Začelo se je novo šolsko leto. To z novelo zakona o osnovni šoli prinaša nekaj novosti za osnovne šole, o katerih smo v preteklih mesecih že pisali. Gre za novosti na področju učenja tujih jezikov (prvi tuji jezik bo odslej obvezen že v 1. razredu), nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), razširjenega programa (RaP), izobraževanja na domu, izobraževanja učencev s posebnimi potrebami in učencev, katerih materni jezik ni slovenščina. Posebej velja omeniti NPZ, ki bo po novem obvezno tudi za učence 3. razreda, hkrati pa se bodo dosežki NPZ v 9. razredu pri slovenščini (oz. materinščini) in matematiki upoštevali pri izbiri kandidatov v primeru omejitve vpisa v programih srednješolskega izobraževanja. Šestdeset odstotkov bodo prinesle zaključne ocene zadnjih treh razredov, po 20 odstotkov pa omenjeni preverjanji.
Vsaka prenova prinaša nove izzive
Novela prenavlja tudi koncept RaP v osnovnih šolah. Ta opredeljuje, da se doslej veljavni elementi RaP, to so podaljšano bivanje, dopolnilni in dodatni pouk, individualna in skupinska učna pomoč ter neobvezni izbirni predmeti, preoblikujejo z izvajanjem vsebin s področij gibanja, zdravja, kulturne in državljanske vzgoje, pa tudi z vsebinami s področja učenja. Učenci se v ta program vključujejo prostovoljno. RaP se bo v novem šolskem letu izvajal na 144 šolah, ki so bile že sedaj vključene v poskus uvedbe RaP, v naslednjih šolskih letih pa bo minister s sklepom določil šole, ki se bodo vanj vključile (vsako leto dodatnih 80 šol do leta 2028/29). »Vsaka sprememba, ki prinaša kakovostnejše izvajanje vzgojno-izobraževalnega (VIZ) dela, je dobrodošla. Kljub temu da za zdaj nismo vključeni v RaP, smo na naši šoli dobro seznanjeni s to prenovo. Idejna izhodišča se mi zdijo dobra, vendar me skrbi izvedba, torej organizacija dela. Izziv bo ob pripravi urnika tudi oblikovanje skupin. Sicer pa vsaka prenova vedno postavlja nove izzive. Čas bo pokazal, v kolikšni meri bomo zmogli uresničiti ideje snovalcev sprememb in v kolikšni meri so uresničljive v praksi,« je komentiral Johann Laco, ravnatelj OŠ Gornji Petrovci. »RaP je v osnovi dobro zastavljen in po besedah nekaterih šol, ki so bile vključene v uvajanje, pozitivno vpliva na izvedbo pedagoškega procesa, sam pa vam (še) ne morem dati konkretne informacije, ker se na naši šoli še ne bo izvajal,« je povedal Aleš Benko, ravnatelj OŠ I Murska Sobota.
Spremembe se obetajo tudi v srednjih šolah. Z novelo zakona o maturi bo denimo omogočen elektronski vpogled v izpitno dokumentacijo in vlaganje ugovora zoper oceno na izpitu iz splošne mature. Z novelo zakona o gimnazijah se uvaja strokovni tim za ugotavljanje in spremljanje kakovosti VIZ- dela v gimnaziji, z novelo zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju pa se na zakonski ravni za dijake na praktičnem usposabljanju z delom ureja pravica do prehrane med delom oz. do povračila stroškov za prehrano med delom in daje podlaga za ukrepanje delovne inšpekcije, če delodajalec te pravice dijaku ne zagotavlja oz. jo krši.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ti predlogi so bili izbrani v okviru participativnega proračuna šalovske občine
Do roka, to je do 15. julija, je na razpis prispelo sedem vlog.
