Demokratična alternativa, skupina, ki se je zbrala okoli ekonomista Jožeta P. Damijana, je objavila svoj program Slovenija – zelena, aktivna in kreativna država. Damijan, ki se je nazadnje politično aktiviral kot kandidat za mandatarja strank KUL, je pojasnil, da obstaja več možnosti, bodisi da okrepijo obstoječe politične stranke bodisi da se z njimi povežejo v predvolilno zavezništvo in na državnozborskih volitvah nastopijo skupaj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Bo Demokratična alternativa prerasla v stranko?
»Trenutno so še vse možnosti odprte. Pogovarjamo se z različnimi političnimi opcijami in obstoječimi strankami. V bistvu sta na mizi dve možnosti. Ena je, da okrepimo eno izmed obstoječih parlamentarnih strank, druga pa, da se povežemo s kakšno stranko, ki je že na trgu in še ni v parlamentu.«
Z nekaterimi ste se že sestali. Kakšen je bil njihov odziv?
»Z več kot tremi večjimi strankami smo se že sestali. Med nami velja gentlemanski dogovor, da vsebine in rezultatov pogovorov ne komentiramo. Bomo pa seveda takoj obvestili o tem javnost, ko bo do dogovora prišlo.«
Sestali ste se tudi z Robertom Golobom, ki je sodeloval pri pisanju vaše programske platforme.
»Ne morem reči, da je sodeloval pri pisanju, ampak je bil udeležen v eni izmed naših skupin, ki se ukvarja s podnebnimi spremembami in energetiko. Na njegovo željo, ko smo ga vprašali, ali želi biti podpisan, smo ga potem umaknili s seznama. Gospod Golob je v tem vmesnem času namreč ustanovil svojo stranko.«
Torej se ni umaknil, ker je na seznamu videl Gregorja Golobiča?
»Ne, ker nista sodelovala v isti diskusijski skupini. Mi smo namreč imeli na desetih področjih oblikovane delovne skupine. Eni so pripravljali gradiva, nato je sledila debata v širšem krogu strokovnjakov. V bistvu se tako določeni ljudje med seboj niso videli. Naš namen je bil, da s skupinami strokovnjakov, ki so na svojem področju vrhunski, poskušamo izoblikovati stališča in najti rešitve za probleme, s katerimi se ubadamo v Sloveniji, pa tudi globalno.«
Uspelo vam je povezati opozicijo v Koalicijo ustavnega loka. Po polomu s Karlom Erjavcem pa je bilo slišati nekaj obojestranskih kritik. Lahko presežete te stare zamere?
»Ko smo oblikovali koalicijo KUL, je na koncu tega procesa prevladala racionalna odločitev, da ima v tistem trenutku Karl Erjavec več možnosti, da na svojo stran pridobi nekaj poslancev Desusa in posredno tudi SMC. Vprašanje je bilo predvsem, ali bomo uspeli s konstruktivno nezaupnico zamenjati obstoječo vlado. Takrat smo vsi delali v tej smeri. Pri meni ni bilo zamere do posameznih strank KUL-a, ampak je šlo zgolj za trezno oceno tega, da tako velika razdrobljenost političnega prostora, kot ga imamo danes, vodi do tega, da bodo vse levosredinske vlade vedno zelo razdrobljene.
Ko imamo do šest strank znotraj koalicije, bodo tudi vlade neoperativne in neučinkovite. Takrat sem povedal, da je smiselno, če se že ne morejo med sabo povezati, ker se nočejo, da pride neka nova sredinska stranka, ki bo uspela doseči večji delež na volitvah, recimo 25–30 odstotkov, da se potem oblikuje neka normalna, operativna struktura vladne koalicije, kjer ena stranka diktira tempo, ima zraven še eno do dve stranki, in na ta način pridemo do učinkovite vlade. Pri meni je šlo torej zgolj za trezno presojo, kaj bi bilo dobro za Slovenijo. Ni pa bilo nobenih zamer do preostalih partnerjev. Tudi danes smo v stiku z vsemi. Če so bile morda interpretacije nekaterih precej čustvene, mislim, da danes teh čustev ni več. Tudi naša pobuda v okviru Demokratične alternative ni rušenje koalicije KUL, ampak da jo kvečjemu okrepimo.«
Omenili ste sredinsko stranko, ki bi, če nekoliko poenostavim, premagala Janeza Janšo. Glede na projekcije vse kaže, da bi to lahko bilo Gibanje Svoboda. Bi z Demokratično alternativo prispevali stranki Roberta Goloba, da bi imela to, kar ji mnogi očitajo, da nima – program?
