Veganstvo kot način življenja: Hraniti moramo ljudi, ne živali 

Bianca Žvorc Morris je Prekmurka, ki živi in dela v Nemčiji, vsako leto pa se za tri mesece vrne v domače kraje. Z njo smo govorili o veganstvu, ki ni le prehranjevanje, temveč način življenja. Po izobrazbi je diplomirana inženirka arhitekture, v tujini pa si je pridobila tudi naziv certificirana nutricistka.
Kdaj ste se odločili za veganstvo in od kod odločitev za to?

Pravzaprav sem vegetarijanka že 44 let oziroma lahko bi rekli, da od spočetja, saj je mama v času nosečnosti zaradi slabosti jedla samo sadje. Veganka sem 26 let, presnojedka nekje 11 let in dve leti etična frutarijanka.
Pri 17 letih sem bila edina veganka v moji okolici in niti sama nisem vedela, kaj to je. Po branju knjige Diet For A New America sem se preprosto odločila, da ne bom več del masivnega izkoriščanja in suženjstva živali ter uničevanja planeta. Še posebej me je prizadelo dejstvo, da kravam po devet mesečni prisiljeni nosečnosti pokradejo in pobijejo največkrat novorojenčke, samo zato, da ljudje lahko pijejo njeno mleko namenjeno pravzaprav teličkom. In to iz čiste požrešnosti in pohlepa ljudi, za - belo toksično, polno gnoja, antibiotikov, zdravil in trpljenja - tekočino, ki je nihče ne rabi. Zakaj potem ne pijemo mleka psov, žiraf in podgan? Pitje mleka je nekaj najbolj nenaravnega, kar homo sapiens dela. Meso je nič energijska zadeva, propadajoče truplo ter ne da telesu nič razen zakisanosti in negativne energije. Z ribami je podobno, te so polne plastičnih delcev in težkih kovin.

Kako je vašo odločitev sprejela družina in vaša okolica?

V družini smo vsi vegani. Tudi moja mama ter večina prijateljev. Nikoli me ni zanimalo, kaj ljudje mislijo, o tem, kaj jem, prav tako mene ne zanima kaj jedo oni, dokler ne morijo mojih živalskih prijateljev in uničujejo mojega planeta. Žal so mesna in mlečna industrija ter živinoreja glavni uničevalci našega planeta in prihodnosti ljudi.

Se vam zdi, da število veganov narašča, ali se samo zdi, da jih je več,ker se o tem več govori?

Po vseh statistikah veganstvo zelo narašča, v ZDA iz 1,5 odstotka populacije v 2012 na 6 odstotkov v lanskem letu. Tako mora tudi biti, človeško zavedanje se mora dvigniti, če mislimo preživeti, čas je za spremembo.
Veganstvo je trend že nekaj časa. Sama si, iskreno, niti ne predstavljam, kako biti neveganka. Biti vegan je danes preprosto, saj vse trgovine ponujajo nadomestke, ki so odlični za prehod. Sama dolgoročno svetujem celostno rastlinsko prehrano, s čim več svežega sadja in zelenjave. Me pa ne moti, če nekdo obožuje veganski junk food - škoduje samo sebi, drugim pa ne. Pri neveganih je žal tako, da škodijo sebi, morijo druge in za povrh še uničujejo naš planet.

Del leta preživite v Murski Soboti. Kakšna se vam zdi ponudba veganskih jedi v Pomurju? Kako je v primerjavi s tujino, kjer živite?

Murska Sobota je super, imamo odlično sadje in na razpolago lokalno zelenjavo. Tudi izbor veganskih izdelkov po trgovinah in nekaterih restavracijah je top. Nemčija je zelo vegansko usmerjena in osveščena, to je najboljši del Nemčije. Vegani in presnojedci se med seboj veliko družimo in hodimo na sejme. Düsseldorf je za Berlinom najbolj vegansko mesto v Nemčiji - veganov naj bi bilo kar osem odstotkov, zato je tu ponudba izjemno dobra. Newyorški Manhattan, kjer sem živela 14 let, pa je bil že pred leti fantastičen - ogromno je veganov in presnojedcev. Vsak dan sem jedla v presni veganski restavraciji. To je tisto, kar najbolj pogrešam - ogromne veganske trgovine ter restavracije.

Kako veganstvo sprejema okolica v Pomurju?

Zame vsi vedo, da sem vedno malo drugačna in svojeglava ter me nihče ne sekira s tem, kar jem. Moj oče mi je nagajal v mladosti, ampak se sedaj tudi sam prehranjuje večinoma vegansko. Prijatelji pa vedo, kaj mi prinesti – najbolj sem vesela lokalnega svežega sadja in zelenjave.
Leta 2011 sem svetovala Pomurskim mlekarnam, naj vsi v živinoreji počasi preidejo na gojenje rži in konoplje. Naj prično delati rastlinska mleka, sire, jogurte. Vsi so se iz mene norčevali, dokler ni leta 2015 prodaja rastlinskega mleka in izdelkov skočila za 700 odstotkov in še vedno izjemno hitro raste. Želela bi si, da država subvencionira kmete, ki hranijo ljudi in gojijo rastline za ljudi, ne za živali. To se mora nehati. Če delajo zgubo, naj spremenijo področje, kjer kmetujejo. 70 odstotkov vseh rastlin, ki jih gojimo v Pomurju, so namenjena prehrani živali. Zakaj ne bi gojili ekološke sladke koruze za ljudi? Ali jedilne buče? Ali kot naše zvezde iz Renkovec, ki gojijo paradižnik, na katere sem zelo ponosna. V to smer mora iti Pomurje in Prekmurje. Hraniti moramo ljudi.

Kako močna so družbena omrežja pri vašem osveščanju javnosti?

Stran in skupina Pomurski vegani so pravzaprav skupinski projekt. Socialna omrežja so odličen način za osveščanje ljudi in mislim da je to najboljši del napredka - povezava isto mislečih sočutnih ljudi, ki jim je mar za planet in soljudi.

Kaj pomeni, da ste etična frutarijanka?

Sama sem etična veganka, frutarijanka, to pomeni, da ne uživam in uporabljam ničesar od živali. Ne jem mlečnih izdelkov, mesa, jajc oziroma nič s temi toksičnimi zadevami. Ne nosim usnja, krzna, volne, svile ter uporabljam samo kozmetiko in čistila rastlinskega izvora. Tudi vse v našem domu in avtu je rastlinskega izvora. Živali posvajamo ter ne odobravamo nobenega izkoriščanja ali uporabo živali za zabavo, kot so cirkusi, živalski vrtovi ali šport. Časi se spreminjajo, naš odnos do drugih Zemljanov se mora spremeniti. S svojim vzorom počasi, vendar vztrajno spreminjamo okolico. Živimo na prelepem planetu, Slovenija je krasna država in upam, da bomo začli v Prekmurju gojiti visoko kakovostno zdravo hrano za ljudi in počasi opustimo živinorejo, ki ubija ljudi, živali in naš planet istočasno.