Feri Danč se je kot tretji otrok v družini rodil 17. aprila 1952 v Prosenjakovcih. Tam je preživel otroštvo ob materi Elizabeti in očetu Francu ter ob starejšem bratu Štefanu in sestri Elizabeti. »Lepo otroštvo sem imel, družina je bila složna in marsikatero značilnost, po kateri se ravnam še danes, sem dobil v družini. Oče je bil pedanten in pragmatičen, vsaka njegova beseda je bila na mestu, čeprav si včasih pomislil, da je starokopiten. Pa si čez nekaj dni uvidel, da je imel prav. Nikoli ni dovolil, da bi bilo kar koli narejeno le napol, in tega se tudi sam še danes držim. Zato žena pravi, da sem perfekcionist,« pove. Sogovornik je že v zgodnjih letih izražal svojo kreativnost, razredničarka v osnovni šoli, kjer je bil vsa leta odličen, mu je svetovala, naj se vpiše v srednjo šolo za oblikovanje in pozneje na akademijo. »Izviram iz kmečke družine in v tistih časih si nismo mogli privoščiti, da bi šel na šolanje v Ljubljano. Zato smo se dogovorili, da se izučim za neki poklic. V Celju sem tako obiskoval poklicno šolo ter pridobil poklic optika in zlatarja,« nadaljuje pripoved o življenjski poti. Kot mlad fant je pozneje služboval v več slovenskih mestih, zaradi domotožja in tudi očetove bolezni pa se čez nekaj let vrnil v Prekmurje. Po tistem je začel delati v optiki v Murski Soboti. »Ker sem bil zelo kreativen, mi je to delo postalo preveč enolično. Nekaj storitev si opravil na aparatih, vstavil stekla v okvirje in to je bilo bolj kot ne to. Zato sem leta 1988 v Murski Soboti odprl zlatarno in tu je moja kreativnost komaj lahko prišla do izraza,« pove.
Ostale številne anekdote
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tadej Pogačar v posebnem pogovoru o slavi, ljubezni in prihodnosti
V ekskluzivnem intervjuju za Ekipo Tadej Pogačar deli svoje misli o izjemnem letu 2024, v katerem je dosegel največje uspehe v svoji karieri.
Spominja se, da so bili začetki dobri, vse do preloma tisočletja je posel zlatarjem cvetel. »To so bila zlata leta zlatarstva, potem pa se je začela kupna moč počasi zmanjševati,« je dejal. Delo zlatarja je bilo zanimivo, predvsem pa se je bilo treba potruditi, da je bila stranka zadovoljna. »Po najboljši volji si se lahko potrudil in naredil izdelek, pa včasih stranka ni bila zadovoljna. To je bilo najbolj stresno zame, ko pa je stranka odhajala srečna iz zlatarne, so bili tako dobri občutki, da bi ji od zadovoljstva pol izdelka najraje podaril,« pove z nasmeškom na obrazu.
»Delo je bilo res lepo, si pa moral biti velikokrat tudi psiholog,« pristavi. Iz službovanja so tako ostale številne anekdote. »Zgodilo se je, da je par prišel po poročna prstana. On bi imel prstan iz rumenega zlata, ona iz belega. Potem smo se dogovorili, da bo narejen pol, pol, pa se je zataknilo še pri vzorcih. Ženin je bil za enega, nevesta za drugega. Prišlo je tako daleč, da je nevesta rekla, ali ti prstani ali nič. Obrnila mi je hrbet pred pultom in potem si moral biti tudi mediator,« oriše eno od prigod. Seveda so tudi pri zlatarstvu obstajale poslovne skrivnosti. Nekatere so skrite še danes, druge so se na kakšen drug način v družbi razkrile. »Včasih se je nakit v zlatarnah kupoval bolj množično kot danes. Osmi marec se je na primer v nekdanji Jugoslaviji dosti bolj slavil in tudi veliko ljubic je takrat dobilo uhane, prstane ...,« razkrije.
Danč pravi, da poklic zlatarja v sedanji dobi počasi izginja. Sam vzrok vidi tudi v tem, da so včasih lastniki zlatarne izšolali le svoje vajence oziroma naslednike. »Če bi še koga, bi si izšolali konkurenco. To pa je bila napaka. Kadra je danes zmeraj manj, obenem pa so ostale pretežno le še večje zlatarne, obrtniških delavnic pa skorajda ni. Oziroma če so še, večinoma le prodajajo izdelke, v naših časih pa smo imeli tudi servis,« poudari. Spomni se, da ko je on odprl zlatarno, so bile v Murski Soboti tri, v Gornji Radgoni in Ljutomeru ena, v Lendavi pa je deloval le urar. Danes je pravi nakit po njegovi oceni izrinil modni nakit, ki je bolj dostopen in predvsem cenejši.
