»To pa zato, da sem lahko bila v očetovi bližini, ker sem ga imela tako zelo rada. Ko je končal, sva šla v trgovino in mi je vedno kupil eno liziko. So mi v trgovini vedno govorili, lizika je prišla,« se z nasmehom na obrazu spominja svojih glasbenih začetkov Ljutomerčanka, ki je tretja generacija v glasbeni družini.
Iztok Dimc
»Če bi se še desetkrat rodila, bi še desetkrat vse to ponovila,« izpostavi Zdenka in izrazi hvaležnost, ker lahko opravlja glasbeno poslanstvo.
Zgodaj v prestolnico
Zdenka Kristl Marinič se je rodila februarja 1948 v Ljutomeru, z glasbo pa se je začela ukvarjati pri štirih letih. Njen prvi pedagog je bil oče, pri 13 letih pa je odšla zdoma, v Ljubljano na Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje, ob tem pa obiskovala še zadnji razred osnovne šole na Viču. »Bilo je težko, saj sem bila še otrok. Domov sem prihajala dvakrat, trikrat na leto, Ljubljana pa mi sploh ni bila všeč,« opisuje. Sama je igrala violončelo, ker pa je bil oče violinist, so se doma odločili, da jo pošljejo v Ljubljano, da bi ob drugih mentorjih dodatno razvila svoj talent. »Prvič sem videla trolejbus, semafor, telefon v internatu,« se spominja in doda, da je konce tedna preživljala pri stricu, ki še živi v Ljubljani. Pri 16 letih je bila sprejeta na Akademijo za glasbo, pri 18 pa se je zaposlila v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana. »Bila sem najmlajša v zgodovini orkestra,« doda in ob tem pomisli na čudovito preživeta leta, saj z ostalimi glasbeniki niso bili zgolj sodelavci, pač pa dobri prijatelji, s katerimi so prepotovali velik del sveta in izkusili marsikatero doživetje. »To, da so učenci prijatelji, si med seboj pomagajo in da med njimi ni tekmovalnosti, to skušam vsa leta vpeljati tudi v svoje pedagoško delo,« pove Kristl Mariničeva, ki z možem Milanom redno prihaja na vikend v Drakovcih, kjer smo se tudi srečali.
Pri 26 letih je zaradi težav s hrbtenico prenehala z aktivnim igranjem in pričela svojo drugo kariero, to je poučevanje violončela. Sprva na Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani, kasneje še na drugih šolah, vodila pa je tudi ure violončela in seminarje s pedagogi, med drugim tudi s čelisti iz nekaterih pomurskih glasbenih šol. Meni, da Pomurje premore izjemne čeliste, ki znanje uspešno prenašajo na mlade generacije. Njej pa je na poti poučevanja zelo pomagal profesor Ciril Škerjanec. Igranje v orkestru je namreč nekaj povsem drugega kot ukvarjanje s pedagogiko, pojasni in doda, da je potrebnih kar precej let, da razviješ svoj koncept in način dela. Nekaj let zatem je v Domžalah, kjer živi, ustanovila zasebno glasbeno šolo Parnas. Tam poučuje še zdaj, kljub temu da se je upokojila in vodenje šole predala sinu Matjažu, ki nadaljuje družinsko glasbeno tradicijo. »Še učim, ker imam to delo rada in ker imam tako prijetne učence,« se nasmeji in pove, da v zadnjih letih mlade tudi pripravlja za sprejemne izpite v tujini.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na pomurski avtocesti tovornjak prebil varnostno ograjo
Zaprta sta prehitevalna pasa, nastajajo zastoji.
