Szaparyji so bili sloviti soboški grofje, ki so živeli v soboškem ali Szaparyjevem gradu, kot mu še pravimo. Gradu niso imeli le v lasti, ampak so tu tudi bivali, se srečevali in družili s prebivalci ter v tem okolju pustili poseben pečat. Razen gradu, posameznih predmetov in nekaj zgodb za njimi ni ostalo veliko, kajti njihovo premoženje se je prodalo, izgubilo ali odneslo, tako da lahko različne kose najdemo v mnogih muzejskih ali zasebnih zbirkah po Sloveniji in Evropi. Zgodbo Szaparyjev in murskosoboškega gradu želi Pomurski muzej Murska Sobota (PMMS) ponovno sestaviti in jo umestiti v stalno zbirko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Ta del zgodbe je nastal v okviru projekta 321 go, trije gradovi, dve deželi, ena zgodba, v katerem poleg soboškega gradu odkrivajo tudi zgodbe gradov Grad na Goričkem in Tabor v Avstriji. Območje teh gradov je bilo nekoč, v daljni preteklosti skupen prostor in so bili gradovi v lasti istih plemiških rodbin, zaradi usod plemiških družin, tudi novih državnih tvorb in mej, ki so razmejile sobivanje ljudi, pa so zgodbe praznih gradov zbledele. Zdaj želijo te zgodbe oživiti, gradovom pa dati nove vsebine.
Prenova baročnega salona
Avtorici razstave Zgodbe o soboškem gradu sta Metka Fujs in Tamara Andrejek, pri odkrivanju novih dejstev in postavitvi pa sta sodelovala tudi Tadeja Andrejek in Atilla Kovacs, skupaj so pripravili strnjeno zgodbo tega gradu in družine Szapary. Projekt bodo prihodnje leto sklenili s skupno monografijo o treh gradovih, kjer bodo vse zgodbe in skupni zgodovinski prostor podrobneje predstavljeni. Kot je povedala direktorica PMMS in zgodovinarka Metka Fujs, se trudijo, da bi stalno razstavo, ki je stara 20 let, postopoma prenovili.
Na tej razstavi so predprostor baročnega salona opremili z originalnimi predmeti, ki jih je družina Szapary uporabljala v vsakdanjem življenju. Njeno zgodbo predstavljajo s pomočjo pohištva, klubske mizice, portretov in slik, slavnostnega meča, fotografij, porcelana, posode ter drugih dragocenih predmetov. Odločili so se, je povedala Tamara Andrejek, da bodo tudi baročni salon, ki velja za reprezentativen prostor gradu, v prihodnje nekoliko predrugačili in približali originalni podobi, kakršno lahko vidimo na starih fotografijah.
Znano je, da je bil v času zadnjega soboškega grofa Ladislava Szaparyja grad razkošno opremljen s historičnim pohištvom in umetninami, večino so prodali na dražbah leta 1930 in 1931, poslopje pa je 1934. kupila takratna občina Murska Sobota. Podobe soban iz tistega časa so ohranjene le na redkih fotografijah.
Rodbina Szapary
Ta madžarska plemiška rodbina je imela v lasti soboški grad skoraj 250 let. Od konca 17. stoletja, ko je Peter Szapary kupil mesto Murska Sobota s 40 okoliškimi kraji in gradom, so tukaj bivali njegovi nasledniki, ki so nosili naslov grofje Murske Sobote. Leta 1722 sta njegova sinova Peter ml. in Nikolaj od kralja Karla III. dobila grofovski naslov, ki se prenaša na moške potomce. Ti so zasedali visoke državniške, politične in akademske funkcije, bili so guvernerji Reke, veleposlaniki, ministrski predsednik Madžarske, vodja znanstvene akademije, meceni kulture in znanosti ter veliki zbiralci umetnin. V 19. stoletju je bil grad domovanje grofa Antala Szaparyja (1802–1883) in njegovega sina Geze (1828–1898), katerih inicialke so vtisnjene v jedilni pribor in set bakrene kuhinjske posode, ki sta se ohranila v muzejski zbirki in si ju lahko ogledamo na razstavi. Geza je bil poročen z Marijo György, s katero sta imela sinova Ladislava in Pavla. Marijo so ljudje zelo spoštovali, saj se je posvečala revnim in bolnim, spominjali so se je kot »angela dobrote«, piše Darja Kerec.
Starejši sin grofa Geze Ladislav Szapary (1864–1939) je bil zadnji lastnik gradu v Murski Soboti. Bil je doktor prava, med letoma 1896 in 1903 guverner Reke, med letoma 1922 in 1924 pa veleposlanik Madžarske v Londonu. Poročil se je z grofico Irene Ungnad von Weissenwolf, s katero nista imela otrok. Razmišljal je o tem, da bi s svojo jadrnico objadral zemljo. Veliko časa je preživel v tujini, se udeleževal različnih banketov in je znal, kot pišejo zgodovinarji, tudi v zaspano Soboto vnesti nekaj vedrine. Grofje Szaparyji so se po včasih prašnih, drugič blatnih cestah Sobote vozili s kočijami.
Tako življenje pa je terjalo svoj davek, grofu so očitali službeno neučinkovitost, zapravljivost in vdanost Horthyjevi politiki, zato je moral velik del svojih nepremičnin prodati. Leta 1939 je na Dunaju naredil samomor. Tudi Ladislavov brat Pavel Szapary (1873–1917) je bil nekaj časa guverner Reke, poročil se je z grofico Mario Ludovico Stanislavo Przezdziecko, s katero sta imela tri otroke, Elizabeto, Antala in Gezo Konstantina.
