V Evangeličanskem centru v Murski Soboti so pred kratkim predstavili Monografijo Števana Küzmiča, ki jo je ob tristoti obletnici njegovega rojstva izdala SAZU v sodelovanju s Slovensko matico in Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija. Nastala je po predlanskem dvodnevnem simpoziju, ki je potekal v Ljubljani in Murski Soboti. Monografijo je uredil jezikoslovec Marko Jesenšek, v njej pa so zbrani referati 14 avtorjev, ki osvetljujejo širok spekter tem, povezanih z delom in vplivom »prekmurskega Trubarja«, kot lahko zaradi njegovega dela in zapuščine imenujemo evangeličanskega duhovnika Küzmiča.
Po posvetitvi se je leta 1751 zaposlil kot učitelj v Čobinu. V prekmurskem narečju je za šolarje napisal Mali katekizem, leto kasneje še abecednik in berilo, kar ni ohranjeno. Ohranjena pa je knjiga Vöre krsztsanszke kratki navuk, izdana leta 1754 v Halleju. Od leta 1755 je služboval kot evangeličanski duhovnik v Šurdu. Njegovo življenjsko delo je Nouvi zakon – prevod Nove zaveze, ki jo je Küzmič prvi neposredno iz izvirne stare grščine prevedel v slovenski prekmurski knjižni jezik.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) Razkrita neprimerna reja kokoši na kmetiji z desnega brega Mure. "Da kokoš znese jajce na truplu in porabi perje poginule živali za gnezdo, je absurd" pravijo na NCDŽ
Družinsko podjetje tega rejca naj bi v lanskem letu od proračunskih porabnikov prejelo skoraj milijon in pol evrov.
Prvič o prekmurskem jeziku 1797.
V uvodu monografije je Kozma Ahačič pojasnil etimološki izvor priimka Küzmič. Gre za patronimično manjšalnico iz osebnega imena Kuzma v pomenu »mali Küzma« ali »Küzmov sin«. Vincenc Rajšp v svojem prispevku piše o politiki Habsburžanov do protestantov v Šleziji in na Ogrskem v Küzmičevem času, Nina Ditmajer predstavlja prekmurske molitvenike in katekizme 18. in 19. stoletja, Fanika Kranjc Vrečko pa osvetljuje Küzmičev odnos do Boga in človeka, kot ga je mogoče razbrati iz njegovih avtorskih in prevodnih del. Irena Avsenik Nabergoj je obravnavala semantično polje ljubezni v izbranih besedilih Küzmičevega prevoda Nouvega zakona. Gre za primerjalno analizo Küzmičevega prevoda v odnosu do grškega izvirnika, latinske Vulgate, Trubarjevega prevoda, Dalmatinove Biblije in Japljevega prevoda ter zadnjega slovenskega prevoda Nove zaveze. Njen referat je na dogodku v Murski Soboti predstavil eden najbolj tudi širše znanih biblicistov Jože Krašovec. Ob predstavitvi referata so imeli prisotni priložnost prisluhniti še marsikateri zanimivosti, s katero so se srečali prevajalci »knjige vseh knjig«.
Na dogodku je svoj referat predstavila tudi Nina Zver. V njem je predstavila jezik devetnajstih pesmi, objavljenih v Vörah krsztsanszkih kratkem navuku, natančno je obravnavala pravopis, črkopis, oblikoslovje, skladnjo, slog in besedje pesmi. Posebej zanimiva je razprava Francija Justa, ki je odkril, da je bil Küzmičev prevod Nove zaveze v evropskem prostoru prepoznan že pred njegovim odmevom med Slovenci. Piše o doslej nepoznanem članku Karla Gottloba von Antona iz leta 1797, ki je po dosedanjih evidencah prvi natisnjeni zapis o Nouvem zakonu, prekmurskih Slovencih in njihovem jeziku. Klaudija Sedar je predstavila Küzmičevo delovanje v t. i. artikularnih krajih. Ti so protestantom v času protireformacije zagotavljali verske svoboščine. Svojo sled je Küzmič pustil v dveh artikularnih krajih na takratnem Ogrskem, Čobinu in Šurdu. Svoj referat je prispeval tudi Marko Jesenšek. V njem je predstavil Števana Küzmiča, kot ga opisuje mariborski škof Jožef Smej v reviji Prekmuriana.
Ideja o spomeniku propadla
V monografiji najdemo še prispevek Diane Košir, ki je primerjala Matejev evangelij iz Nouvega zakona s tistim iz Dalmatinovega prevoda. Vesna Mikolič se je ukvarjala s Trubarjevimi in Küzmičevimi nagovori bralcev v predgovorih njunih del. Pri tem je ugotovila, da je Trubar želel nagovoriti zelo širok krog naslovnikov, medtem ko je Števan Küzmič želel doseči predvsem preprostega človeka, zato so njegovi nagovori pretežno praktični in zelo čustveni. Vlado Nartnik je naredil primerjavo Trubarjevega in Küzmičevega prevoda Nove zaveze, med katerima je skoraj 200 let časovne razlike. V monografiji je še prispevek Mirka Bratuše o osnutku spomenika Števana Küzmiča, ki so ga pobudniki nameravali postaviti v središču Murske Sobote, pa potem do realizacije ni prišlo.
Načrt in maketo spomenika je Bratuša podaril Galeriji Murska Sobota. Na dogodku je predsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Marjan Šiftar omenil, da bo ustanova sprožila pobudo, da se po Števanu Küzmiču poimenuje Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Monografijo sklene referat Akoša Antona Dončca, v katerem je predstavil doslej najobsežnejšo prekmursko rokopisno pesmarico neznanega avtorja. Ohranjenih je 373 listov besedila s tremi različnimi rokopisi, domneva pa, da bi prvi del pesmarice lahko nastal med letoma 1632 in 1697.
