V Mikku predstavili novi roman Norme Bale

V Mikku so na dan kulture predstavili novi roman Norme Bale z naslovom Agregat, ki je izšel pri založbi Pivec. V pogovoru z avtorico, ki ga je vodila lektorica romana Lučka Zorko, sta se poleg vsebine knjige med drugim dotaknili avtoričinega ustvarjalnega opusa. »Prvega ne pozabiš nikoli in pri pisanju romana Sekstant (soavtorja Robert Titan - Felix in Štefan Kardoš, op. p.) se mi je zdelo imenitno predvsem to, kako smo ob druženju razvijali zgodbo. Je pa Agregat tisti, za katerega bi sama rekla, da je daleč najbolj zrel, tudi morda najbolj premišljen,« je povedala Norma Bale o svojem zadnjem romanu, ki je označen kot politični roman.

V njem piše o »anonimusu«, človeku, ki živi povsem urejeno poklicno in zasebno življenje, je spoštovan v svojem poklicu, a se ob vstopu v politiko spremeni. »Včasih so v politiko vstopali ljudje s pedigrejem in sama sem od svojih zelo zgodnjih let verjela, da je politika delanje dobrih sprememb. Danes pa razmišljam, kako živim v svetu, ki ni več moj, v družbi, ki je več ne razumem, in kako je zdaj čas, da se človek umakne v intimo, osamo in poskuša preprosto preživeti. A to je seveda najhujše, kar lahko storiš – da ne storiš ničesar. Zdaj je trenutek, ko bi morali biti politično odzivni, ker kot smo skozi zgodovino videli, ko postanemo tihi in anonimni, pridejo do moči in oblasti tisti, ki ta svet zapeljejo v eno drugo smer.«

Agregat se spusti v raziskovanje konkretnih vzvodov lokalne in državne, deloma pa tudi mednarodne politike, pri čemer je izjemno unikaten, saj romana s tovrstno tematiko v našem prostoru praktično še ni. Urednik romana Lenart Zajc v spremni besedi zapiše: »Z romanom, ki ga lahko razumemo kot ironično grotesko, obenem pa ga lahko beremo tudi kot politično kriminalko, je avtorica nastavila zrcalo izgubljenosti demokratične zahodne družbe, družbe, ki vse bolj pozablja na svoje vrednote in izgubljeno caplja na mestu, medtem ko ji ritem korakov diktira kapital družb, ki niti približno ne razume dimenzij tehnologije, ki mu je na voljo in s katero upravlja.«

Spremljamo zgodbo in osebni razvoj glavnega lika, profesorja tehnične vzgoje in naravoslovja Miroslava Gumpka, ki ob prestopu v zrelo življenjsko obdobje začuti utesnjenost svojega predvidljivega, rutiniranega življenja in po spletu okoliščin, ki morda niti niso najbolj naključne, postane najprej poslanski kandidat nove stranke Bravo (s povednim imenom, ki pomeni »branimo vrednote slovenske osamosvojitve«), nazadnje pa pristane na mestu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. S pristno nazornostjo nekoga, ki temo dobro pozna, avtorica preko Gumpkovih osebnih strahov, dvomov, njegove začetne naivnosti in kasnejših spoznanj preko žive in tekoče zgodbe pred nas postavi proces nastajanja nove stranke, predvolilni boj, postopke, ki jih mora prestati kandidat za ministra, in sámo funkcijo ter njene naloge, ki Miroslava popeljejo na njegovo prvo službeno potovanje v Avstralijo, kjer se stvari usodno zapletejo v smer, ki nas, kolikor nas preseneti, tudi razsvetli in nam razjasni edino logično smer, ki jo bomo kot človeštvo primorani ubrati in bo postavila pod vprašaj zaenkrat še samoumevne reči, kot je na primer sama človeškost. 

Prizor se mi zazdi čudno znan. Pred davnimi leti, takoj po osamosvojitvi, me je Aco nahecal, da sem šel z njim v Gradec na seminar za prodajalce življenjskih in nezgodnih zavarovanj velike mednarodne zavarovalniške korporacije Merkur. Plačali so nama prenočevanje v hotelu v centru mesta in zdela se nama je dobra ideja, da ob kotizaciji dvesto šilingov legitimno pobegneva od doma. Aco se je ob redni zaposlitvi s prodajo zavarovanj ukvarjal že dobro leto in zdaj je v posel hotel potegniti še mene. Ko sem videl, da so nas predavatelji motivirali s skakanjem po mizah in ob vpitju Mi hočemo, mi zmoremo, mi bomo, se mi je vse skupaj uprlo. Sam pač nisem nikoli imel tega črednega nagona in nič ne kaže, da se bo predramil prav zdaj. Ko so mi ob koncu dvodnevnega seminarja povedali, da moram za vstop v sistem plačati še tristo šilingov, nato pa bom dobival tantieme od vsakega novega kandidata, ki ga bom pripeljal na seminar, se mi je zazdelo, da sem se znašel v finančni piramidi, za katero se je kasneje res izkazalo, da je bila prevara in je zaslužila samo peščica, ki je bila zraven čisto od začetka. Aco si vložka nikoli ni povrnil, ker pa je nekaterim komitentom življenjsko zavarovanje tudi narobe izračunal, je moral plačati še kazen. In zdaj se mi vrača ta slika in zdi se mi, da sem ponovno vstopil vanjo. Množica rjove od navdušenja nad predsednikom Svetetom in priznati si moram, da se je tudi mene dotaknilo nekaj vprašanj, ki jih je govorec zastavil delegatom. A vse je treba vzeti nekoliko z rezervo. Konec koncev še nisem srečal stranke, ki bi v svojem programu skušala nagovarjati tako liberalce kot konservativce. So kakšne stvari, ob katerih bom moral zamižati vsaj na eno oko. Toda glavne vrednote stranke Bravo so tudi moje vrednote. Navsezadnje jaz, samoodločeni ateist, poskušam živeti po desetih božjih zapovedih.