Organizatorja dogodka sta bila Kulturno društvo (KD) Zarja Gaberje in Knjižnica-kulturni center Lendava, z avtorjem knjige pa se je pogovarjala knjižničarka Katarina Marton. Literarno delo je izšlo v samozaložbi. Uredila jo je Andreja Sever, oblikoval Robert Smodiš, avtor ilustracij in besedil pa je Marjan Horvat. Zadnjo ilustracijo je naslikala vnukinja Iva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Predsednica KD Zarja Gaberje Elvira Vaupotič Göncz je povedala, da jih veseli, da je avtor svojo predstavitev knjige želel imeti v Gaberju. Direktorica Knjižnice-kulturnega centra Lendava Judit Zagorec Csuka je dodala, da je Horvat upokojeni predmetni učitelj slovenščine in nemščine, ki je poučeval na Dvojezični osnovni šoli I Lendava. Martonova je pristavila, da avtor knjige pri svojem raznolikem ustvarjanju izhaja iz opazovanja in doživljanja narave. Marjan Horvat preko svojih kratkih zgodb vabi mlajše in starejše bralce k bolj pristnemu dojemanju in doživljanju vseh živih bitij in ohranjanju ter spoštovanju narave v njeni enkratnosti. Podobe iz narave, ki so ga nagovorile, je v preteklosti izražal likovno, v zadnjem obdobju se posveča predvsem besednemu izražanju. Njegove slike krasijo mnoge slovenske domove, tudi domove v Avstraliji, Ameriki, na Švedskem, v Nemčiji in drugje. Dedi pripoveduj o… je njegova druga knjiga. Prvenec je literarno delo Tuni, v katerem so doživetja in spomini iz njegovega otroštva, izšel pa je leta 2019.
Avtor je dejal, da so zgodbe dejansko nastale, ko sta bila vnuka Aljaž in Iva še majhna. Ugotovil je, da rajši kot pravljicam o Rdeči Kapici, Sneguljčici in drugim prisluhneta zgodbam o živalih, ki si jih je sam izmišljal. »Kot Ivin in Aljažev dedi sem vnukoma z največjim veseljem podarjal to, kar ima vsak človek na voljo, pa se tega pogosto na zaveda – svoj čas. V času, ki smo ga preživeli skupaj, sem neizmerno užival. Skupaj smo se zabavali, raziskovali in se učili,« je opisal. Učil ju je tudi ljubezni do živali in do narave. Z Aljažem sta skupaj reševala ogrožene živali, kar se ga je zelo dotaknilo, Iva pa mu je pomagala pri oskrbovanju ranjenega ježka in zdravljenju golobčka. Skupaj so reševali srako iz gnojnice, pomagali žabicam in drugo. Tako sta tudi vnuka zvečer pred spanjem najrajši prisluhnila zgodbam o živalih. V njegovi domišljiji so nastala pravljice o lisici, volku čuvaju, sovjem mladiču, vrabčku, srnici, kokoši in drugih živalih, dodaja Horvat. Večkrat je v te zgodbe vključeval tudi sebe: »Poznala sta mnogo znanih pravljic. A sta hotela nekaj novega. Nekaj, kar ju je povezovalo s preživetim vsakdanom, z našim sadovnjakom, hišo in dvoriščem, z našo okolico, življenjem na zemlji in nad nami.«
Vse zgodbe so vezane na živalski svet in postavljajo v ospredje skrb za naravo in še posebej šibke, ranjene živali, ki jim dedi vedno znova nudi pomoč, je v predstavitvi knjigi napisala urednica Andreja Sever. »V knjigi je zbranih 18 kratkih zgodb, ki poleg realnih elementov vsebuje domišljijske elemente. Dedi nastopa v osmih zgodbah, živali pa mu zaupajo, iščejo njegovo bližino in se z njim pogovarjajo.« V zgodbe večkrat vključuje tudi babico, s katero imata podobne življenjske nazore in živita umirjeno, lahko bi rekli idilično življenje. Vsaka od kratkih zgodb vsebuje še dodatek, naslovljen s Pa še to…, v katerem so zbrani realni opisi živali, ki nastopajo v zgodbi, pa tudi njihov življenjski prostor in značajske lastnosti.