V zadnjih desetletjih prejšnjega tisočletja se je največ zlata predelalo. Razloga sta tudi ta, da se je ob osebnih jubilejih in posebnih dogodkih podarjalo več zlatnine, dostikrat pa so jo ljudje tudi podedovali od prednikov. Z leti sta se spremenili tudi tehnologija in izdelava nakita. Če so včasih prstane izdelovali ročno, se ti sedaj odlivajo serijsko. Danč se je v letih, ko je imel zlatarsko obrt, včasih znašel tudi v nerodni situaciji. »Stranka je potovala na primer v Šrilanko, prinesla kamen in fotografijo izdelka, ki ga želi imeti. Naj povem, da sta denimo safir in smaragd krhka kamna in ju je treba v prstan zakovati, ne zalepiti. Spomnim se, da sem enkrat drag kamen koval v prstan in se je zaradi krhkosti okrušil. Ker je bilo precej težav z iskanjem novega kamna, je bilo to tudi zadnjič, da sem v prstan gradil kamen, ki ga je prinesla stranka in ga ni izbrala pri nas,« opiše še eno prigodo oziroma nezgodo.
Ljuba narava
Feri Danč je leta 1996 z ženo Marjeto v Kančevcih začel graditi hišo, ob kateri je bila velika posest. Območje so imenovali kar ranč Danč. »Tam sem lahko udejanjil številne ideje, od kakšnih gradbenih zamisli do zasaditve okolice. Z Marjeto sva tam živela dvanajst let, uživala, gostila številne piknike za prijatelje in znance, skrbeli smo za ribnik, pave. Sčasoma sem spoznal, da je dela z urejanjem veliko, in ker sem imel težave s kolkom, sem se na hitro odločil, da je čas za selitev. In ko se jaz nekaj odločim, me o nasprotnem ne prepriča niti papež,« se zasmeje. Leta 2010 sta se z ženo preselila v Rakičan, ranč pa prodala. Istega leta se je sogovornik odločil tudi za upokojitev. Zlatarno v Murski Soboti je prevzela žena. »Sam sem v začetku nekoliko še pomagal, čez pet let pa smo vrata naše zlatarne zaprli. Enostavno je bilo dovolj. Sicer bi še lahko nadaljevali, ampak zakaj? Bila sva že starejša, pri tem poslu pa imaš vseeno skrbi, da se vse pravočasno uredi, dokonča in preda strankam.«
Po zaprtju se je po njegovih besedah začelo življenje. Vendar je pri tem hitro pristavil, da se je na to, da boš pozneje zadovoljen, treba pripraviti že v srednjih letih. »Midva si ne delava problemov tam, kjer jih ni treba, zagrabiva za vsako delo, pomagava prijateljem in bova še naprej, kolikor nama bo moč služila,« poudari. Večkrat ju vprašajo, kako sta lahko tako zadovoljna, njun odgovor pa je preprost. »Misliti je treba vnaprej. Dosti ljudi ima to možnost, ampak ne razmišlja, kako bo v starih letih. Imel je denar, pa ga je sproti zapravil, zdaj pa čaka pokojnino. Treba si je narediti nekaj rezerve, da lahko potem dokaj mirno živiš. Je pa seveda tudi res, da jih dosti nima te prilike,« nekoliko zamišljeno reče.
Dolgoletna želja
Danes Dančeva rada potujeta in hodita na izlete, imata pa tudi druge hobije. Feri zimske mesece najraje preživlja v ateljeju, kjer slika. »Slikal sem rad že takrat, ko sva še živela na Goričkem, saj me to zamoti in mi omogoča, da izražam svojo ustvarjalnost. Predvsem imam rad prizore iz narave,« poudari in doda, da je umetniško žilico podedoval. Akademski slikar Ladislav Danč je bil njegov bratranec. Obenem pa so različne likovne kolonije velikokrat gostovale na njegovem nekdanjem ranču. »Na stara leta delam vse drugo raje kot pa svoj poklic. Po tistem, ko sem si odrezal blazinico desnega palca, nimam več občutka v prstu in težko držim pinceto, če bi še želel kaj storiti za svojo dušo. Veliko raje pa kuham, vrtnarim, z ženo greva pogosto na nekajkilometrske sprehode ...« V času našega obiska sta se zakonca pripravljala na najdaljše potovanje doslej, na obisk Peruja. Ob nedavnem praznovanju 70. rojstnega dne ga je s tem darilom presenetila prav žena. »Machu Picchu je moja želja že več kot 25 let, ker obožujem Inke, in zdaj je končno prišla ta priložnost,« se veseli. Potovala sta tudi v preteklosti, vendar sta države po dolgem in počez večinoma prevozila z osebnim avtomobilom. S seboj sta vedno vzela psičko Eli, ki pa je pred časom na njuno žalost poginila. »Upava, da nama bo zdravje še služilo, da bova lahko nadaljevala tak način življenja ter da nama bo kaj kmalu družbo delala nova psička,« si za konec zaželita Feri in Marjeta Danč.