V nakupovalnih središčih se je začela peti mala maša potrošništva. Ta je za običajne smrtnike s tanjšo denarnico. Za bogate se poje velika maša inkognito, torej stran od oči javnosti v zaprtem krogu nesramno bogatega razkošja. Kajti zapravljivost je skušnjava, ki zapeljuje brez razlike tako revne kot bogate. Trgovci to dobro vedo, ob tej resnici pa poznajo še eno. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel zapraviti še tistega malo, kar ima. Pa še na up lahko vedno kaj dobi. Razlika med bogatimi in revnimi je zanje samo v tem, da je iz zajetne denarnice mogoče vzeti veliko več kot iz tanke. A izkupiček je enak, če je tisoč bankovcev vzetih iz tisoč denarnic ali ene same.
Trošenje je povezano tudi z umetnostjo prodajanja, ta pa s sposobnostjo nastavljanja vab. Ene so za kapitalce, druge za drobiž, če si izposodim ribiški žargon. Vzorec trošenja bogatih mi je nepoznan, veliko bližje pa tisti, na katerega merijo reklamni katalogi trgovcev ali oglasi, s katerimi nesramno prekinjajo televizijske oddaje ali nam jih kot nadležne muhe na računalniškem zaslonu ponuja svetovni splet.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Ne bom hlinila krepostnosti. Raje priznam, da decembra zapravljivost uide iz povodca tudi meni. Prelistavam reklamne stripe, ki so zdaj pošteno zajetni. Tudi zato, ker mi zmanjkuje idej za darila in ker v preobilju vsega več ne vem, kaj bi kupila. Zaobljube o skromnejšem obnašanju se decembra razblinijo v nič tudi pri meni. Kot »zacumprani« se v najtemnejšem mesecu v letu in v soju neštetih lučk predamo nasladi zapravljanja. Komercializacija je prodrla v srce praznikov. Kupovanje je postalo praznik sam.
V tem predprazničnem času se v ihto iskanja daril za obdarovanje vriva še dobrotljivost. Opominjanje na to, da se ob potrošniški uročenosti, ki razgrajuje našo človečnost, moramo spomniti tudi na tiste, ki jim življenje ne prizanaša, trka na našo zavest humanosti in solidarnosti. Toda v ta odnos se vse bolj vrivajo različni posredniki. Organizatorji takšnih in drugačnih prireditev ali akcij, ki sami sebe postavijo v vlogo pravičnega zbiralca in razdeljevalca dobrin. V tem razpoznavam komercializacijo, ki se enako, kot si je vzela praznike, vse bolj naseljuje tudi v srce dobrotljivosti. Takšna pa ni po moji meri, ker postaja vse bolj košata v ošabnosti.