Zadnji marčevski dnevi so zame že od nekdaj posebni in se jih vedno znova veselim.Razlog za to je Planica oziroma zadnje tekme svetovnega pokala v smučarskih skokih in poletih, ki na simboličen način zame pomenijo tudi konec zime in začetek pomladi. Letošnja Planica je bila po tisti sanjski iz leta 2016, ko je v sezoni 2015/16 Peter Prevc pobral vse možne trofeje in podiral rekorde, ponovno nekaj posebnega. Tokrat zaradi njegovega slovesa od profesionalne športne kariere. Da ni le šampion, ampak prava legenda, je potrdila slovesnost, ki so jo zanj pripravili družina in prijatelji po nedeljski tekmi. Vlado Kreslin in Tomi Meglič pač ne pojeta kar vsakomur! In ko je čisto na koncu sledila še znamenita pesem Time to say goodbye, verjetno ni bilo v Planici in pred ekrani nikogar, ki ne bi potočil kakšne solze. Sama sem jih tisti dopoldan precej, saj se ni poslavljal le odličen športnik, ampak predvsem Človek.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Golob meni, da je bila pot Slovenije v Evropo prava in najboljša odločitev
Predsednik vlade Robert Golob je v poslanici ob 20. obletnici vstopa Slovenije v EU poudaril, da je bila pot Slovenije v Evropo prava in najboljša odločitev, ki je zahtevala veliko sprememb, a da se nam obrestuje na vsakem koraku. Kot glavne prednosti je izpostavil varnost in stabilnost ter enoten evropski trg.
V izdihljajih marca letos praznujemo še veliko noč. Prva asociacija, ko jo kdo omeni, je pinca, ki jo, odkar pomnim, za praznik iz Avstrije prinese moja botra in jo jemo še kakšen teden po veliki noči, če ostane še kak kos, pa ga zamrznemo in si ga privoščimo med letom. Če le ni preveč deževno, je ta dan obvezno na sporedu velikonočni pohod na tromejo. Tja se odpravimo s širšo družino, tetami, strici, bratranci, starši, babico in še kom. Po navadi je tako, da gremo na pot skupaj, potem tisti najbolj zagreti odidejo naprej, pa se spet srečamo pri mejnem prehodu v Matjaševcih, kjer je prva postojanka, za tem v gostilni Lang, potem pa spet na cilju. Čeprav je potek tega dne bolj ali manj predvidljiv, ima ta običaj posebno mesto v mojem srcu. Z obveznostmi, ki tako med tednom kot ob sobotah in nedeljah vsakega ženejo na svojo stran, so vse redkejše priložnosti, ko se nas toliko zbere na enem mestu.
Še nekaj nas je doletelo na zadnji marčevski dan. Premik ure na poletni čas. Okrog tega se vsako leto (dvakrat) krešejo mnenja, ali je to smiselno ali ni, je boljši zimski ali poletni čas. Zedinili se še nismo, in kar se mene tiče, lahko tako tudi ostane. Zame je premik ure nekaj običajnega, kar se dogaja že vse moje življenje, na srečo (in očitno glede na pritoževanje mnogih) sem med tistimi redkimi, na katere ta premik nima bistvenega vpliva. Morda je ob premiku na poletni čas prvi dan res malce težje odpreti oči, ampak, hej, letos je to dan za pohod!