Po nekajletni moriji se je vojna bližala koncu, primorski taboriščniki pa so se zaradi novih političnih razmer znašli v veliki stiski. Avstrija jih je izrivala in jim ni več dajala podpore, Primorska pa je prešla pod Italijo, ki je taboriščnike prav tako zavračala, ker da niso njeni državljani. Kljub temu se je del pregnanih Primorcev vrnil na svoje porušene domove, več družin pa je prevzelo socialno skrbstvo novonastale države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Pripeljali so jih v kraj Strnišče pri Ptuju, kjer so v tamkajšnjem taborišču živeli v nevzdržnih razmerah. Ljutomerska občina se je pokazala kot najbolj solidarna s temi begunci in je marca 1918 prevzela pod svoje okrilje 14 primorskih družin ter jih naselila pri kmetih. Po kapitulaciji Avstro-Ogrske oktobra 1918 so razseljene primorske begunce na območju Ljutomera preselili v izpraznjeno vojašnico v Borecih, zaposlitev pa so dobili v tamkajšnji opekarni ter pri kmetih. »Ravno ti Primorci so potem prvi naselili kolonijo v Petišovcih,« je povedal Stanislav Bensa, predsednik društva Primorci in Istrani v Prekmurju ter avtor knjige Od Soče do Mure. V njej je kot potomec primorskih naseljencev v Prekmurju nazorno opisal zgodovinsko dogajanje tistega časa skupaj s pripovedmi ljudi, pričevalcev o trpki usodi, ki je doletela primorske begunce.
Agrarna zemlja za primorske begunce
V vojašnici v Borecih so Primorci dočakali leto 1921, ko jim je agrarna komisija iz Murske Sobote ponudila zemljo v takratnem dolnjelendavskem srezu. V Petišovcih je bila izpraznjena pristava, velika kmetija veleposestnika, ki je imel v najemu polja od grofa Esterhazija, tega pa so s sklepom agrarne reforme razlastili za 16.000 oralov zemlje. Bensa se še spominja iz svojega otroštva goščave, znotraj katere je bila stara hiša, kamor je prišla 1. junija 1921 prva skupina Primorcev. Naselili so se torej v izpraznjene prostore pristave ob reki Muri, kjer je kasneje zrasla zdajšnja kolonija v Petišovcih. Iz Borec je najprej prišlo sedem družin z 31 člani, za njimi še sedem družin, a ker za vse ni bilo dovolj prostora, sta se dve družini začasno nastanili v Lendavi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prebivalce Razkrižja v prvomajsko jutro prebudili motoristi iz Štrigove
Nazadnje so se za 1. maj skozi Razkrižje zapeljali leta 2016.
Po tem se je naseljevanje primorskih beguncev začasno ustavilo. Takratne lokalne oblasti in pomemben prekmurski poslanec Jožef Klekl so namreč nasprotovali temu, da se zemlja dodeljuje tudi Primorcem. Klekl je v pismu ministru za agrarno reformo navajal, da zemlje ni dovolj niti za domačine in da bi jo morali ti najprej dobiti. Ker pa zaradi pogostih poplav domačini zemlje med Muro in Ledavo niso želeli imeti, taborišče v Strnišču pa so oblasti zapirale, se je po letu 1922 naseljevanje Primorcev in Istranov nadaljevalo.
Ob koloniji v Petišovcih so nastale še kolonije Benica, Pince-Marof, Kamovci in del Dolge vasi. Priselilo se je 125 družin, ki so skupaj dobile 5,5 odstotka vse zemlje, ki je bila na tem območju razdeljena v okviru agrarne reforme. In zakaj so zemljo sploh ponudili Primorcem? Član agrarne komisije v Murski Soboti je bil Anton Štrekelj, Primorec, ki je predlagal, da se med agrarne upravičence vključijo tudi primorski begunci.
V drugem valu naseljevanja so potem v Prekmurje prišli iz Primorske še zavedni Slovenci, ki so z vzponom fašizma in zaradi njegovega terorja, ki je bil še posebej močan na zasedenih območjih, morali zbežati. Kolonizacija Primorcev se je končala leta 1934, ko se je končala tudi agrarna reforma.
