V knjižnici v Gornji Radgoni so gostili eno najbolj branih slovenskih družbenih kritičark, antropologinjo in predavateljico Vesno Vuk Godina, ki je predstavila svoje najnovejše knjižno delo Zablode feminizma. Tako kot njeno delo iz leta 2014 Zablode postsocializma je tudi to napisano z namenom, da bi ljudi pripravilo do tega, da razmišljajo o stvareh, za katere se jim zdi, da jih razumejo. Tudi za sodobni zahodni beli feminizem se zdi, da vemo, kaj naj bi bil, saj vsakodnevno uporabljamo feministični govor. Če pa ga pogledamo od bliže, ne vemo, kaj pravzaprav je, katere so postavke te družbene kritike in kakšne posledice ima. Če je neka stvar dobra za posameznice, še ne pomeni, da je dobra za vse ženske na svetu, niti za vse ženske zahodnih družb. Tako je sodobni zahodni beli feminizem po mnenju Vuk Godinove že kar nekaj časa problematična družbena praksa.
Feminizem se je začel kot kritika zahodnih kapitalističnih družb, tematiziral je predvsem položaj žensk v teh družbah pred stotimi leti, ko ženske niso imele volilne pravice, dostopa do visoke izobrazbe itd., in je ta problem tematiziral na pravilen način. Razumel je, da je treba družbo spremeniti, če hočemo te probleme rešiti. Feminizem je še danes teorija in praksa, ki je številnim ženskam omogočila in jim še vedno omogoča, da izboljšajo svoj individualni položaj. »Treba pa je pogledati, kdo pravzaprav izboljšuje svoj položaj skozi ta feminizem, katere ženske ga torej izboljšujejo, kako ga izboljšujejo in kdo to plača. Izboljševanje položaja namreč socialno gledano ni zastonj.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Napaka Raduhe odločila srečanje: Mura - Olimpija 0 : 1
V 16. krogu prve lige si je ekipa Mure želela doseči drugo zaporedno zmago. Toda nasprotnik ne bi mogel biti težji. Vodilna Olimpija se je zdela v ligi skoraj nepremagljiva in je prva kandidatka za naslov državnega prvaka. A kdo bi si mislil, da bo ta dvoboj odločila samo ena nepremišljena poteza. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Sicer velika zmaga, a sporen socialni učinek
Kdo so ženske, ki s feminizmom profitirajo, lahko najbolje vidimo v zahodnih večetničnih družbah, kjer so večje socialne razlike – to so bele ženske zgornjega srednjega sloja. Gre torej za ideologijo žensk, ki so že tako ali tako privilegirane, prvič zato, ker so belke, drugič zato, ker živijo v razvitem delu sveta, ker niso bile deležne nobenih sistemskih ovir med izobraževanjem, ker se lahko zaposlijo. »To ne pomeni, da nam ne bi bilo lahko bolje. Kar se mi zdi resen problem, pa je to, da sodobni zahodni beli feminizem govori o ženskem vprašanju, s katerim opisuje probleme, ki jih imamo že tako ali tako privilegirane ženske, medtem ko ta feminizem niti slučajno ne tematizira problemov velike večine žensk. Ne moremo imeti nekega radikalnega gibanja za poštenost, če se to gibanje bori za privilegije že tako privilegiranih, hkrati pa ne naredi nič za reševanje problemov deprivilegiranih. Večina žensk tega planeta ni zaposlena, niso hodile v šole, ukvarjajo se s tem, kako dobiti hrano zase in svoje otroke. Zahodne bele feministke pa se na drugi strani ukvarjajo s tem, koliko žensk bo v Evropski komisiji. Sama menim, da oblika spolovila še ni zagotovilo za inteligentno in moralno odgovorno ravnanje.« Kot pravi Vuk Godinova, je to zanjo prvi, osnovni problem, na predstavitvi pa je opozorila še na tri.
