Bojana Beović je od februarja letos tudi predsednica Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS). In v tej vlogi je s svojo ekipo prišla sredi oktobra na regijski obisk k svojim kolegom v Pomurje ter bila, kot je dejala, lepo sprejeta. To je bila tudi priložnost za pričujoči intervju.
Omejitve gibanja v nočnem času zaradi epidemije, enega bolj rigoroznih ukrepov za zajezitev širjenja virusa, ki je bil sprejet 20. oktobra lani in je trajal kar 174 dni, ni predlagala strokovna svetovalna skupina pri ministrstvu za zdravje, ampak se je za to odločila vlada. Res pa je, da se svetovalna skupina v naslednjih tednih, ko so bile razmere v Sloveniji zelo kritične, ni strinjala s tem, da bi se ukrep ukinjal. To je povedala Bojana Beović, ko smo jo vprašali, kdo nam odreja ukrepe za obvladovanje epidemije, ali res stroka ali se včasih odloča kar vlada sama.
»V svetovalni skupini pri ministrstvu smo oblikovali neka stališča in priporočila, v tem, kaj se je potem realiziralo in kako, pa je prihajalo do nekaterih razlik. Toda z mojega stališča kakšnih bistvenih vsebinskih razlik vsaj v prvem letu ni bilo. Večina stvari, ki smo jih predlagali, je bila sprejetih.
Uvajanje nočne omejitve gibanja je bil predlog vlade, s katerim se nismo strinjali oziroma ga nismo predlagali, toda v naslednjih tednih, ko je bila situacija v Sloveniji zelo kritična, se tudi nismo strinjali s tem, da bi se ukrep ukinil. Šele po nekem času, ko so se razmere začele izboljševati, smo tudi sami predlagali, da bi mogoče to lahko počasi odpravili.
Ukrepi so se spreminjali do neke mere na osnovi strokovnih stališč zaradi spreminjanja gibanja epidemije v eno ali drugo smer. Drugi razlogi za spremembe, prilagoditve pa so bili bolj praktični. Šlo je za dogovore med ministrstvi, na primer o tem, katere trgovine bodo odprte in kako bo to vplivalo na eno ali drugo vejo gospodarstva. S tem se mi podrobno nismo ukvarjali. Mi smo se ukvarjali z generalnimi stališči, kako bi bilo treba bolj ali manj 'zapirati' državo, da preprečimo širjenje virusa. Seveda ima tudi NIJZ svoje tehnične službe, ki so se ukvarjale s tem, kako posamezen ukrep izvesti, kakšne morajo biti na primer razdalje, kakšno mora biti zračenje in drugo.«
Zakaj so prihajale informacije o ukrepih in njihove utemeljitve v javnost na tako različen način in zakaj so bile razlage neenotne? Prav tako ni bilo vedno jasno rečeno, kaj je bil predlog strokovne posvetovalne skupine in kaj od tega je vlada upoštevala pri svojih odločitvah.
»Strokovna svetovalna skupina pri ministrstvu ni imela nekega poslovnika, po katerem bi rekli, da se naši zapisniki objavljajo na spletnih straneh, kot je to že dolgo utečeno pri posvetovalni skupini za cepljenje pri NIJZ. Vendarle so bili ti naši zapisniki javno dostopni in so jih mediji tudi brali ter objavljali vsebino. Glede poteka komunikacije pa smo tudi mi imeli velike težave. Želeli smo si, da bi bila komunikacija bistveno bolj aktivna in taka, da bi ljudi na eni strani informirala in jim na drugi dajala podporo pri izvajanju ukrepov. Tega nismo znali izvesti.«
Kdo je pri tem »zamočil«, torej ni opravil svoje naloge, in bi moral prevzeti odgovornost?
»Sama sem bila pri razlagi ukrepov precej udeležena, in če se je to poslušalo, se je videlo, da zdravniki ali svetovalna skupina odločno stojimo za številnimi ukrepi, saj smo konkretno videli, kaj okužba pomeni za ljudi, ki zbolijo. Naša komunikacija je slonela na tem, da smo vedno pripovedovali stvari, kakršne so. Seveda pa sem bila kot strokovnjakinja potisnjena v to, da s svojimi komunikacijskimi sposobnostmi, kakršne pač so, tudi komuniciram navzven, za kar nisem ne usposobljena ne pristojna.