Zavedni Slovenci
Po sedmih letih pregnanstva in življenja v taboriščih so brez vsega na pridobljeni zemlji začeli novo življenje. Trpeli so veliko pomanjkanje, saj so pridelek pobirale pogoste poplave, v novem okolju pa so bili tujci, ki jih domačini niso sprejemali. Opore niso imeli niti v cerkveni skupnosti, saj je v njih videla nevarnost širjenja boljševizma. Med priseljenci so bili namreč tudi ujetniki, ki so se v Rusiji srečali z idejami oktobrske revolucije. Zaradi nesprejetosti so morali celo svoje pridelke prodajati pod ceno. »Pričevalci, s katerimi sem se pogovarjal, so mi dejali, da so bili najboljši kupci tega, kar so pridelali Primorci, lendavski Judje. Ti so cenili njihove produkte. Primorci so namreč pridobivali maslo, ki ga domačini niso poznali, vzrejali so gosi, gojili svojo zelenjavo, šparglje in radič, sadili češnje. S temi skromnimi pridelki so začeli gospodariti in si urejati domačije, kljub temu da so bili skoraj vsako leto poplavljeni,« pripoveduje Bensa.
Kljub izjemno težkim razmeram za življenje so Primorci kmalu po naselitvi začeli ustanavljati sokolska društva, ki so negovala športno in kulturno dejavnost, izobraževanje in prostovoljstvo. Prvo sokolsko društvo v takratnem dolnjelendavskem srezu so ustanovili prav Primorci, kakor tudi vsa druga, ki so delovala na tem območju, v Lendavi, Benici in koloniji Petišovci.
Resnica in iskanje identitete
Ob spominjanju 100. obletnice priselitve prvih primorskih beguncev v Prekmurje se je treba spomniti na njihovo trnovo pot, pravi Bensa, ter pokazati na njihovo pokončnost in na to, kako se branita slovenski jezik in slovenstvo. »Mi iščemo neko svojo identiteto, vendar z velikimi napori,« prizna sogovornik. Društvo Primorci in Istrani v Prekmurju, ki je bilo ustanovljeno leta 2010, je že izdalo dve knjigi o samobitnosti Primorcev, pripravlja tudi odmevne prireditve, ki pa v veliko večjem številu pritegnejo obiskovalce od drugod kot domačine iz soseščine. In to vzbuja skrb, poudari Bensa. »Kolesarsko društvo iz sosednje vasi Dolina me je pred časom zaprosilo, da bi si kolesarji ogledali naš spominski muzej na Benici. Rekel sem jim: z velikim veseljem. Bilo jih je približno petindvajset, in ko so poslušali to našo zgodbo, so dejali, da doslej niso vedeli, da je bilo tako. Pa smo sosedje,« pove sogovornik. To govori o tem, da nekomu ni bilo v interesu povedati resnico.
Priseljence so prikazovali kot nasilneže, ki so prišli sem zato, da bi domačinom odvzeli zemljo. Bensa pove, da so jih še v času, ko je sam hodil v osnovno šolo, imeli za begunce, kar je zvenelo zaničevalno, saj dejanskega pomena te besede sploh niso poznali. Stari ljudje pa še danes radi rečejo, aha, to je tam pri beguncih.
Čeprav je potrebnih sto let, da okolje prišleke začne sprejemati kot domačine, se počasi vendar začne pozabljati, da so Primorci v Prekmurju begunci. »Z našim društvom poskušamo prikazati pravo resnico o nas, o beguncih in zakaj so bili begunci, pa tudi o tem, kaj so na tem območju predstavljali,« pove sogovornik.
Spoštovanje in sožitje
Pred dvema letoma je Prekmurje in z njim Slovenija obhajalo 100 let priključitve prekmurskih Slovencev matičnemu narodu, osrednja slovesnost pa je poudarila pomen sožitja med ljudmi, ki živijo na tem območju. Toda primorskih beguncev v Prekmurju, ki so bili prav tako žrtve prve svetovne vojne, se ob tem ni nihče spomnil.
Stanislav Bensa sam tega ne omeni, poudari pa: »Mi v nobenih zapisih in na nobeni prireditvi ne obsojamo. Prav tako ne izpostavljamo tega, da so bili primorski in istrski begunci v času druge svetovne vojne znova pregnani in so tri leta preživeli v internaciji v taborišču Sarvar. Našim staršem je bilo v tistem času vzeto vse in so se vrnili v popolnoma izropano vas.
Mi želimo graditi na sožitju, povezovanju. To mora biti naša prvenstvena naloga,« pove Bensa. Podobnost zgodovinske usode, ki je doletela ljudi zaradi rapalske in trianonske pogodbe, je velika in tudi na tem bi lahko gradili sodelovanje, medsebojno spoštovanje in sprejemanje resnice.