Zdenka Kristl Marinič se je rodila februarja 1948 v Ljutomeru, z glasbo pa se je začela ukvarjati pri štirih letih. Njen prvi pedagog je bil oče, pri 13 letih pa je odšla zdoma, v Ljubljano na Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje, ob tem pa obiskovala še zadnji razred osnovne šole na Viču. »Bilo je težko, saj sem bila še otrok. Domov sem prihajala dvakrat, trikrat na leto, Ljubljana pa mi sploh ni bila všeč,« opisuje. Sama je igrala violončelo, ker pa je bil oče violinist, so se doma odločili, da jo pošljejo v Ljubljano, da bi ob drugih mentorjih dodatno razvila svoj talent. »Prvič sem videla trolejbus, semafor, telefon v internatu,« se spominja in doda, da je konce tedna preživljala pri stricu, ki še živi v Ljubljani. Pri 16 letih je bila sprejeta na Akademijo za glasbo, pri 18 pa se je zaposlila v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana. »Bila sem najmlajša v zgodovini orkestra,« doda in ob tem pomisli na čudovito preživeta leta, saj z ostalimi glasbeniki niso bili zgolj sodelavci, pač pa dobri prijatelji, s katerimi so prepotovali velik del sveta in izkusili marsikatero doživetje. »To, da so učenci prijatelji, si med seboj pomagajo in da med njimi ni tekmovalnosti, to skušam vsa leta vpeljati tudi v svoje pedagoško delo,« pove Kristl Mariničeva, ki z možem Milanom redno prihaja na vikend v Drakovcih, kjer smo se tudi srečali.
Pri 26 letih je zaradi težav s hrbtenico prenehala z aktivnim igranjem in pričela svojo drugo kariero, to je poučevanje violončela. Sprva na Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani, kasneje še na drugih šolah, vodila pa je tudi ure violončela in seminarje s pedagogi, med drugim tudi s čelisti iz nekaterih pomurskih glasbenih šol. Meni, da Pomurje premore izjemne čeliste, ki znanje uspešno prenašajo na mlade generacije. Njej pa je na poti poučevanja zelo pomagal profesor Ciril Škerjanec. Igranje v orkestru je namreč nekaj povsem drugega kot ukvarjanje s pedagogiko, pojasni in doda, da je potrebnih kar precej let, da razviješ svoj koncept in način dela. Nekaj let zatem je v Domžalah, kjer živi, ustanovila zasebno glasbeno šolo Parnas. Tam poučuje še zdaj, kljub temu da se je upokojila in vodenje šole predala sinu Matjažu, ki nadaljuje družinsko glasbeno tradicijo. »Še učim, ker imam to delo rada in ker imam tako prijetne učence,« se nasmeji in pove, da v zadnjih letih mlade tudi pripravlja za sprejemne izpite v tujini.
Osebni arhiv
V sredini je Zdenkin pokojni profesor Ciril Škerjanec, ki je kot prvi v Slovenijo prinesel francosko šolo violončela. Bila je ena od njegovih prvih študentov.
Poklicne kariere nikoli ne obžaluje, temveč odločno pove, da če bi se še desetkrat rodila, bi vse to ponovila. Poudarja, da je pomembno ljudi spodbujati k spoznavanju umetnosti: »Za razvoj mladega človeka je pomembno, da se ukvarja z inštrumentom, da ima nekaj, kar je njegovo in k čemur se lahko zateče.« Sama pri pedagoškem procesu izhaja iz narodnega blaga. Ker so bile v preteklosti v učnem programu predvsem tuje pesmice, je izdala zbirki z naslovom Igramo se in v njima zbrala slovenske narodne pesmi. »To je v naših genih in otroci to lažje prenesejo na inštrument kot pa francoske ali angleške pesmi. Premalo poudarka je na tem,« razočarano pristavi.
Osebni arhiv
Kristl Mariničeva je bila najmlajša članica simfoničnega orkestra RTV Slovenija v zgodovini. Igrala je tudi v raznih komornih zasedbah in kot solistka.
