Nov prost dan, sončno vreme, želja po raziskovanju so razlogi, da sem se odpravila raziskovat tudi drugo stran otoka Gozzo. Ker vsi ostali delajo, sem se odločila, da grem sama. Ta kraj ima prečudovit razgled, kjer človek ostane brez besed, in plažo. nad katero so vsi, ki imajo radi pesek, navdušeni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Avtobusne povezave so na otoku res dobre, tako sem iz enega konca otoka na drugegaprišla v slabih 45 minutah. Vidla sem že veliko peščenih plaž, zato me je veliko bolj zanimal razgled in pot do tja. Prijazna sodelavka iz hotela mi je tako dobro narisala pot, kako priti peš do tja, da mi sploh ni bilo treba uporabljati googla mapsa. A kot sem se že naučila, se, ko potuješ sam, vedno nekaj zgodi. In seveda se je sedaj tudi meni. Srečala sem domačina, ki me je vprašal, ali rabim pomoč, kerme je videl, da gledam na narisan zemljevid. Rekla sem da ne, ker mi je bilo vse jasno. Rekel mi je, da me čaka dobra ura hoje in da me lahko zapelje gor in mi vse pokaže. Nisem pomislila na nič slabega, zato sem se usedla v avto in sva se odpeljala na hrib Tal-Mixta. Do najlepših krajev vodijo zanimive poti in tako je bilo tudi v tem primeru. Slaba makedamska cesta, par krav ob cesti in močan veter na cilju.Ko sva izstopila iz avta, sva šla skozi "luknjo" in ostala sem brez besed (tisti, ki me poznajo, vedo, da se to zelo redko zgodi). Nikjer nikogar, samo zelo močan veter in zvoki ptic. Najprej obvezno slikanje in snemanje, potem pa sem se odločila, da ostanem in samo uživam v razgledu in trenutku.
Še kako prija, ko si nekaj časa brez signala, interneta in tudi ljudi. Po dobri uri sem se odravila peš nazaj dol. Daleč nisem prišla, ker sem srečala še enega domačina, ki me je peljal v dolino. Odložil me je pri avtobusni postaji, tako da me je le še nekaj korakov ločilo do peščene plaže Ramla Bay. Na poti do plaže sem se sprehodila mimo številnih raznih stojnic s tradicionalnimi jedi, osvežilnimi pijačami in raznimi spomniki. Po kopanju in sončenju sem se odpravila nazaj v hotel. Medtem ko sem čakala na bus, sem ponovno srečala prvega domačina, ki me je zapeljal na hrib. Pokramljala sva o peščeni plaži in o razgledu, nato mi je pa ponudil še domače marelice. Z veseljem sem jih sprejela in končno pojedla nekaj domačega z drevesa. Pokazal mi je svoj vrt in ostale pridelke, potem pa mi poleg marelic, dal še njihov tradicionalni kozji sir, ki ga sam sam prideluje. Priporočal mi je, naj ga pojem s paradajzom in kruhom. Še enkrat sem se mu zahvalila za vse in se z velikim nasmeškom odpravila na začasni dom. Čeprav sem se na pot podala sama, to zares nisem bila.
Kako zelo rajski je razgled, si oglejte na posnetku:
##YOUTUBE-https://www.youtube.com/embed/vPV11ppMA3w##
