Berem in poslušam o grozni starosti. Toda groza ni v starosti sami, pa čeprav radi rečemo, da je nekdo grozno star, da je grozno mlad, pa nikoli. Groza je tisto slabo v ljudeh, zaradi česar starost postaja prežeta s strahom. Obraz groze je nasilje, odnos, v katerem nekdo trpi in drugi trpinči, in ta se brez razlik naseli za domačim pragom ali v domovih za starejše. Nasilje nad nemočnimi, starimi in bolnimi, ki nimajo sposobnosti braniti se, je tista zadnja stopnja družbene agresivnosti.
Zaradi razraščanja starizma ali staromrzništva, ki ga prepoznavamo v družbi, nas je lahko resnično strah naše starosti. Morda še bolj kot smrti. Kajti zaman so visoko postavljena merila družbene skrbi za starejše, vlaganja v ustanove, ki to razvijajo, predpisi in zakoni, ki naročajo, kako bi moralo biti, če ni spoštovanja do starejših. To je naglavni greh skupnosti in posameznikov v njej, vzorec, ki ga nezavedno prenašamo iz generacije v generacijo in zaradi katerega vedno znova pademo na preizkušnji človečnosti.
Prvi člen vseh zakonov, napisanih za urejanje področja varstva in skrbi za starejše, bi se torej moral glasiti: spoštuj stare ljudi. To bi moral biti »zakon«, brez razlike za tiste, ki s starimi živijo ali zanje skrbijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Pomanjkanje kadra in nepriznano plačilo za opravljeno delo, kar ob razkritju novih primerov nasilja potiskajo v ospredje domovi za starejše, sta resnično velika problema, vendar ne tudi razlog za nasilje nad starejšimi. Če bi to bilo res, ne bi poznala toliko in toliko srčnih ljudi, ki v resnično težkih razmerah in kljub velikemu bremenu zaradi skrbi za varovance, te še vedno nosijo po rokah. Takšni ljudje so naše upanje na lepo starost in zaradi njih za nobeno nasilje nad starejšimi ali prikrivanje tega ne bi smelo biti opravičila, ne v pogovorih med ljudmi ne v družbenih normah.
Toda zdi se, da smo ob načelnem zavračanju nasilja v resničnosti vsi po malem hinavci. Umikamo pogled in se delamo, da nismo nič videli, nič slišali, še manj posumili. Odkrivanje nasilja prepuščamo »za to poklicanim in pooblaščenim«, ugotavljanje odgovornosti pa pravnemu kolesju. V njem pa se marsikatera boleča resnica razblinja v nič. Naše sprenevedanje in pravno varstvo, ki nasilje sprejema v svoje zavetje, bolj kot varuje žrtve, grôzi v starosti dajeta prosto pot.