Na področju naravoslovja in posebnih potreb
Ni novost, da se slovenske šole že več let srečujejo s pomanjkanjem strokovnega kadra. Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje (MVI) so pripravili oceno iz obstoječih podatkovnih baz, v katere poročajo ravnatelji (ocena ni popolna slika realnosti). »Prvi del naše ocene je razlika med številom sistemiziranih delovnih mest in številom dejansko zaposlenih učiteljev, ki znaša 780 učiteljev v ekvivalentih polnega delovnega časa. Drugi del ocene izhaja iz poročil o številu učnih ur, ki so jih izvedli učitelji, ki niso v celoti ustrezno usposobljeni za poučevanje pri določenem predmetu. Za opravljanje teh ur bi potrebovali še 630 ustrezno usposobljenih učiteljev v ekvivalentih polnega delovnega časa, ravno toliko jih je bilo torej v lanskem šolskem letu zaposlenih v VIZ, ki niso izpolnjevali vseh pogojev za poučevanje,« pravijo na MVI.
Ocena je pripravljena za raven osnovnošolskega izobraževanja. Ne glede na stopnjo izobraževanja je največji primanjkljaj med učitelji za dodatno strokovno pomoč kot učno pomoč, učitelji matematike, fizike, kemije, računalništva in tehnike. Prav tako primanjkuje učiteljev za področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Koliko konkretno jih manjka v Pomurju, ni znano, saj problematike ne obravnavajo po regijah.
In kakšne so napovedi?
»Pomanjkanje vzgojiteljev in učiteljev je prisotno v večini držav EU in držav OECD. Problematika pomanjkanja kadra v šolstvu je povezana s številnimi med seboj povezanimi dejavniki, med katerimi je pomembno omeniti demografska nihanja, nihanja v gospodarski rasti, bogatenje vsebin VIZ-procesa, izvajanje koncepta inkluzije in spreminjajoči se vzgojni trend. Trenutni demografski trend kaže izrazito neugodno starostno strukturo učiteljev z velikim deležem starejših, večje generacije šolajočih se v zadnjih letih, najmanjše generacije študentov in s tem tudi diplomantov. Upokojevanje najštevilnejše generacije učiteljev in večje generacije šolajočih se vodijo v večje potrebe po učiteljih, ki jih je vedno težje nadomeščati zaradi manjšega števila diplomantov. Z vidika potreb po kadrih sta bogatenje vsebin VIZ-procesa in izvajanje koncepta inkluzije še dodaten izziv. Velik vpliv na pomanjkanje srednje generacije strokovnih delavcev v VIZ ima gospodarska kriza v začetku prejšnjega desetletja in v zvezi z njo sprejete omejitve zaposlovanja v celotnem javnem sektorju, torej tudi na področju VIZ. Izgubljene so bile generacije diplomantov pedagoških študijskih programov, ki so bile prisiljene delo iskati zunaj področja VIZ. Spomnimo, da je bilo v obdobjih gospodarske recesije zanimanje za učiteljski poklic, še posebej v poklicnih in strokovnih šolah, občutno višje. S permisivizacijo vzgoje kot vseprisotnega trenda je skrb za otrokovo dobrobit vse pogosteje razumljena predvsem kot skrb za otrokovo ugodje in pravice (ne pa tudi za dolžnosti). V tem smislu so se nekateri starši pripravljeni pomembno izpostaviti v vzgojno-izobraževalnem okolju in posegati tudi po pravnih sredstvih. Posledično vzgojitelji in učitelji izgubljajo potrebno podporo družinskega okolja, ki je nujen pogoj za ohranjanje vzgojne avtoritete in s tem nujen pogoj za uspešno izvajanje VIZ-procesa. S tem pa so izrazito oteženi tudi delovni pogoji. Vse to lahko vodi do povečanih obremenitev učiteljev, jim povzroča stres, kar še dodatno vpliva na problem pomanjkanja, saj učitelji zaradi preobremenitev in slabših delovnih razmer odhajajo na bolniški dopust ali zapuščajo poklic. Čeprav gospodarska rast v zadnjem desetletju ustvarja številna privlačna delovna mesta in s tem pomanjkanje kadrov na vseh področjih, se tudi zaradi naštetega mladi trenutno manj odločajo za pedagoške poklice,« pravijo na ministrstvu.
