Osrednja tema razstave BioGrad – o človeku in naravi na gradu Grad je bila človekovo ravnanje z informacijami o podnebnih spremembah, ki (delno) tudi razdvajajo družbo. Razstavljena dela so prikazala sodobna stališča do človeka v odnosu do narave in lokalne ter globalne biotske raznovrstnosti, odtujitev od telesa in pokrajine skozi tehnologijo ter kompleksnost prenosa znanja in družbenopolitične aktivacije. Razstavljali so Bartłomiej Kużniak, Špela Petrič, Ruth Größwang, Taro Knopp, kolektiv Gukubi Mato, ArpAnimalOrchestra, Vera Hagemann, Kathi Mahler in David Kranzelbinder. Posebej zanimiva je bila instalacija Špele Petrič, Slovenke, ki deluje na univerzi v Amsterdamu, v svojem umetniškem delu pa združuje znanost, biomedije in performans. »Gozdovi gorijo, rastline instagrama pa v pisarnah, sobah in nakupovalnih centrih, daleč od svojih (sub)tropskih rodnih grud, vztrajajo pri življenju. Da bi bolje shajali s kapitalizmom nadzora v času ekološke kataklizme, sklenemo zavezništvo s temi postfordizmu prilagojenimi entitetami,« piše v uvodnem besedilu o tem nadvse zanimivem umetniškem delu, ki ga je avtorica poimenovala Delo nič. Namesto človeških teles so kot bioartikel zastavljene zelene lončnice, da »s svojim celičnim delom zadovoljujejo s podatki zasvojene brokerje v ZDA in na Kitajskem«. Rastline so prek elektrod povezane s pametnimi urami, ki o njihovi aktivnosti poročajo mobilnim aplikacijam. Od tam informacije poniknejo v temno nedrje algoritemskih napovedovalcev prihodnosti. Če pojasnimo – rastline nadzorujejo svojo energijsko bilanco z odpiranjem in zapiranjem listnih por, vsak list jih ima na tisoče. Ideja je branje gibanja teh por, s čimer bi rastlina izrazila potrebo po več ali manj vode. Poskus nakazuje, da bi lahko v daljšem časovnem obdobju nastal dialog med rastlinami in ljudmi, eksperiment pa se duhovito poigrava z antropocentričnim pogledom na svet, ki vsem živim bitjem vsiljuje naš jezik in s tem našo voljo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kangler ob obisku v Pomurju: »Občutek imam, da imamo predsednico in ne predsednika vlade«
Kandidat za evropskega poslanca na listi SDS Franc Kangler se je v družbi lokalnih strankarskih kolegov mudil v Pomurju.
Omeniti velja tudi projekt raziskovalca in umetnika Tara Knoppa. Je član mednarodnega združenja Myceium Network Society. V okviru te mreže ustvarjalci raziskujejo in tematizirajo micelij kot vseprisotni organizem, prek katerega komunicirajo različne rastline in organizmi. Micelij je v teh projektih razumljen kot taktična sociopolitična primera, s pomočjo katere se kritično premišljujejo alternativni modeli ekonomske produkcije in sobivanja. V kroglah, posebej narejenih iz transparentnega akrila, je v zemlji razraščen micelij, opremljen z različnimi tehnološkimi senzorji, radijskimi oddajniki in sprejemniki. Elektronske naprave zaznavajo spremembe v živem miceliju in prek radijskih valov ustvarjajo zvočni prostor, v katerem lebdijo kroglasti ekosistemi.
Razstavo na gradu so podaljšali in je še na ogled.
Pojav družbene delitve
V Pavlovi hiši v Potrni je bila na ogled razstava Vrzel/Mostovi in prelomi, ki se je lotevala pojava družbene delitve. Predstavljeni so bili umetniška stališča in pobude, ki obravnavajo mostove in prelome znotraj družb in regij. Izhodišče za vsebino sta bila spomin na razstrelitev mostu v Mostarju pred tridesetimi leti in instrumentalizacija takšnih podob.
Na ogled so bila dela posameznikov in umetniških skupin iz Slovenije in tujine, od Slovencev so razstavljali Vanja Bućan, Jošt Franko, Meta Krese in Toni Soprano Meneglejte. Arhiv z naslovom Ni možno, gre za plakat in katalog avtorja Jošta Franka skuša dati priznanje na tisoče ljudem, ki so jim bila odvzeta življenja, iztrgana njihova zgodovina in so bili primorani nenehno migrirati. Poskuša predstaviti nevzdržnost prihodnosti prosilcev za azil, ki so se znašli ujeti na meji Evropske unije. Vanja Bućan razstavlja kolažno fotografijo z naslovom Krtača iz serije Rajske ptice. Serija je nastala v času epidemije, ko se je umetnica, soočena z ujetostjo med domače štiri stene, spopadala z vprašanji družbeno konstruiranih predstav o spolu, pomenu materinstva in vlogi ženske v gospodinjstvu. Slike ne prikazujejo travm ali obžalovanja, temveč vsakodnevna opravila in dejanja, kot je priprava obroka ali česanje las. Ženske v delih so razosebljene, prikazane so kot skupina delovnih rok, ki obstaja in deluje v prostoru domače kuhinje. Kakor rajske ptice pripadajo fiktivnemu raju, tako so ženske v kontekst gospodinjskega dela vpete zgolj arbitrarno. Ogledati si je mogoče tudi diptih Mete Krese iz cikla Nenadoma se je stemnilo, na dvorišču Pavlove hiše pa je bila postavljena še videoinstalacija Toni Soprano Meneglejte z naslovom Postavitev na dvorišču, ki govori o prehajanju med zemljo in vesoljem. Gre za svojevrstno šalo, da bi povezali digitalni in analogni svet.
Tudi ta razstava je ponudila veliko zanimivega, izpostaviti velja še projekt WIR* (Mi*) gledališke hiše Schauspielhaus v Gradcu, v okviru katerega so bile črke uporabljene kot rekviziti za številne gledališke večere in javne akcije. Uporabljene so bile kot čezmejna kinetična skulptura in postavljene v sodelovanju s Pavlovo hišo na brodu na Muri v Sladkem Vrhu. Črko W so postavili na glavo, da so izpisali besedo mir, s čimer so poleg sklicevanja na raznolikost spolov in identitet opozorili na številne oblike miru in prizadevanj za mir. Ob razstavljenih črkah se je predvajal tudi film o podvigu na brodu.