»To ni vprašanje zame, to je vprašanje za gospoda Goloba. Kar mi hočemo s to pobudo doseči, je predvsem to, da se nehamo pogovarjati o novih obrazih in se pogovarjamo raje o vsebinah. Torej, kakšne težave ima Slovenija danes in kako najti prave rešitve za te težave. Problem pri nas je, da dobimo pred volitvami vedno neko lepotno tekmovanje. Vedno pride neka nova stranka, ki je nepopisan list, to pa običajno vodi v nezadovoljstvo ljudi nad to stranko, ki kmalu izgubi svojo podporo, ljudje pa so še bolj razočarani. Mi hočemo spodbuditi, da pred volitvami pride do vsebinske razprave. Da se izkristalizirajo programi, ideje in rešitve za to državo. Na podlagi teh rešitev pa se naj potem ljudje ustrezno odločijo, komu bodo dali svoj glas. Če pride do tovrstne vsebinske razprave, lahko že pred volitvami pride do neke vrste poenotenja o programskih rešitvah, ki bodo zapisane v koalicijski pogodbi. Take vsebinske debate bi enostavno morale potekati, in to je naša funkcija, to hočemo doseči.«
Bi tudi kadrovsko želeli prispevati k morebitni novi levosredinski vladi?
»Pri nas imamo precej civilno-družbenih gibanj in pobud, ki pa zgolj dajejo neke zahteve političnim strankam, same pa se niso pripravljene angažirati. Mi pa smo rekli, da ne dajemo nobenih zahtev, ampak hočemo spodbuditi diskusijo o vsebinskih rešitvah in smo se pripravljeni tudi osebno angažirati v primeru, da se za to izkaže potreba. Najlažje je seveda soliti pamet in nekaj zahtevati, sam pa udobno na te stvari gledati od zunaj. Politika je, kot vemo, grdi posel, umetnost možnega, in podvržena številnim kompromisom. Če hočeš nekaj narediti, se moraš spustiti v to politično kolesje, v to igro in se osebno angažirati. Vsi ti lepi koncepti niso vredni nič, dokler ostajajo na papirju. Svojo veljavo dobijo šele, ko jih poskušaš uresničiti v praksi, prek političnega procesa, ki pa je izredno naporen in tudi, kot rečeno, grd.«
Torej se vidite, v skladu z vašo programsko platformo, na mestu ministra za ekonomijo in podpredsednika vlade?
»Jaz sebe ne vidim na nobeni poziciji, a menim, da bodoča vlada potrebuje predvsem večjo koordinacijo. Danes imamo ministre, ki vsak pokriva svoje področje, med njimi pa ni koordinacije. Nujno potrebno je, denimo na področju podnebnih sprememb, da koordiniramo različne resorje, od gospodarstva, financ, energetike, infrastrukture, okolja in tako naprej. Nekdo v vladi mora biti zadolžen za to koordinacijo in mi predlagamo, da ima vlada podpredsednika za to področje. Podobno za socialne zadeve, kulturo in tako naprej. V nasprotnem primeru se vsaka koalicijska stranka zavzema zgolj za neke svoje parcialne rešitve, na ravni vlade pa ni nobene strategije, da bi se te stvari lahko učinkovito izvršile. To je tudi doprinos, ki ga hočemo dati, zato predlagamo spremembo strukture vlade.«
Kot nekoč tako imenovani mladoekonomist danes zagovarjate večjo vlogo države. Kako bi opisali program Demokratične alternative? Je socialno-liberalen?
»Ne maram teh oznak. Demokratična alternativa je skupek različnih idej in smo, če nas že moram označiti, bolj sredinski. Gre torej za kombinacijo tako levih kot desnih konceptov. Treba se je zavedati, da ne moreš samo z levimi ali samo z desnimi politikami voditi učinkovite vlade in doseči razvojnega preboja. Če si predstavljate Trumpovo vlado v Ameriki, ki je bila izrazito desna: edini ukrep na notranjem političnem področju, ki ga je naredila, je bilo znižanje davkov za bogate, povsem pa je zanemarila vlaganje v infrastrukturo, za kar se danes zavzema Bidnova administracija. Prav tukaj vidimo, da je vloga države pomembna, saj zasebna podjetja ne bodo vlagala v ceste in železnice, ker se jim to ne izplača. Tukaj je potrebna intervencija države.«
Fiskalni svet je v svoji zadnji analizi opozoril na stanje javnih financ, ki bi se lahko z nekaterimi ukrepi, kot sta denimo zvišanje plač zdravnikov in sprememba zakona o dohodnini, še poslabšalo. Kako rešiti dilemo, da bi bili vsi zadovoljni, javne finance pa pri tem ne bi bile ogrožene?
