A moje zanimanje najbolj spodbudi moški, ko je zabaven in zna to tudi pokazati ter povedati. Tak, ki se rad in od srca smeje. Tudi on je bil tak, na sodišču, kjer smo se srečevali, se je pogosto ustavil pri nas, novinarjih, in že smo se smejali. Nato – bila sem na porodniškem – ga nisem več srečevala v odvetniški halji, sva se pa enkrat – čisto mimobeže – srečala na ulici. Spoznal me je, čeprav sem se skoraj kotalila, majhna, kot sem, s tistim svojim trebuhom. Začel se je smejati in mi – pravzaprav se sploh nisva ustavila, bilo je kar mimogrede – rekel: "Ti je bilo treba tega?" (smeh). Smejala sem se, tudi ko je bil že zdavnaj za ovinkom ulice. Še danes mi gre na smeh, kako prisrčno je bilo vse skupaj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Muri kazen disciplinskega sodnika
Disciplinski sodnik Nogometne zveze Slovenije Boštjan Jegič je po 13. krogu Prve lige Telemach po medsebojni tekmi v Murski Soboti (1:1) zaradi nešportnega in neprimernega vedenja navijačev izrekel nekoliko višji denarni kazni nogometnima kluboma Maribor in Mura.
In, čeprav tako mimogrede, se na te njegove besede pogosto spomnim. Sploh, ker sem bila takrat, ko me je to vprašal, okrogla prvič, potem pa še dvakrat. Pogosto se po tem, ko doma mine nevihta, in si hladim glasilke od silnega dretja na mulce (ki seveda ne pomaga, razen da pokasiram pripombe o tem, da sem najbolj dosadna in grozna mama na svetu) pomislim: "Mi je bilo treba tega?!" In najdem odgovor v sekundi. Seveda ne! Šparaj glasilke, jih boš rabila za kaj drugega! Srce pa tudi; ne bi bilo čisto nič kul, da me zdaj kap. Na vprašanje nuje nekega dogajanja se spomnim tudi skoraj vedno, ko dirkam okrog kot kura brez glave; a kura z avtomobilskim izpitom. Kar zna biti problem. Ker – ja, bog me ima rad, samo tudi on si bo enkrat rekel: "Zdaj pa dovolj. Naj poči, kaj pa toliko divja."
Ko se potem doma umirim, ko adrenalin od tekanja, lovljenja terminov in česarkoli že, popusti, si vedno rečem – daj, tega ti pa res ni treba. Komu to koristi? Zakaj? Predvsem pa – ali je kaj drugače, ko skoraj izgubiš pete? Ali glavo? Je kaj bolje? Seveda ne. Nasprotno. In ugotovim celo – ja, treba je bilo. Zato, da si ugotovila, da lahko to spremeniš. To lahko, drugega ne moreš.
Sem si pa zdaj na telefon naložila eno posebno aplikacijo. Nosi zelo preprosto in povedno ime "umiri se". Ko ga vklopim, se mi na zaslonu najprej izpiše "Take a deep breth", torej "globoko vdihni", nato pa lahko vklopim najrazličnejše super zadevice: prekrasne fotografije, kratka predavanja in pa instrumentalne glasbe. Saj veste – zvoki narave, pa druge glasbe, ki povzročijo, da postaneš čisto mehek.
Tako sem včeraj, ko sem se peljala domov, skoraj zaspala v avtu. Kar bi bilo čisto super, če ne bi bila jaz za volanom. Tako da – saj bo … počasi se bom naučila. Sem pač ena tistih, ki rabi malo več časa, da ji potegne. In – ampak, to mi gre pa posebej in zelo na živce – vedno znova padam na enem in istem izpitu. Ko recimo že vem, kako bi bilo dobro, kaj bi bilo potrebno in podobno – se še vedno zgodi, da padem nazaj. In tulim. In bezljam. In … eh, saj pravim. Kaj hočete, bistra kot - gosti sok, bi lahko rekli. In se ne bi veliko zmotili ;)