Če pa me vprašate kot opazovalko komunikacije v državi, je po moje šlo za več težav. Na eni strani bi v celotni strukturi komunikacije lahko vlada naredila več, na primer da bi zakupila več medijskega prostora, ki bi bil namenjen informiranju in podpori ljudi. Pri tem smo opazili tudi veliko razliko med prvim in drugim valom. V prvem valu so mediji spontano izvajali to funkcijo, v drugem pa so prenehali. Začelo se je sistematično problematiziranje čisto vsakega ukrepa. Nekaj je bilo seveda konkretnih problemov, ki so jih doživljali ljudje, na primer izguba ali ogroženost delovnih mest, toda mediji imajo neko svoje videnje in na ta način so predstavljali zadeve. Takšno je pač moje opažanje. Ni bilo nekega nacionalnega medija, ki bi opravljal funkcijo informiranja in podpore v smislu, saj bomo uspeli, saj bomo zdržali, kmalu bomo dosegli vrh.«
So torej mediji bolj sledili ljudem in njihovemu doživljanju situacije, kot da bi delovali v podporo vladnim ukrepom?
»Mislim, da so sledili iskanju nekih informacij, ki so zanimive, ne pa neki veliki sliki. Sledili so zgodbam, ki izstopajo in so malo tudi škandalozne, ne pa temu, kaj je treba ljudem povedati in jih podpreti z informacijami, z mednarodnimi primerjavami, z vsem, kar ljudem olajša to neprijetno stanje.
Tu smo se zdravniki različnih strok in tudi drugi profili, na primer skupina pri spletnem Sledilniku ali pri Inštitutu Jožefa Stefana, aktivirali sami od sebe z namenom pomagati prebroditi epidemijo, zato sem malo razočarana, da tega niso storili spontano tudi mediji v večjem obsegu.«
Ali ste v tem opazili razlike med mediji glede na njihov status, torej ali gre za javni ali zasebni medij?
»Kakšne velike razlike nisem opazila, čeprav bi lahko kot državljanka pričakovala podporo nacionalnih medijev. Verjetno gre za konkurenco zanimive novice tako enih kot drugih medijev, kar boste verjetno vi bolje vedeli, in pri čemer se potem mediji izenačijo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
V Ljubljani se vrstijo protesti zoper pogoj PCT, udeleženci pa kot razlog za sodelovanje na njih poudarjajo omejevanje njihove svobode. Kakšen je vaš pogled na to?
»Razumeti je treba, da se v ljudeh kopiči nezadovoljstvo zdaj že drugo leto, in to nezadovoljstvo je povzročila v prvi vrsti epidemija, virus, ki nas je vse presenetil. In to zdaj traja. V večji ali manjši meri reagira na to ter na tak način del populacije po vsem svetu. S protesti se, kot vemo, ubadajo marsikje. Gre za nakopičen gnev, ki ga ljudje sproščajo, in nekako si 'pomagajo' s tem, da enačijo omejitve z represijo in konkretnimi krivci in ne toliko z osnovnim razlogom. Vedeti je treba, da je pri nas epidemija še vedno v polnem razmahu in za to, da smo pri obvladovanju vsaj na nekem platoju, so potrebni neki ukrepi. Lani so bili to srednjeveški ukrepi še iz časa kuge, torej nefarmakološki ukrepi, kot so vzdrževanje razdalje, zadrževanje ljudi v domovih, omejevanje druženja in nošenje mask, kar sicer še vedno ostaja. Zdaj pa si že lahko pomagamo s cepljenjem in hitrimi testi.«
Protesti proti ukrepom so znani tudi drugod po svetu, predvsem v velikih mestih, toda če se primerjamo z zahodnimi evropskimi ali skandinavskimi državami, je tam delež cepljenih bistveno večji.
»To je ena od stvari, ki so se med epidemijo razgalile v najslabši luči. Tudi pri cepljenju gre očitno za pomanjkljivo zdravstveno pismenost v splošni populaciji.«
Kako naj pritrdimo vašemu mnenju, da gre za pomanjkljivo zdravstveno pismenost, če so celo nekateri zdravniki svojim bolnikom svetovali, naj se ne cepijo. Zakaj se na primer ZZS ni javno ogradila od tega početja nekaterih njenih članov?