»Janševa vlada je bila po eni strani dokaj učinkovita pri naslavljanju padca gospodarske aktivnosti v prvem letu covida. Kopirala je ukrepe drugih držav in v ta namen namenila velik fiskalni stimulus, torej se je precej zadolžila, a ne najbolj, in pri tem dosegla relativno dober rezultat. Gospodarska aktivnost se je hitro dvignila, saj smo v prvi polovici leta 2021 nadomestili izpad iz leta 2020. Po drugi strani pa je vlada v te protikoronske ukrepe vključila veliko stvari, ki ne spadajo tja in so samo dodatno poslabšale stanje. Recimo nakup orožja ni smiseln, saj stimulira ameriško gospodarstvo in ne slovenskega. Tudi dvig zdravniških plač je relativno nepotreben ukrep, saj je vlada že dajala velike dodatke zaposlenim v zdravstvu v času covidne krize. Prav tako dohodninska reforma ni nujno potrebna v tem trenutku, saj nam dela večstomilijonsko proračunsko luknjo v naslednjih letih. To danes ni prioriteta, s tem ne bomo mogli pognati našega gospodarstva. Kar je pozitivno s strani Janševe vlade, je povečanje investicij v infrastrukturo. To se sicer ne vidi takoj navzven, ampak če gledate strukturo sredstev, ki gredo zdaj v modernizacijo železnic, cest, v gradnjo socialne infrastrukture, kot so bolnišnice, vrtci in šole, pa gre za zelo pomembne investicije. Po eni strani izboljšujejo državno premoženje in kakovost naše socialne infrastrukture, hkrati pa tudi omogočajo višji stimulus za gospodarstvo. Ravno na tem temelji velika gospodarska rast celotne gradbene industrije in podpornih dejavnosti.
Kaj mora bodoča vlada narediti? Mora se fokusirati na spodbujanje gospodarskega razvoja prek teh infrastrukturnih investicij, med tem pa mora bonbončke in bonboniere pustiti pri miru. Če bo gospodarska rast v naslednjih letih visoka, bodo tudi plače v skladu s to rastjo produktivnosti rasle in bodo imeli vsi dovolj. Moramo se namreč zavedati, da bo leta 2023 v okviru EU prišlo do spremembe fiskalnega pravila in takrat bomo morali začeti hitro zniževati javni dolg. Tukaj je treba uporabiti zdrav pristop k makroekonomski politiki – spodbujati rast in hkrati ne po nepotrebnem vrtati luknje v proračun.«
Če se dotakneva odmevnega dogajanja okrog Save: menite, da bi morala država biti lastnica hotelov?
»Glede hotelov nisem na strani tistih, ki zahtevajo nacionalno lastništvo. Zakaj so sploh ti hoteli v težavah? Ker je prišlo do tajkunske zgodbe, ko je Sava začela prevzemati hotelsko dejavnost in je cela zadeva razpadla po finančni krizi, saj ni mogla vračati kreditov. York je res odkupil terjatve od bank in bil 43-odstotni lastnik, ampak večina je bila še zmeraj pod kontrolo slovenskih lastnikov, kljub temu pa je ta hotelska dejavnost zadnjih 15–20 let stagnirala.
Ni pomembno, da imamo državne, ampak da imamo strateške lastnike. Rabimo nekoga, ki bo investiral v te hotele, kar do sedaj niso počeli, in nekoga, ki bo znal pripeljati goste ter ponuditi ustrezno kakovost storitve. Jaz vidim dve rešitvi v tej situaciji. Lahko država seveda uveljavi predkupno pravico, ampak mora nato najprej konsolidirati hotele in jih potem dati bodisi na borzo, torej razpršiti lastništvo, ali pa poiskati strateškega kupca za posamezne sklope teh hotelov. Ampak to ne more biti nek sklad, kot je ta madžarski, ki je na novo ustanovljen in nima nobenega kapitalskega zaledja.«
Usoda hotelov bo tako tudi ob uveljavitvi predkupne pravice še zmeraj negotova.
»Zgodba bo enaka, kot je bila doslej. Ti hoteli bodo še naprej na pol životarili. Kaj ti pomaga, da je nekaj v tvojem lastništvu, če ne znaš s tem upravljati in nimaš denarja za investicije? To je ključen problem.«
Kaj je naslednji korak Demokratične alternative?
»Trenutno potekata dve aktivnosti. Prva so pogovori glede sodelovanja z določenimi političnimi opcijami, druga pa je organizacija javnih dogodkov o konkretnih temah. Torej od zdravstva, gospodarstva do kulture, zunanje politike in tako naprej. Na teh dogodkih, kjer bodo sodelovali predvsem strokovnjaki, bomo skušali spodbuditi javno diskusijo o potrebnih rešitvah za Slovenijo.
Na ta način želimo spodbuditi tudi politične stranke, da o tem začnejo tudi same več govoriti. Na teh soočenjih ne bomo gledali zgolj novih obrazov in tekmovali v tem, kdo lepše govori, kdo je lepše oblečen ali ima boljšo pričesko, ampak začeli konkretno diskutirati o rešitvah in konkretnih ukrepih za razvoj te države.«