Od 16. oktobra so gostinski lokali zaprti, obratujejo lahko le za dostavo oziroma prevzem hrane. To so trije meseci in pol, kar je sedemnajst tednov oziroma natanko 118 dni. Toliko časa se že nismo usedli za mizo, h kateri bi pristopil natakar ali natakarica, z nami pokramljal in nam prinesel želeno pijačo in hrano. Pustimo zdaj ob strani delo na črno nekaterih gostincev, ki je pravzaprav boj za preživetje. Ravno tako kot frizerji strižejo lase in kozmetičarke urejajo nohte po domovih. Nobeden od malih obrtnikov, ki se zdaj, da pokrijejo vsaj nekaj stroškov, skrivajo po hišah, si tega ni želel, sicer sploh ne bi ustanavljal podjetja. Mnogim je to, da morajo delati na ta način, strlo duha, počutijo se ponižani, razočarani, pozabljeni. Državna pomoč je seveda obliž na rano, a nikakor ne dovolj. Poleg tega je vsakomur, ki zna razmisliti o dveh korakih naprej, jasno, da bodo te dolgove plačevali še naši otroci. Mali obrtniki so ljudje, ki ne obračajo velikih zneskov, ne pridejo do milijona evrov prometa na leto, v državni statistiki se izgubijo. A so ljudje, ki so v svoj posel vložili vse svoje imetje, predvsem pa vse svoje življenje. Garali od jutra do noči, na vse praznike in mnoge nedelje. In mnogi so že obupali ali so tik pred tem, da vrata svojega podjetja za vedno zaprejo, čeprav si takšnega konca niso zaslužili.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Zato še toliko bolj boli, ko se izkaže, da pravila ne veljajo za vse. Boli, da gospodarski minister, ki bi moral braniti tudi male obrtnike, mirno sestankuje v priznani prleški taverni, ki sicer slovi po odlični hrani in pijači. Pri tem sploh ni pomembno, ali je pil samo vodo in pojedel prleški sendvič, saj se to sploh ne bi smelo zgoditi. Pokazali so, da česar navadni smrtniki ne smejo, politična srenja lahko. Gospod Počivalšek, tudi mi bi. Takšno ravnanje ni državotvorno, ni odgovorno, ampak je norčevanje iz ljudi.
Oblastniki katere koli politične strani in barve bi nam morali biti zgled, še bolj kot z besedami s svojimi dejanji. Če tega niso sposobni, bi v zrelih demokracijah sami odstopili ali bi jih zamenjali. A pri nas je to, ob tako nizkem zaupanju v politiko, zelo težko. Parlamentarne volitve, če ne bo predčasnih, niso več tako zelo daleč. Srčno upam, da se bodo tokrat na volišča premaknili vsi tisti, ki tega do zdaj niso storili. In da so tisti, ki pravijo, da je tako ali tako vseeno, koga voliš, ker se nič ne spremeni, končno spoznali, kako zelo se motijo.