Dogajanje je tudi zdramilo javnost, ljudje pa so imeli različne poglede na ravnanje vodstva kot tudi na ukrepe, ki jih je z namenom zajezitve širjenja okužbe v ljutomerskem domu predlagala stroka. Potem sta tu še vprašanji, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati doma in kaj vse mimo oči javnosti. Nekaj teh vprašanj smo postavili tudi direktorju DSO Ljutomer Tomislavu Nemcu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Kdo je odgovoren, da je kljub ukrepom, ki jih je kot učinkovite priporočila stroka, še vedno prihajalo do prenosa okužbe?
»Okužba v našem domu je že nekaj časa zajezena. Pri nas so sedaj strokovnjaki iz UKC Maribor, ki so se zajezitve prenašanja okužb lotili zelo sistematično. Od 5. maja pri stanovalcih ne ugotavljamo več novih okužb. Kar se tiče prvih okužb, smo imeli po navodilih že v začetku marca pripravljeno kohortno izolacijo. Kljub temu smo glede na potek dogodkov v dveh drugih domovih ocenili, da bi bilo zaradi varnosti stanovalcev bolje premestiti okužena na lokacijo zunaj doma. Želel sem, da ju takoj prevzame bolnišnica. Bil sem razočaran, ko smo od domskega zdravnika zvečer izvedeli, da ju nobena bolnišnica ne bo sprejela. Iskal sem druge možnosti, s poveljnikom CZ Ljutomer sva bila še isti večer ob 21.40 dogovorjena za preselitev na začasno lokacijo v bližini doma, prostore so menda že pripravili, potem sem bil ob 22.14 obveščen, da se vodstvo občine s tem naj ne bi strinjalo. Ob tem se lahko vprašamo, kakšni sta sploh v izrednih razmerah vloga in pristojnost štaba civilne zaščite, kdo sprejema odločitve. Iskali smo naprej, v sosednji lokalni skupnosti nam je bil prijazno ponujen objekt za nastanitev, vendar po mnenju stroke ni bil primeren. Nekaj dni smo še upali, da bo s pomočjo države najden objekt, kamor bi lahko premeščali obolele, žal se tudi to ni uresničilo. Danes je praksa drugačna, bolnišnice v nekaterih drugih regijah okužene iz domov sprejmejo takoj.
Izkušenj s tem virusom prej ni bilo, tudi stroka priznava, da se je učila in išče nove pristope. Razlogov, da pomoč stroke v začetku ni bila učinkovita, je več, tudi v samem konceptu. To, da se nam je v začetku le svetovalo, je lahko vprašljivo. Takrat je bilo naše osebje izčrpano, obolelo in v domu jih ni bilo prav veliko, ki bi jim lahko kaj svetovali. Tudi predpostavka, da se bodo vsi nadomestni delavci iz različnih okolij na hitro usposobili za tako zahtevno delo, ni vzdržala, potrebovali bi osebje z ustreznimi izkušnjami. Širjenje okužbe se je nadaljevalo tudi takrat, ko sta zaradi velikega osipa naših zaposlenih, vključno z vsemi vodji nege, vodenje in organiziranje zdravstvene nege prevzeli bolnišnični vodilni sestri. S tem se je pokazalo tudi to, kar direktorji domov opozarjamo že dolgo, da glede na kader, obstoječo infrastrukturo in opremo domov starejših ni mogoče organizirati tako, da bi na bolnišnični ravni obvladovali zahtevnejše okužbe. Bolnišnice so za to, da zdravijo, domovi pa za izvajanje socialnega varstva, vsak naj dela in odgovarja za svoje.
S prihodom svetovalne ekipe UKC Maribor se je pristop pomoči domu spremenil, njihovi strokovnjaki namreč delajo skupaj z našimi in gostujočimi delavci ter s svojim zgledom prenašajo znanje in izkušnje, ki so jih pridobili z zahtevnim obvladovanjem covida-19. Poudarek ni na napakah, ampak na rešitvah, naši delavci ne prejemajo le navodil in zahtev, razloži se jim, zakaj, in pokaže, kako delati. Gre za razumevanje in navade, ki jih je treba ponotranjiti.«
Celoten intervju z direktorjem si lahko preberete v novi številki Vestnika, kjer Nemec odgovarja tudi na kritike o zavračanju zunanjih sodelavcev in nespoštovanju priporočenih ukrepov. Pa tudi o tem, ali bodo čez čas izvedli analizo dogajanja v domu.