»Morate vedeti, da smo zdravniki najbolj precepljeni med zdravstvenimi delavci, na primer v bolnišnicah približno 90-odstotno, torej bistveno več kot pri drugem zdravstvenem kadru. Zbornica se je ogradila od tistih, za katere utemeljeno vemo, da so javno nasprotovali cepljenju. V obravnavi imamo kar nekaj svojih članov, vendar moramo za vsak primer individualno prejeti verodostojne informacije.«
To je na individualni ravni, kaj pa na splošno, javna opredelitev do tega?
»Morda res nismo nikoli tega izrekli na ta način, in ko vas poslušam, bi bilo to smiselno, pa vendar smo mi izjemne napore ves ta čas vlagali in jih še vlagamo v promocijo cepljenja med strokovno in splošno javnostjo. Teh aktivnosti je veliko in promocijo cepljenja smo širili po številnih kanalih. S tem smo se res zelo veliko ukvarjali in to je v zadnjem času pomemben del dela zdravniške zbornice.«
Kaj je po vašem mnenju ob zdravstveni nepismenosti še razlog za razmeroma veliko nezaupanje ljudi v znanost, v učinek cepljenja?
»Morda je besedna zveza zdravstvena nepismenost preoster izraz. V Sloveniji imamo za otroke obvezno cepljenje, kar smo ohranili iz prejšnjih časov. Pred dvajsetimi leti so bile velike polemike, ali bi bilo to pametno sprostiti kot v nekaterih zahodnoevropskih državah ali naj se ohrani obvezno cepljenje. Takrat je stroka zavzela stališče, da bi sprostitev obveznega cepljenja pripeljala do zelo nizke precepljenosti. S tem se je leta 2004 strinjalo tudi ustavno sodišče, saj bi opustitev povzročila velik javnozdravstveni problem. Temu v prid je govorila tudi statistika cepljenja z dvema cepivoma, ki sta bili uvedeni pozneje kot prostovoljno cepljenje, plačano iz javnih sredstev, in sicer proti virusu HPV ter pnevmokoknim okužbam. Precepljenost proti virusu HPV je približno 50- in proti pnevmokoknim okužbam 60-odstotna, torej bistveno prenizka, da bi zagotavljala varnost v primerjavi z drugimi boleznimi, proti katerim se otroci cepijo.
Obvezno cepljenje je torej teklo in v to ni bilo treba veliko vlagati, na primer v izobraževanje, ozaveščanje ljudi, kaj cepljenje je in kako cepiva delujejo ter zakaj se je treba cepiti. Toda na drugi strani se je pri prostovoljnem cepljenju kazalo, da pri nas cepljenje ni sprejeto, na primer že po tem, da je delež cepljenih proti gripi pri nas nekajkrat nižji kot v zahodnih državah. Mislim, da bi moralo biti ozaveščanje o pomenu cepljenja del osnovne izobrazbe, ki bi jo morali usvojiti že v začetnih korakih.
Kdo tukaj ni opravil svoje naloge? V državi vendar imamo ustanove, katerih namen je med drugim tudi spodbujanje zdravega načina življenja.
»Cepljenje se je res jemalo kot nekaj samoumevnega in kot velika dobrina, ki je pred sto leti nismo imeli, zdaj pa jo imamo. Kdo pri negovanju te vrednote ni opravil naloge? Zelo težko s prstom pokažemo na eno ustanovo. Taka ustanova je gotovo NIJZ. Kot članica zunanje strokovne skupine pri tem sodelujem že deset let in lahko povem, da smo se vsako leto pogovarjali o tem, ali bo kakšna pomembna kampanja vsaj za gripo, vendar inštitut od svojega financerja za to ni dobil niti centa ali morda neke simbolične zneske. Skratka, celotna družba cepljenja ni prepoznala kot pomembnega za zdravje. Poglejte na primer kurikulum osnovnošolskega izobraževanja. Zdravstvene vzgoje, ki je pomembna za vsakodnevno življenje, je bistveno manj od nekih bioloških znanj o živalih, ki so seveda tudi pomembna za splošno izobrazbo. To je primanjkljaj, ki smo ga spregledali, ob tem pa bili zadovoljni, da imamo visoko stopnjo precepljenosti proti boleznim, za katere je cepljenje obvezno. Alarm, da je nekaj narobe, je bil zelo šibak.«
Kmalu po cepljenju s cepivom Janssen je pred kratkim umrla dvajsetletnica. Vemo, da je bilo to cepivo zaradi takojšnje izpolnitve pogoja PCT pogosta izbira predvsem pri mladih. Zakaj zdravniška stroka ni odločneje nastopila zoper možnost, da si ljudje kar sami izbirajo vrsto cepiva?
