Na to opozarja Marija Šauperl, ki je v Benediktu s hčerko Teo Šauperl ustanovila zavod za kakovost življenja in osebno rast Od blizu in organizira delavnice za podporo družinam v tveganih ali konfliktnih situacijah, med drugim potekajo tudi v Gornji Radgoni. Ustanoviteljici zavoda sta univerzitetni diplomirani socialni delavki in obe gestalt izkustveni družinski psihoterapevtki z večletnimi izkušnjami na tem področju. Marija Šauperl je v našem okolju znana tudi po tem, da je bila pred leti direktorica Centra za socialno delo (CSD) v Gornji Radgoni.
Marija in Tea Šauperl sta zavod ustanovili z namenom prijave na razpis ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za financiranje psihosocialnih programov v podporo družinam pri iskanju rešitev razbremenjevanja otroka v procesu razveze staršev, za krepitev starševskih kompetenc ter reševanje izzivov skupnega varstva in vzgoje otrok.
Komu natančno je vaš program namenjen?
»Namen našega programa v podporo družinam je, da z izobraževanjem in novimi izkušnjami pripomoremo k večjemu zavedanju o tem, kaj se dogaja v družini, med staršema in v odnosu do otrok, k prepoznavanju okoliščin, ki neugodno vplivajo na duševni razvoj otrok, prepoznavanju potreb staršev in otrok ter kreiranju priložnosti za spremembe v dobro otrok in staršev. Program poleg poudarka na dobrobiti otrok ne zanemarja staršev kot nosilcev starševske skrbi pri krepitvi njihovih kompetenc.
Program je namenjen vsem staršem, ki so v težavah, čutijo obremenitev ali preprosto želijo večjo kakovost življenja. Poleg družin, kjer se partnerja razhajata ali že živita ločeno, se lahko vključijo tudi starši, ki bi želeli vedeti več, obogatiti svoj partnerski ali starševski odnos. Na podlagi razpisa je sicer program prioritetno namenjen družinam, ki so že vključene v storitve centra za socialno delo, ni pa to pogoj za udeležbo, saj se posamezne delavnice lahko ponovijo, da zagotovimo možnosti za vključitev čim več staršev. Ti se lahko vključijo v eno ali več delavnic, ni pogoj, da bi se morali udeležiti vseh. Izberejo lahko tisto, ki jih najbolj zanima.
Ob tem še poudarjamo, da delavnice potekajo tako, da izvajalki z največjo občutljivostjo skrbiva, da se staršem ni treba izpostaviti osebno, s svojo življenjsko situacijo. Vse izkustvene vaje potekajo tako, da lahko ohranjajo zasebnost in svojega intimnega partnerskega ali družinskega položaja ne razkrivajo.
Če pa bi želeli individualno obravnavo, zavod izvaja tudi druge programe in oblike dela, kot sta psihosocialna pomoč in terapija, ki lahko poteka individualno, v paru ali kot družinska terapija, odvisno od odločitve in potreb posameznika, para ali družine.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S TRIBUNE) Kako močna je Mura?
Nogomet niso samo zmage. So tudi neuspehi, so tudi boleči padci.
Ali člani družine sploh prepoznavajo krizno situacijo, porušene odnose, v katerih so se znašli, in globino tega, da se torej ti ne morejo izboljšati kar sami od sebe?
»Člani družine občutijo svojo situacijo in položaj, saj jih ta močno prizadeva. Res pa je, da velikokrat čakajo in upajo, da se bo sprememba na bolje zgodila sama od sebe. Ljudje smo nagnjeni k temu, da pričakujemo, da se bo drug spremenil, težje pa se spoprijemamo s soodgovornostjo za stanje v družini ali partnerstvu. Pri reševanju neke težave smo velikokrat neuspešni tudi zato, ker smo močno čustveno vpleteni, naše zaznave in odzivanja so utirjena, vodijo nas tudi nezavedni dejavniki, kot so nezavedna prepričanja, in drugi, ki imajo močan vpliv na to, kako situacijo vidimo in doživljamo. Imamo različne izkušnje iz naših primarnih družin, ki nas po svoje tudi zaznamujejo. Kako se spopadamo s težavo, je torej odvisno od številnih dejavnikov, zato je težko pričakovati, da se bo situacija razrešila brez napora in brez naše aktivne vloge.