Kriva tudi vzgoja v družini
Na OŠ Gornji Petrovci trenutno nimajo posebnega pomanjkanja kadra. »Je pa res, da se situacija včasih spreminja iz dneva v dan. Predvidevam, da bo kmalu primanjkovalo oz. že sedaj primanjkuje učiteljev fizike in tehnike, vse bolj bo primanjkovalo tudi učiteljev matematike. Ker sem tudi sam fizik in matematik, poznam svoje kolege iz stroke, v prihodnjih letih se jih bo precej upokojilo,« pravi Laco. Podobno ugotavlja Aleš Benko. »Za zdaj se ne soočamo s pomanjkanjem strokovnega kadra, glede na smernice pa je videti, da nam bo v prihodnje primanjkovalo kadra na (več ali manj) vseh področjih.« Kot še dodaja, se po njegovem mnenju mlajše generacije ne odločajo toliko za učiteljski poklic zaradi več dejavnikov, nekateri od njih so zagotovo avtonomnost in izpostavljenost učiteljev ter plače učiteljev začetnikov glede na stopnjo potrebne izobrazbe. »Z uvedbo vzvodov, s katerimi bi lahko npr. avtonomijo učiteljev dvignili na višjo raven, bi ta poklic na dolgi rok ponovno postal cenjen in spoštovanja vreden v ožji in širši družbi. Opravljati učiteljski poklic je poslanstvo,« je še dejal.
»Poklic učitelja izgublja ugled, ker družba to dovoljuje. Učitelju je treba vrniti avtonomijo v razredu, ne pa da je ves čas pod pritiskom zaradi raznih zahtev in pričakovanj. V učiteljevo delo se lahko trenutno kdor koli vmešava, kar ni prav. Vzgojno delovanje je vse bolj zahtevno. Šola ima veliko vlogo pri vzgoji otrok, vendar je ta vloga, bodimo iskreni, sekundarna. Primarna vzgoja se izvaja v družini. Žal se vse prevečkrat dogaja, da primarna vzgoja v družini odpove, saj je pogosto brez jasno postavljenih mej. Šola lahko kompenzira pomanjkanje primarne vzgoje le deloma. Na učnem področju čutimo pritiske predvsem pri ocenah, saj so pričakovanja visoka, velikokrat pa je vložen trud skromen. Šole potrebujemo pedagoški mir in zaupanje, da lahko nemoteno izvajamo vzgojno-izobraževalno delo. Žal tega miru v slovenskih šolah nimamo, zato se tudi potencialni šolski kader usmerja v druge stroke. Še bolj pa sem žalosten, ko slišim mlade učitelje in učiteljice, ki vse bolj na glas razmišljajo o zapustitvi pedagoške stroke,« je svoje izkušnje in pogled opisal Laco.
Strel v lastno koleno
Medijsko slabo opažena je še ena novost, ki pa je dvignila nemalo prahu med slavistično stroko. Gre za predlog, ki je vključen v nacionalni program za vzgojo in izobraževanje (NPVI) 2023–2033, da se vpeljeta dve ravni zahtevnosti na splošni maturi pri vseh obveznih in splošnoizobraževalnih izbirnih maturitetnih predmetih, to pomeni tudi pri slovenščini, ki je trenutno edini obvezni predmet na splošni maturi, ki ga je možno opraviti le na eni ravni in doseči osem točk. Strokovna delovna skupina, ki jo je imenovalo MVI, je pod vodstvom Janeza Vogrinca od začetka leta 2023 vodila proces priprave NPVI, končni predlog so sprejeli junija letos in ga predali ministru Darju Feldi. Na predlog so se odzvali slavisti iz različnih institucij. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič je na novinarski konferenci 31. maja letos, ki so jo sklicali na inštitutu, med drugim dejal, da pobuda o slovenščini na maturi na dveh ravneh ni nova, a da so jo pred leti zagovarjali s tem, da bi bila višja raven takšne mature iz slovenščine še višja od sedanje.