»Vsa cepiva so v zelo veliki meri primerljiva, razen redkih izjem, na primer pri preobčutljivosti na določeno cepivo ali pri sindromu kapilarnega prepuščanja. Prav tako cepiva nimajo kontraindikacije tiste vrste, da bi lahko rekli: če imate take bolezni, bodite pozorni. Šele prav nedavno je Evropska agencija za zdravila (EMA) izdala priporočilo v zvezi z dvema situacijama, ko je treba biti dodatno pozoren, s tem da to še vedno ni kontraindikacija.«
Pa vendar je že nekaj časa znano, da se neka vrsta cepiva priporoča neki starostni skupini.
»Kljub temu da glede učinkovitosti cepiv noben regulator ali institucija ni postavila ostrih mej, smo ob tem, ko je bilo cepiv v Sloveniji dovolj, v začetku poletja priporočili, naj se prednostno uporabljajo cepiva mRA, ker ne povzročajo tega redkega nevarnega sindroma in ker so bolj učinkovita za preprečevanje okužbe z delta različico virusa. To, da si ljudje lahko sami izbirajo cepivo, izhaja iz tega, da izrazitih omejitev pri posameznem cepivu ni.
Treba pa je povedati še nekaj. Zelo pomembno je, v kakšnem okolju tehtamo tveganje neželenih učinkov in tveganje za bolezen. Če to ocenjujemo v okolju, ko je breme bolezni zelo veliko, so bistveno bolj v ospredju prednosti cepljenja kot potencialni hudi neželeni učinki. Ko pa se epidemija umirja, pridejo statistično v ospredje neželeni učinki.«
Ena od žgočih tem, povezanih z delom zdravnikov, so čakalne dobe. Kaj je privedlo do tega oziroma kako obsežen je po vašem mnenju in mnenju ZZS ta problem?
»Delo ZZS se v zelo majhnem segmentu dotika čakalnih dob, samo pri zastopanju zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev. Ne samo zasebni izvajalci s koncesijo, ampak tudi ti, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti, so namreč pokazali pripravljenost sodelovati v projektu skrajševanja čakalnih dob in mi smo jih pri tem podprli.«
Zdaj smo priča temu, da ob dodatnih sredstvih za skrajševanje čakalnih vrst izvajalci ne dobijo bolnikov predvsem zaradi neažurnih evidenc čakajočih na ravni celotnega zdravstvenega sistema.
»Morda ni treba izpostavljati na veliko, pa vendar obstaja tudi neka malenkost. Imamo zakon o pravicah bolnikov in večkrat smo že rekli, da bi morala biti zraven še beseda o odgovornosti bolnikov. Vsak človek se mora zavedati, da mora sodelovati pri obravnavi svojega zdravstvenega problema najmanj tako, da se oglasi takrat, ko je naročen na storitev, oziroma da pravočasno odstopi mesto drugemu.
Tukaj je tudi problem številnih informacijskih sistemov v državi, ki beležijo različne stvari. Podatki so slabo definirani in zaradi tega prihaja do različnih statistik ter s tem neustreznega načrtovanja. Tukaj mora Slovenija narediti velik korak k digitalizaciji zdravstva na poenoten način, ki bo omogočil pretok strokovnih informacij, tako da bo imel zdravnik vedno pri roki vse informacije o bolniku in bo tako tudi na ravni zdravstvenega sistema.«
Čakalne dobe so povezane tudi s pomanjkanjem zdravnikov, še posebej posameznih specialnosti. Če to povežem z nedavnim mnenjem računskega sodišča – to je odgovornost pripisalo ministrstvu za zdravje kot zdravniški zbornici, ki da sta razpisovala specialistični študij brez poglobljene analize potreb.