Učenje brez stresa
Njeno načelo, ki se ga pri poučevanju drži, je to, da če lahko otroke v šoli naučijo pisanja in branja, jih lahko ona nauči osnov glasbe, da lahko otroci igrajo in pri tem uživajo. Kako se bo razpletlo naprej, pa je potem odvisno od njih samih. Pri tem še poudari, da v glasbeni šoli ne sme biti stresa, saj je to dejavnost, ki jo mladi počnejo v prostem času. »Seveda je pomembno, da jih kaj naučimo, ampak bistvo je v tem, na kakšen način,« opozarja. Prav tako ni velika pristašinja tekmovanj. »Tekmovanja so lahko pozitivna, če niso sama sebi namen in če ne tekmujejo med seboj predvsem šole in učitelji. Tekmovanje je za izjemno nadarjene otroke, ki jim je to izziv in so sposobni prenesti vso težo tekmovanja, vendar pa mora o tem presoditi mentor, saj on najbolj pozna učenca,« trdi in to ponazori z izjavo Igorja Ozima, violinskega pedagoga in solista, ki meni, da so tekmovanja za konje. Kajti pri komisiji in pri ocenjevanju so prisotna čustva in drugi dejavniki, tekmovanja pa lahko na neprijeten način zaznamujejo mlade.
Njeno načelo, ki se ga pri poučevanju drži, je to, da če lahko otroke v šoli naučijo pisanja in branja, jih lahko ona nauči osnov glasbe, da lahko otroci igrajo in pri tem uživajo. Kako se bo razpletlo naprej, pa je potem odvisno od njih samih. Pri tem še poudari, da v glasbeni šoli ne sme biti stresa, saj je to dejavnost, ki jo mladi počnejo v prostem času. »Seveda je pomembno, da jih kaj naučimo, ampak bistvo je v tem, na kakšen način,« opozarja. Prav tako ni velika pristašinja tekmovanj. »Tekmovanja so lahko pozitivna, če niso sama sebi namen in če ne tekmujejo med seboj predvsem šole in učitelji. Tekmovanje je za izjemno nadarjene otroke, ki jim je to izziv in so sposobni prenesti vso težo tekmovanja, vendar pa mora o tem presoditi mentor, saj on najbolj pozna učenca,« trdi in to ponazori z izjavo Igorja Ozima, violinskega pedagoga in solista, ki meni, da so tekmovanja za konje. Kajti pri komisiji in pri ocenjevanju so prisotna čustva in drugi dejavniki, tekmovanja pa lahko na neprijeten način zaznamujejo mlade.
Osebni arhiv
Ob različnih priložnostih so učenci skupaj s profesorico za starše pripravili koncerte in jim pokazali, kaj so se naučili. Na fotografiji so prvi učenci v njeni zasebni šoli Parnas.
Sogovornica je ponosna in srečna, da se je lahko učila od dobrih profesorjev, ampak procesa učenja še ni zaključila. »Še vedno se učim, kajti bistvo je v tem, kako pomagati mlademu človeku, da zaživi z inštrumentom.« Mladim pedagogom v svoji šoli je vedno svetovala, da morajo otroci biti veseli, ko pridejo v glasbeno šolo in ko odhajajo. »Avtoriteta se zame ne dela z zastraševanjem in prisilo, ampak z odnosom. Mene vsi učenci kličejo Zdenka, pa tega ne izrabljajo, ampak me z veseljem tako pokličejo.« Tudi njen oče Vladimir, ki ga Zdenka opisuje kot mirnega in odgovornega, je učil na podoben način. »V Ljutomeru smo imeli na trgu velikokrat nastop z godbo na pihala. Jaz sem se ji priključila, ko sem imela osem let. Tako sem uživala v koračnicah, kajti godba ima že sicer tak vzvišen zvok, drugačen kot simfonični orkester. Mislim, da sem tam dobila osnove ritma.« V svojem delu še vedno uživa, in če jo kdo prosi za pomoč, ga ne zavrne. Pove, da ji to predstavlja izziv, in dokler ima človek izzive, tako dolgo polno živi. V prostem času še vrtnari, dva vrtova ima v Drakovcih ter dva v Domžalah, uživa pri skrbi za rože, v sprehodih v naravi. Ampak o vsem tem delu pravi, da to ni nič, saj je včasih učila na treh šolah hkrati. V Škofji Loki, Kranju in Radovljici. »Pred 20 leti je bilo to, saj šole niso imele čelista, ker je bil to takrat še neznan inštrument. Jaz sem se ponudila in ravnatelji niso mogli verjeti. Povezala sem tri šole, naredili smo skupino in hodili po Sloveniji. V šestih letih smo imeli 350 nastopov po domovih, šolah, vrtcih. Ni bilo dela Slovenije, kjer ne bi bili. Smo pa nastopali udarno, začeli smo z narodnimi, končali z Beatlesi,« navdušeno opisuje in doda, da so se učenci tako tudi naučili nastopati, družiti in skrbeti drug za drugega.
