Vanesa Kovač iz Veržeja: Šest let življenja v Londonu spravila v šest kartonskih škatel

»Spomnim se jutra, ko je iz Kitajske prišla novica o smrti zdravnik Li Wenlianga. V pogovoru s prijateljem sem takrat iz vidika kmečke logike dejala, da bi bilo smotrno zapreti meje za vso Kitajsko, pa bojda to ne bi bilo dobro za gospodarski trg in letalske družbe,« se spominja. Noben od njiju si takrat še ni mislil, da bo kmalu, bolj ali manj, zaprt cel svet. Kmalu zatem je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo, Slovenija pa trinajstega marca epidemijo. »Takrat so v Londonu stvari še vedno potekale čisto običajno. Maske so nosili večinoma Azijci – ki so se še kako dobro zavedali resnosti situacije, saj so pekel SARS-a že izkusili nekaj let nazaj, večina pa je COVID-19 še vedno lahkomiselno jemala za čisto navadno gripo, za katero pač umirajo samo starejši in tisti, ki imajo že tako ali tako zdravstvene težave. Takšno razmišljanje se mi je že takrat zdelo nezaslišano. Že ena smrt zaradi korona virusa je bila preveč,« pravi. Nenadoma je britanska vlada začela s pozivi k higieni rok in kašlja. »Ljudje so začeli panično nakupovati toaletni papir ter antibakterijska razkužila, trgovine so bile nabito polne, noben ni upošteval varnostne razdalje dveh metrov, o maskah na obrazih in rokavicah pa še vedno ni bilo ne duha, ne sluha. Restavracije, kavarne in pubi - pribežališča Britancev - so se zaprli, in parki so šteli vedno več sprehajalcev,« se spominja tistih dni. Triindvajsetega marca je v veljavo stopil odlok o omejitvi gibanja in poziv Britancem, da ostanejo doma. Svoja vrata so zaprle šole – te sicer še vedno ostajajo odprte za otroke tako imenovanih ključnih delavcev – ter večina storitvenih dejavnosti. »Tako se je zaprl tudi fotografski studio za katerega sem delala kot freelance fotografinja,« pove.

Odločitev za vrnitev v domovino je sprejela hitro. »Za London so takrat napovedovali zelo črn scenarij in v Sloveniji je bilo vse bolje organizirano, ljudje pa veliko bolj disciplinirani, kar se tiče upoštevanja navodil vlade.« Prostega sedeža na prvem repatriacijskem letu iz Londona ni uspela dobiti, saj jih je slovensko veleposlaništvo o letu obvestilo le dan prej, vseh 55 prostih sedežev pa je bilo v slabe pol ure zasedenih. Ker dodatni repatriacijski leti niso bili predvideni so jih iz slovenskega veleposlaništva v Londonu pozvali, da si lete preko Zagreba organizirajo sami. »Cene le-teh pa so bile pregrešno drage. Ogorčena sem bila nad profitiranjem letalski družb na račun izrednih razmer v svetu,« opiše občutke. Negotovost o prihodnosti ji je kot mnogim kratila spanec, po drugi strani pa so jo navdajali občutki solidarnosti in enotnosti. V tem duhu so se nato nekateri Slovenci v Angliji povezali v skupino. »S prošnjo po še enem repatriacijskem letu smo se obrnili na odločevalce ministra Anžeta Logarja, na ministrico iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Heleno Jaklitsch ter državnega sekretarja urada Dejana Valentinčiča, pri vsem tem pa nas je podprlo tudi uredništvo spletnega časopisa Slovenci v Angliji,« oriše dogajanje. Dva dni kasneje so prejeli novico, da bodo organizirali še en repatriacijski let in v petek tretjega aprila se je vrnila v domovino.

»Šest let življenja v Londonu sem spravila v šest kartonskih škatel, spakirala kovčke, se poslovila od Londona, se še zadnjič povzpela na Parliament Hill in zdaj sem v domovini,« je vesela. Odločitev je bila nenadna, a pravilna. Žalosti jo le, da se ni mogla posloviti od prijateljev, vsaj ne tako kot bi se sicer – z objemom. »Sem pa hvaležna za vsa socialna omrežja in aplikacije, ki nam omogočajo, da ostajamo v stiku.«

Prihodnost je zelo negotova, zato o vrnitvi v Anglijo trenutno ne razmišlja.»Temelje za nov začetek že postavljam. Začela sem z iskanjem službe v Sloveniji ter upam, da se mi nasmehne sreča. Pregovor s trebuhom za kruhom bom odslej prakticirala v domovini,« pravi optimistično, čeprav se zaveda, da nov začetek ne bo lahek. Pri tem pojasni, da je v Angliji prva štiri leta delala v glasbeni industriji, saj so bili organizacija dogodkov in delo z glasbeniki že od nekdaj njena strast, zatem pa se je odločila za delo fotografinje. Najbolj bi jo zato veselilo delo v novinarskih vodah ali na področju organizacije dogodkov in vodenja socialnih medijev ter administracije.»Najbolj pa si želim, da bi bili vsi, ki jih imam rada zdravi in nasmejani. Želim si tudi, da bi se ta solidarnost ter povezanost med ljudmi in narodi, ki jo je moč čutiti v tem obdobju, nadaljevali, ko se bo življenje vrnilo na »nove tire«. Prepričana sem, da smo se vsi znašli v težkih razmerah in na razpotju, kjer imamo dve možnosti. Vzeti nastalo situacijo, v kateri se je znašel svet kot breme in pasti v prepad iz katerega ni izhoda ali pa kot priložnost za nov začetek,« še pravi in pri tem spomni na besede Toneta Pavčka v pesmi o zvezdah – kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.

Kot pravi, v Postojni za njih skrbijo zelo srčni in prijazni ljudje in brez njihove dobre volje bi gotovo ta karantena bila veliko težja. Čas si krajša s telovadbo – telovadi skupaj s prijatelji iz Slovenije in Londona. Jutra nameni meditaciji in molitvi, ob odprtem oknu pa se ob pogledu na mogočni Nanos nadiha svežega zraka. »Vpisala sem se tudi v nekaj spletnih tečajev in ker imam v sobi majhno kuhinjo, si rada skuham pravo turško kafe in preko video klicev »kofetkam« s prijatelji širom sveta,« pravi.