Partnerstvo je velikokrat težaven preizkus, ob katerem se učimo številnih življenjskih lekcij, lahko se oplemenitimo in izbrusimo, lahko se dostojno in spoštljivo razidemo. Tudi starševstva, izzivov vzgoje in skrbi za otroke se nismo učili, izkušnje, ki jih imamo, tako terjajo dopolnitev, krepitev. Zakaj ne bi redkih priložnosti za to izkoristili?«
So ljudje sami pripravljeni vključiti se v program, torej v njem prepoznati oporo, orodje za reševanje nastale situacije, ali pa ga obiskujejo zgolj po priporočilu strokovnih delavcev CSD? Kakšna stigma je (še vedno) povezana z obiskovanjem takšnih delavnic?
»Iz preteklih izkušenj, ki jih imam, lahko rečem, da so ljudje, ki pridejo prostovoljno, torej sami, na podlagi svoje izbire in brez zunanjih pritiskov, običajno bolj motivirani za rešitev težav, v katerih so se znašli. Morajo pa imeti možnost pridobiti osebno izkušnjo soočanja z neko osebo, da lahko občutijo, ali jim ta oseba vliva tolikšno zaupanje, da bi z njo delili okoliščine, ki so zanje zelo intimne in življenjskega pomena. V tem oziru vidimo naš program in delavnice tudi kot priložnost, da starši pridobijo osebno izkušnjo, s pomočjo katere se bodo naprej odločali.
Stigme je še zmeraj veliko in je tudi razumljiva. Nihče noče biti označen kot družina s tveganji ali konfliktna družina in tak naziv programa gotovo ni posrečen in ne motivira staršev, da bi iskali oporo v njem. Čeprav po drugi strani moramo poudariti, da je prav vsaka družina na neki način konfliktna, da je konflikt kot tak dejstvo in okoliščina vsake družine, le različno smo zmožni konflikte reševati. V zavodu bi si želeli, da bi se starši pogumneje vključevali v programe, ki so na voljo, in s tem vzajemno prispevali k razvoju in kulturi bolj sproščenega izkoriščanja možnosti za bolj kakovostno življenje v družini. Stisk in težav je veliko, veliko preveč smo pripravljeni trpeti, kot bi bilo potrebno. Moralo bi nam priti v navado, da sebi, medsebojnim odnosom, partnerstvu in starševstvu, vsemu temu, kar zadeva našo najglobljo raven čutenja in doživljanja, namenjamo vse več pozornosti, časa in angažiranosti, prav tako pa poiščemo oporo zunaj družine, kadar se soočamo s tem, da nam ne gre, da ne zmoremo sami.«
Ali še vedno lahko ugotavljamo, da so prebivalci vzhodnega dela države prikrajšani za psihosocialno pomoč, ker ni dovolj izvajalcev te pomoči?
»V zadnjem obdobju se sicer širijo nove oblike pomoči in podpore za večjo kakovost življenja, vendar je teh še zmeraj premalo. Res pa je, da ljudje večkrat raje izbiramo bolj oddaljene možnosti, kjer nas nihče ne prepozna. Včasih je oddaljenost ovira, ima pa tudi svoje prednosti, ko želimo ostati čim bolj anonimni. V zadnjih letih, ko se spopadamo z novo boleznijo in vsemi spremembami, ki so s tem povezane, je zaradi novih, še ne poznanih okoliščin, ki nas znotraj družine močno zadevajo, nam povzročajo skrb, strah, tesnobo in negotovost, še posebej pomembno, da bi imeli čim več možnosti za ozaveščanje tega, kar se v nas dogaja, ter priložnosti za izbiro podpore in pomoči, kjer bi lahko iskali odgovore prav tam, kjer občutimo največjo potrebo.«
Kje in kdaj?
Psihosocialni program se izvaja v obliki osmih zaporednih delavnic, v Gornji Radgoni poteka v prostorih knjižnice (vhod Izobraževanje odraslih, II. nadstropje). Posamezna delavnica traja tri šolske ure. Je brezplačna, za vsako delavnico posebej je potrebna prijava. Prijavite se lahko na e-naslov odblizu@gmail.com ali po telefonu na številko 041 622 348 (Marija Šauperl). Program, ki se že izvaja, se bo v prvi polovici leta 2022 v celoti ponovil.