V Jurovskem Dolu je umrl 68-letni Peter Rotar, poročajo Slovenske novice. Rotar je bil zaradi umora Ivana Krambergerja, dobrotnika iz Negove, pravnomočno obsojen na 12 let zapora. Rotar je s strelom iz puške Krambergerja ubil na predvolilnem shodu 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Kaj se je pravzaprav zgodilo? 7. junija 1992. Predvolilni shod predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja. 18.45. Poči strel. Dobrotnik iz Negove se opoteče in pade. Z avtomobilom ga odpeljejo v lenarško bolnišnico, vendar umre med prevozom. Sledi obsežna policijska akcija.Takoj po streljanju pride v Jurovski Dol na desetine, če ne celo na stotine mož v modrih uniformah z avtomatskim orožjem. Postavljene so cestne zapore, k Lenartu nemudoma prihitijo takratni notranji minister Igor Bavčar, minister za informiranje Jelko Kacin in pravosodni minister Miha Kozinc. Okoli 23. ure je Bavčar javnosti po televiziji sporočil, da so policisti že prijeli domnevnega morilca in da ni šlo za politični uboj. Storilec je dejanje na policijski postaji priznal še isto noč, končal je v priporu.
Motiv: Krambergerja menda ni maral. Dan pozneje se je razvedelo, da je streljal takrat 41-letni domačin Peter Rotar z okna svoje nove stanovanjske hiše. Uporabil je lovsko karabinsko puško Crvena zastava kalibra 8,57 z daljnogledom. Preiskovalci so v ležišču puške našli tulec, v cevi saje, na okenski polici pokrova za daljnogled. Forenziki so dokazali, da je imel Rotar na rokah sledove smodnika.
Sreda, 10. junija 1992. Pokopališče v Negovi. Na Krambergerjevem pogrebu se zbere večtisočglava množica. Kljub temu da besni neurje.
Sojenje Rotarju je trajalo pet dni, dvorana, ki je lahko sprejela 98 ljudi, je bila nabito polna, vstopnice za sedeže, ki jih niso zasedli novinarji in sorodniki, so na sodišču preprosto izžrebali.
Ponedeljek, 24. avgusta 1992. Tožilec Boris Marčič je z obtožnico na zatožno klop mariborskega sodišča posadil Petra Rotarja. Obtoženega je branil odvetnik Ivan Bukovnik. Mimogrede: tožilec in odvetnik sta se pozneje v istih vlogah srečala na murskosoboškem okrožnem sodišču na razvpitem sojenju domnevnim napadalcem na novinarja Mira Petka (prvi je preganjal domnevne napadalce, drugi je bil del njihove obrambe).
Sojenje Rotarju je trajalo pet dni, dvorana, ki je lahko sprejela 98 ljudi, je bila nabito polna, vstopnice za sedeže, ki jih niso zasedli novinarji in sorodniki, so na sodišču preprosto izžrebali. Rotar je tudi pred sodnim senatom dejanje priznal, čeprav nobena priča ni videla, kdo je streljal, sodni izvedenci pa niso delovali najbolj prepričljivo, kot je mogoče razbrati iz novinarskih poročil, objavljenih avgusta 1992 v časopisih.
Pet dni pozneje je senat sodnika Zlatka Dežmana sporočil: Peter Rotar je kriv – za zapahi bo preživel devet let. »Imam mirno vest, pravzaprav so redki primeri, ko ima sodnik na voljo toliko argumentov. To je bil eden od najbolj jasnih in dokazljivih umorov,« je izjavil sodnik. Po pritožbi višje sodišče kazen zviša na 12 let, Rotar odsedi devet let.
Zgodba prvega in edinega atentata na politika v Sloveniji se je s tem končala.