»Zdaj tega pretvarjanja ni več: cilj dveh ravni je prilagajanje mature tistim, ki 'je ne bi zmogli'. Torej nižanje ravni znanja.« Pred kratkim je Ahačič za naš medij dejal, da po neuradnih informacijah matura iz slovenščine na dveh ravneh za zdaj ne bo vključena v zakonodajne predloge, ostaja pa v NPVI. »Mi smo ji nasprotovali zlasti zato, ker bi dvoravninska matura iz slovenščine zamajala poseben simbolni status, ki ga imajo učni jeziki (poleg slovenščine tudi madžarščina in italijanščina) v slovenskem šolskem sistemu. V času, ko si prizadevamo za večjo bralno pismenost, bi bil to nepotreben strel v lastno koleno.« Dosedanji poseben status materinščine oz. učnih jezikov podpira tudi Državna predmetna komisija za slovenščino za splošno maturo, ki opozarja tudi na to, da brez tega statusa slovenščine ne bo možno uresničiti niti nekaterih drugih strateških ciljev v predlaganem NPVI.
Da ne bo ostala le še govorica kuhinje in gostilne
Svoje mnenje so izrazili tudi v pomurski sekciji Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja (SDPPP). »Sprašujemo se, ali ne gre za novo degradacijo maternega jezika v slovenskem šolskem sistemu in družbi na splošno. Pred časom je podobna degradacija v imenu enakosti med predmeti in nekakšne pravičnosti doletela tekmovanje za Cankarjevo priznanje. To tekmovanje je bilo dolgo množična manifestacija za promocijo slovenskega maternega jezika, zdaj je samo še eno od bojišč za točke, pomembne za vpis na srednjo šolo, fakulteto, za pridobitev štipendije itn. Zdi se, da zdaj iz podobnih pravičniških razlogov hočejo uvesti spremembo na maturitetnem izpitu iz slovenščine. Bojimo pa se tudi, da se bo neka bodoča delovna skupina ob naslednji reformi v imenu pravičnosti začela spraševati, ali je res njuno, da je slovenščina obvezni predmet na maturi, zakaj ne bi bila le izbirni, ko pa z njo v globaliziranem svetu ne moreš priti kam daleč (v nasprotju z angleščino). Podobno kot že danes poskušajo nekateri krogi v imenu internacionalizacije visokega šolstva v predavalnice slovenskih javnih fakultet pripeljati angleščino kot učni jezik. V gimnaziji se izobražujejo bodoči intelektualci, tisti, ki bi v prihodnosti morali skrbeti, da slovenščina ne bo ostala le še govorica kuhinje in šanka, ampak tudi jezik znanosti in umetnosti. Toda kako bodo to počeli, če ne bodo zadosti dobro obvladali temeljnega orodja za takšno delo? Kdor ima vsaj malo talenta za pisanje, opravi maturo iz slovenščine brez večjih težav, številni celo tako, da predpisanih knjig sploh ne preberejo. Petdeset odstotkov maturitetne ocene pri slovenščini je esej, ki pa pravzaprav ni esej, ampak vodeni sestavek, za povprečno oceno se ga lahko priuči tudi povprečen dijak in dijak, ki ni posebej talentiran za pisanje. Kaj torej hočemo doseči z nižanjem maturitetnih standardov pri izpitu iz maternega jezika? V času prejšnje države smo ves čas poslušali, da slovenščino ogroža srbohrvaški jezik. In morda je bila takrat slovenščina v šolskem sistemu ravno zaradi tega zares privilegirana, kajti bila je ključen predmet slovenske kulturne in idejne nacionalne vzgoje. Na kakršen koli seznam si pogledal, je bila na prvem, privilegiranem mestu. In na tem mestu je ostala še vrsto let po osamosvojitvi, tudi na seznamih predmetov Republiškega izpitnega centra (RIC), potem pa je nenadoma zdrsnila na dno. Širiti so začeli prej omenjeno parolo o enakosti med predmeti in o nekakšni pravičnosti, vrstni red predmetov (tudi na RIC-evih seznamih) se je spremenil, predmete so začeli razvrščati po abecedi. Golo abecedno naključje (če verjamemo v naključja) je na vrh seznamov postavilo ... saj vemo, kateri predmet,« je v imenu SDPPP povedal tajnik Štefan Kardoš.
