Značka za odličen uspeh je bila edino darilo, ki sem ga dobila za trud med šolskim letom. Prav takšno, z zlatim sijajem in na zaponko, kot jo nekdo kot starino iz jugoslovanskih časov ponuja na Bolhi za 1,40 evra. V prvih razredih osemletke sem ob tem čutila neko prevzetost, potem vse manj. Morda se je v meni zgodil preobrat, ko sem zbirko značk, mislim, da iz prvih treh razredov, na neki praznični dan pripela na belo obleko. Prijateljice so staknile glave, češ poglejte važičko, odkorakale in me pustile samo. Priponk, s katerimi sem se izobčila iz svojega socialnega okolja, nikoli več nisem dala nase.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
V višjih razredih bi jih najraje skrila tudi pred mamo. Ponosna jih je nosila v »fabriko«, jih kazala sodelavkam in mojstricam. Šele mnogo let pozneje sem doumela, zakaj je to počela. Vame je polagala upe, si želela, da dosežem nekaj, kar njej zaradi materialne prikrajšanosti nikoli ni bilo dano.
S svojimi odlikami pa sem bila tudi živ dokaz naklonjenosti socialističnega sistema do kmečkih in delavskih otrok, da so lahko uspeli. Kar je bilo tudi res.
Otroštvo je družbena kategorija, je vedno bilo in bo produkt nekega sistema, otroci pa vedno enako dovzetni in ranljivi za določilnice socialnega okolja, v katerem živijo.
Od mojih osnovnošolskih let je minilo že skoraj pol stoletja, časi so zdaj drugačni, toda sporočilo, ki ga razpoznavam tako v znački iz mojih let kot v zdajšnjih darilih, ki jih poklanja uspešnim učencem šolska ali lokalna skupnost, pa starši in sorodniki, je ostalo isto: šolski uspeh pomeni vstopnico v lepšo prihodnost. Kaj boš postal, ko boš odrasel, jih pogosto sprašujemo odrasli.
Blaginja otrok se presoja skozi pogled v njihovo prihodnost. Zdaj, se mi zdi, veliko izraziteje kot v časih podeljevanja značk za odličen uspeh. Toda otroci najprej želijo imeti sedanjost. In to bi morala biti prva pravica otrok.
Počitnice naj bodo čas sedanjosti, v kateri se bo mladim in otrokom dogajalo to, kar si najbolj želijo. Družba vrstnikov pri najstnikih, pri mlajših otrocih tudi staršev, starih staršev pa tet in stricev v paketu s počitnicami nekje v mestu ali na vasi. Socialna distanca, ki smo jo občutili v času epidemije covida-19, nas je naučila, da smo drug drugemu največje darilo. To pa je tudi najboljša zaščitna mreža, ki varuje pred tem, da bi mladim zdrsnilo na praznini sedanjosti, da bi brez živih stikov poniknili v virtualne kanale. Naj bo čas, ki ga prebijemo skupaj to poletje, nepozaben.