»Računsko sodišče pri delu zbornice ni ugotovilo ničesar, za kar bi moralo izreči korektivni ukrep, dalo pa je nekaj priporočil zlasti glede vodenja kakovosti. Zato nas je ta izjava zelo presenetila, saj je bila v diskrepanci s poročilom, ki smo ga prejeli.
Zdravniška zbornica ima podatke in analize glede specializacij od leta 2002, ko jih je sama tudi načrtovala. Toda z letom 2017 se je to z novo zakonodajo prekinilo, to področje pa je prevzelo ministrstvo. Mi smo prej v zbornici razpisovali toliko mest za specialistični študij, kot je bila velika generacija novih zdravnikov, in ti so se potem znotraj teh možnosti nekako razporedili, čeprav je bilo to pri njih pogosto slabo sprejeto. To je bil koncept zaposlovanja zdravnikov, ki jih je država šolala v državnem interesu ter glede na število potreb v posameznih specialnostih. Kasneje se je to spremenilo in si zdravniki lahko prosto izbirajo specializacije. Ker pa je razpisanih mest veliko, manj želene specializacije ostajajo nezasedene.«
Ali bi predlagali, da se delo zdravnikov v posameznih specialnostih bolje plača?
»S tem se po navadi ukvarja sindikat, res pa je, da bomo morali verjetno tudi s plačilom regulirati, katere specialnosti so zelo pomembne. Ne gre samo za pomanjkanje zdravnikov družinske medicine, ampak se pri nas zdaj pojavlja erozija v tako imenovani težki medicini. Spomladanski razpis za študij specializacije ni prinesel zasedbe mest abdominalne kirurgije, travmatologije, infektologije, nefrologije, intenzivne medicine. To nas lahko dodatno skrbi.«
Ob zasedbi položaja predsednice ZZS ste izjavili, da podpirate izločitev zdravnikov iz enotnega plačnega sistema javnega sektorja. Ali ne bo to drastično razbilo veljavnega plačnega sistema?
»Ne gre samo za zdravnike, ampak se zavzemamo za izločitev zdravstva v celoti. S tem bi lahko reševali tudi pomanjkanje medicinskih sester, kar je zdaj prav tako največji problem v tako imenovani težki medicini.«
Kaj pa razbijanje veljavnega plačnega sistema?
»Smiselno je, da neki sistem služi svojemu namenu, in če se sistem v javnem sektorju spremeni tako, da se definirajo posamezne stroke vsaka zase, ne vem, zakaj bi to imelo take škodljive posledice. Videti je treba, kaj bomo s tem dosegli ali kaj je namen takih sprememb.«
***Uvajanje nočne omejitve gibanja je bil predlog vlade, s katerim se nismo strinjali oziroma ga nismo predlagali, toda v naslednjih tednih, ko je bila situacija v Sloveniji zelo kritična, se tudi nismo strinjali s tem, da bi se ukrep ukinil. Šele po nekem času, ko so se razmere začele izboljševati, smo tudi sami predlagali, da bi mogoče to lahko počasi odpravili. Naša komunikacija je slonela na tem, da smo vedno pripovedovali stvari, kakršne so. Seveda sem bila kot strokovnjakinja potisnjena v to, da s svojimi komunikacijskimi sposobnostmi, kakršne pač so, tudi komuniciram navzven, za kar nisem ne usposobljena ne pristojna. S protesti se, kot vemo, ubadajo marsikje. Gre za nakopičen gnev, ki ga ljudje sproščajo, in nekako si 'pomagajo' s tem, da enačijo omejitve z represijo in konkretnimi krivci in ne toliko z osnovnim razlogom. Vedeti je treba, da je pri nas epidemija še vedno v polnem razmahu in za to, da smo pri obvladovanju vsaj na nekem platoju, so potrebni neki ukrepi. »Cepljenja se je jemalo kot nekaj samoumevnega in kot velika dobrina, ki je pred sto leti nismo imeli, zdaj pa jo imamo. Kdo pri negovanju te vrednote ni opravil naloge? Zelo težko s prstom pokažemo na eno ustanovo. Taka ustanova je zagotovo NIJZ."
