O kulturi se je v dneh pred kulturnim praznikom veliko govorilo, teme, bolje problemi, pa so prišli celo na naslovnice in v najodmevnejši čas televizij. Žal ne zaradi bistvenih stvari. Ni se govorilo o kulturnih strategijah, vizijah kulturne politike, o odmevni gledališki predstavi ali koncertu, niti ne o prioritetah nacionalnega kulturnega programa. Ne, govorilo se je o tem, kako hudo narobe so razmere na ministrstvu za kulturo. Kjer ni urejena hiša, pa tudi pametnih odločitev ni moč pričakovati. Strani medijev je polnilo še plagiatorstvo enega vidnejših kulturnikov. O plazu zgražanj, izbiri neotesanih besed, nestrpnosti in linču z vsemi možnimi sredstvi ne gre izgubljati besed.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Kakor koli, zakulisje odstopa kulturnega ministra in plagiatorstvo sta ogledalo dejanskega stanja duha in časa 170 let po smrti Franceta Prešerna. Težko je spregledati dogajanje v ustanovi, ki naj bi bedela nad slovensko nacionalno kulturno politiko, in kako zlahka se danes kot lastna podpisuje tuja intelektualna lastnina. Pri tem pa se upa, ne da ne bo nihče opazil, ampak da se ne bo zagnal preveč velik vik in krik. Še krokodila s polo majice ali piš s športnih copat je težje ponarediti kot za svoje vzeti tuje literarno, glasbeno ali katero drugo umetniško delo in se ob morebitnem razkritju le posipati s pepelom in besedami »obžalujem«.
Na delih drznih mož gradimo Slovenci svojo identiteto, v ponos so nam in vir navdiha, saj so slovensko kulturo dvignili na višji nivo.
Pa bi morali Slovenci obžalovati stanje, kot ga imamo v kulturi. Ko je tako malo vredna umetniška produkcija. Koliko rezin kruha odreže piscem ena knjiga ali avtorsko delo, vedo umetniki, samozaposleni v kulturi, ki težke čase in negotovost občutijo v vsakdanjem življenju. Kako šele bi morali obžalovati pisci, ki so pred stoletji gradili na temelju kulture in vere v prihodnost. Nepredstavljivo nam je, kaj je gnalo Primoža Trubarja, da je začel tiskati knjige v slovenskem jeziku v času, ko so bili njegovi »lubi Slovenci« še nepismeni, in kaj Prešerna, da je raje pesnil v svojem maternem jeziku, kot bi prevzel tedaj bolj uveljavljene jezike in uspel.
Na delih drznih mož gradimo Slovenci svojo identiteto, v ponos so nam in vir navdiha, saj so slovensko kulturo dvignili na višji nivo. V teh dneh bo znano, kdo si bo drznil prevzeti vajeti kulturnega ministrstva, kdo ima dovolj »jajc«, da bo najprej uredil razmere in se šele nato lotil resnih, temeljnih vprašanj kulture. Verjetno Slovenci to zmoremo.