Osebni arhiv
Fotografija je nastala na poletni šoli violončela v Škofji Loki, ob Zdenki pa je njena prijateljica, profesorica iz Basla, Susanne Basler, ki je študirala pri svetovno priznanih čelistih. Za vso pomoč ji bo hvaležna do groba, poudari Prlečka.
Ob sodelovanju treh šol je nastala tudi anekdota, ki se je zelo rada spominja. Učence in njihove starše je povabila na nastop v Prlekijo. »Najprej smo igrali na Ptuju, kjer smo zaslužili za malico, potem pa šli proti 'Lotmerku' in tam nastopili v glasbeni šoli. Prespali smo v goricah, naslednji dan pa se odpravili v Dom Lukavci. Tega ne bom nikoli pozabila. Z vodjo doma sem se zmenila, da nam pripravijo kosilo, mi pa bomo zaigrali. Ko smo prišli, sem staršem povedala, da pa se bodo morali oni malo znajti, ker kosilo dobijo zgolj otroci. Vodja pa je rekla, tega 'piceka' bomo dali na več delov in bomo imeli vsi za jesti,« smeje razloži. Starši njenih takratnih učencev še zdaj ne morejo pozabiti, da v Prlekiji, pa tudi v Prekmurju, živijo tako gostoljubni ljudje.
Avgusta bo Zdenka Kristl Marinič v prleški prestolnici obeležila 55 let profesionalnega dela. V tem času se tako že pripravlja na nastope, ko bo zaigrala skupaj z njeno prvo glasbeno šolo in nekaterimi bivšimi učenci, izvedla pa se bo tudi poletna šola.
Avgusta bo imela jubilej
Pokazatelj njenega uspešnega dela z učenci so tudi številna priznanja in nagrade, ki so jih mladi nabrali na različnih odrih in ambientih. Sama še zdaj vodi poletne šole za violončeliste na različnih koncih Slovenije, za pedagoško delo na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani je leta 2008 prejela Škerjančevo priznanje, sedem let pozneje pa še Gerbičevo nagrado. Pravi, da s predajanjem znanja še ne namerava zaključiti tako kmalu, ker pri poslanstvu uživa, vesela pa je vseh snidenj z zdajšnjimi in nekdanjimi učenci, ki jo še vedno pogosto povprašajo za nasvet, in vseh nastopov, ki jih izvedejo. Tudi sama v zrelejših letih še vedno z entuziazmom poprime za violončelo, ki ga opiše kot izpovedni inštrument in zaigra različne skladbe. Zanjo slabe glasbe ni, so le različni stili, zato tudi pri poučevanju v glasbeni šoli radi eksperimentirajo in igrajo vse, kar otroci tudi sicer poslušajo.
Pokazatelj njenega uspešnega dela z učenci so tudi številna priznanja in nagrade, ki so jih mladi nabrali na različnih odrih in ambientih. Sama še zdaj vodi poletne šole za violončeliste na različnih koncih Slovenije, za pedagoško delo na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani je leta 2008 prejela Škerjančevo priznanje, sedem let pozneje pa še Gerbičevo nagrado. Pravi, da s predajanjem znanja še ne namerava zaključiti tako kmalu, ker pri poslanstvu uživa, vesela pa je vseh snidenj z zdajšnjimi in nekdanjimi učenci, ki jo še vedno pogosto povprašajo za nasvet, in vseh nastopov, ki jih izvedejo. Tudi sama v zrelejših letih še vedno z entuziazmom poprime za violončelo, ki ga opiše kot izpovedni inštrument in zaigra različne skladbe. Zanjo slabe glasbe ni, so le različni stili, zato tudi pri poučevanju v glasbeni šoli radi eksperimentirajo in igrajo vse, kar otroci tudi sicer poslušajo.