V zadnjih 70 letih je feminizem dosegel nekaj, kar je sicer velika zmaga, ampak njegov socialni učinek je izrazito sporen. Dosegel je to, da so ženske postale bolj zaščitene, kot so bile, kar je po svoje seveda prav, posebej v tistih situacijah, kjer so bile izrazito deprivilegirane. Hkrati pa je to oblikovalo neko varno polje, kjer so ženske postale nedotakljive, zato ker so ženske. To pomeni, da so se v družbenih procesih in organiziranosti vzpostavili dvojni kriteriji, eni za moške, eni za ženske, pri čemer so tisti za ženske nižji, kar jim zelo škoduje. »Ženskam so dovoljene večje neumnosti, nesramnosti, kršitve pravil. To pomeni, da so v resnici ženske tiste, ki lahko prinašajo najbolj škodljive prakse v organizacije.« Tako tudi ne drži, da ženske v preteklosti niso imele moči in vpliva, pravi Vuk Godinova. »Največji imperij v 18. stoletju je vodila ženska, Katarina Velika. Drugo največjo razsvetljensko državo je vodila ženska, Marija Terezija. Neoliberalizem je uvedla Margaret Thatcher in danes je na čelu Evropske komisije Ursula von der Leyen. Ženske lahko danes brez zadržkov stopajo na najvišja politična mesta. Za kapital je dosti bolj varno, če kapitalizem in posebej 'kritične' resorje vodijo ženske, ker se ženske ne napada. Če bi bil danes kateri koli moški na položaju von der Leynove in bi rekel, da bo toliko in toliko milijard evrov namenil nakupu starega orožja od Nemčije in ga malo predelanega poslal v Ukrajino, bi bila v Evropi revolucija, moški kolegi bi ga zatrli. Ampak če bi to očitali ženski, bi rekli, da so mačisti. To je tisto, kar je absolutno nevarno za celoten svet – da so ženske, ki pridejo na vodilni položaj zato, ker so ženske, deležne neke cone varnosti, v kateri lahko delajo svinjarije, pa naj bo to na univerzi, v navadnem podjetju ali v evropskem parlamentu. Ker so ženske nedotakljive, moški pa niso.«
Proti temu, da bi govorili v njihovem imenu
Pred stotimi leti se je feminizem boril za spremembo sistema, danes se bori za to, da se ženske vključijo v ta sistem, kar je za Vuk Godinovo tretji problem te ideologije. Kako in zakaj naj bi se ta sistem izboljšal, če vse ženske svoj čas, energijo, denar, inteligenco, znanje, zdravje, zasebno življenje, odnose itd. vključijo v sistem, ki mu je edini cilj zaslužek petih odstotkov ljudi na svetu? Narejen je namreč tako, da proizvaja strukturni genocid – globalno in tudi lokalno lahko deluje le tako, da prinaša dobrobit samo majhnemu odstotku ljudi, pri čemer škoduje večini. In med tistimi, ki jim škodi, so tudi ženske, ker so na nižje plačanih delovnih mestih, za enako delo dobijo manj denarja … »Ta sistem strukturno izkorišča ženske bolj kot moške (kar sicer ne pomeni, da njih ne izkorišča). In kaj mi delamo? Vse prej našteto vključujemo v sistem, ki nas posledično strukturno izkorišča. Če se boste vključile v sistem, če boste dobile službo, če boste na vodilnih mestih, boste osvobojene … Česa bomo osvobojene? Morda štedilnika, cerkve in otrok, kar pa je bil 'problem' žensk pred stotimi leti, ne danes.«
Pred stoletjem se je feminizem boril tudi proti temu, da bi moški govorili v imenu žensk. Takrat je bil namreč edini družbeni glas, ki je bil slišan, moški glas in je govoril o vsem, tudi o ženskih zadevah. »Zato so se ženske borile, da o teh zadevah govorijo same, kar je tudi prav. A zahodni beli feminizem je ženski glas vrnil belkam zgornjega srednjega sloja, tukaj pa so se vsi napori za pravico do svojega glasu ustavili.« Ta feminizem se namreč ne bori za to, da bi glas dobile tudi ženske iz neevropskih družb, ženske, ki so nepismene, neizobražene, ki so deprivilegirane tudi v zahodnih državah. »Ta feminizem pravi: poglejte uboge muslimanke, kako jih izkoriščajo, morajo se oblačiti tako in tako, če bi živele tako kot me, bi bile osvobojene. Zahodne bele feministke so vzele glas preostalim ženskam – govorijo o njihovem življenju, medtem ko jih nikoli niso vprašale, kaj one sploh hočejo. S kakšno pravico ta feminizem določa, kako naj bi živele ženske v drugih družbah, kako naj bi se oblačile, kako naj bi vzgajale otroke, kako naj bi živele v zakonu? Če stvar obrnemo in bi te ženske imele isto moč, kot jo imajo danes zahodne bele feministke, in bi nam vsiljevale svoj način življenja – bi to čutile kot osvoboditev ali kot nasilje? S tem ko so bele feministke pridobile glas, so nehale govoriti samo zase, ampak so začele govoriti tudi za vse tiste ženske, ki imajo čisto drugačne eksistencialne probleme kot one same in ne kažejo niti minimalne pripravljenosti deliti ta glas. To, kar danes dela zahodni beli feminizem, je širjenje zahodnega načina ženske eksistence v neevropski svet in ukinjanje nativnih oblik ženskega bivanja. To je kulturni kolonializem in zahodni beli feminizem je danes ena redkih oblik kolonialnih praks, ki jih nihče niti ne postavi pod vprašaj, kaj šele da bi jih kdo resno problematiziral.«
Ob tem Vuk Godinova doda, da to ne pomeni, da ne obstajajo številni problemi, ki zadevajo položaj žensk v sodobnih družbah. »Tudi ne mislim, da ne bi potrebovali nekega resnega gibanja, ki bi se borilo za rešitev teh problemov. Moramo pa si biti na jasnem, da današnji feminizem to ni.«