Naj vam kar takoj na začetku povem, da tole ne bo kolumna o vibratorju. Pred leti je ena na to temo - resda izpod mojih prstov in o mojem živo-roza-gumijastem prijatelju na baterije - našla prostor v tako resnem čtivu, kot je naš pokrajinski tednik. Moram priznati, da sem sama na to pozabila in da me je na očitno fascinantno pisanje spomnil sodelavec. Ki je znal povedati ne le, da sem to skoraj pet let nazaj napisala, ampak se je spomil celo konkretne vsebine in posameznih izsekov.
Nekaj časa nič; leta so pač tukaj, bog pomagaj. Potem pa mi je spomin začel delati in spomnila sem se - a ne vsebine kolumne, pač pa reakcij bralcev. Moških bralcev. Ki so bili - kako bi temu rekla - fascinantni.
Neverjetno, no. Moška ušesa in oči so res nekaj posebnega. Kar lahko potrdim z nešteto primeri; mogoče le eden od včeraj. Kličem moškega, s katerim živim in si delim - ne vibratorja, ta je že zdavnaj v košu - ampak posteljo, mizo, avto in hišo. Ne bom napisala “partnerja”, ker mi to zveni strašno … poslovno. Čeprav, kredit naju je postavil v točno to vlogo, a ne? Partnerja, ki gledata, kako hitro z računa odteka denar, a to je že druga tema. No, torej - kličem in rečem: “Pogrešam te; kljub temu, da si se prej obnašal kot kreten.” Ker sva govorila po telefonu, rečem: “Si slišal, kaj sem rekla?” On pa: “Ja, da sem kreten.” Komentar je seveda odveč.
A gremo nazaj na to, o čemer govorim: le redko se je zdelo komu nekaj tako napisano, da bi to posebej izpostavil.
Zato sem se zdaj, ko sem bila pred dnevi postavljena pred izziv, napisati kolumno za spletno stran, pošteno zamislila. Pravzaprav so se mi odprla številna vprašanja. Eno od prvih je bilo, da sem pomislila:
Pravzaprav lažem. Najprej sem pomislila, da enostavno nisem za to; za tako pisanje namreč. Prišla sem tudi do spoznanja, da sem se - vibrator je, kot sem omenila, že nekaj let pokojen (beri: romal je v koš) - postarala. Okej, spremenila, odrasla, prerasla; kakorkoli kdor želi, si naj vzame. Kar je pravzaprav absurd. Saj bi mi, iskreno povedano, ob že kar nekajletni zvezi z enim ni istim partnerjem in brez skokov v neznano ter s tremi otroki, ki skorajda nikoli ne spijo - ko pa, pa spi tudi tisti, s katerim si deliva posteljo - rožnati baterijski gospod mogoče šele zdaj prav prišel. A - kar je, je; po toči zvoniti je prepozno, so vedeli Slovenci že nekoč in so o tem sestavili tudi pregovor. Tokrat torej nič novega o vibratorskih zadevah; nikoli pa se ne ve, kaj mi pade pod prste prihodnjič. Saj res - če sem že omenila skoke čez plot …
Nekaj časa nič; leta so pač tukaj, bog pomagaj. Potem pa mi je spomin začel delati in spomnila sem se - a ne vsebine kolumne, pač pa reakcij bralcev. Moških bralcev. Ki so bili - kako bi temu rekla - fascinantni.
Neverjetno, no. Moška ušesa in oči so res nekaj posebnega. Kar lahko potrdim z nešteto primeri; mogoče le eden od včeraj. Kličem moškega, s katerim živim in si delim - ne vibratorja, ta je že zdavnaj v košu - ampak posteljo, mizo, avto in hišo. Ne bom napisala “partnerja”, ker mi to zveni strašno … poslovno. Čeprav, kredit naju je postavil v točno to vlogo, a ne? Partnerja, ki gledata, kako hitro z računa odteka denar, a to je že druga tema. No, torej - kličem in rečem: “Pogrešam te; kljub temu, da si se prej obnašal kot kreten.” Ker sva govorila po telefonu, rečem: “Si slišal, kaj sem rekla?” On pa: “Ja, da sem kreten.” Komentar je seveda odveč.
A gremo nazaj na to, o čemer govorim: le redko se je zdelo komu nekaj tako napisano, da bi to posebej izpostavil.
Zato sem se zdaj, ko sem bila pred dnevi postavljena pred izziv, napisati kolumno za spletno stran, pošteno zamislila. Pravzaprav so se mi odprla številna vprašanja. Eno od prvih je bilo, da sem pomislila:
Pravzaprav lažem. Najprej sem pomislila, da enostavno nisem za to; za tako pisanje namreč. Prišla sem tudi do spoznanja, da sem se - vibrator je, kot sem omenila, že nekaj let pokojen (beri: romal je v koš) - postarala. Okej, spremenila, odrasla, prerasla; kakorkoli kdor želi, si naj vzame. Kar je pravzaprav absurd. Saj bi mi, iskreno povedano, ob že kar nekajletni zvezi z enim ni istim partnerjem in brez skokov v neznano ter s tremi otroki, ki skorajda nikoli ne spijo - ko pa, pa spi tudi tisti, s katerim si deliva posteljo - rožnati baterijski gospod mogoče šele zdaj prav prišel. A - kar je, je; po toči zvoniti je prepozno, so vedeli Slovenci že nekoč in so o tem sestavili tudi pregovor. Tokrat torej nič novega o vibratorskih zadevah; nikoli pa se ne ve, kaj mi pade pod prste prihodnjič. Saj res - če sem že omenila skoke čez plot …