Peter Brenčič je 52-letni Prekmurec, doma iz Lipovec, ki se s kolegi trudi, da bi ohranili prekmurski knjižni jezik. "Na družbenem omrežju Facebook imamo skupino, kjer iščemo stare besede in se pogovarjamo o pomenu in ohranitvi prekmurščine," pravi Brenčič. Zaradi tega se mu je pred časom porodila ideja, da bi v prekmurščino prevedel celo Zdravljico. "Najprej sem o tem malo potipal v naši skupini, ki je bila nad mojim predlogom navdušena, zato sem se potem lotil prevoda," pojasni Brenčič. To je njegov prvi tovrstni projekt, Zdravljico pa je prevajal tri mesece. "95-odstotkov prevedene pesmi je moje delo, ostalo pa lektorice Leje Vöröš, ki mi je pomagala prekmurščino, ki jo v glavnem govorimo, ne pišemo, tudi zapisati, tako, da je imela pesem rep in glavo," pojasni Brenčič. Pravi, da je izredno težko najti primerne zamenjave za določene izraze, a da si želi, da bi pesem sčasoma tudi uglasbili. Sicer pa Brenčič pripravlja tudi svojo prvo manjšo zbirko pesmi, ki bodo tako v prekmurščini kot knjižni slovenščini; izdati pa jo namerava do konca leta.
ZDRAVICA
Pajdáši! porôdilo
je tršče vîno nan sladko,
štero nan žile poživé
srce bistrî pa okô,
štero doj vtopî
sakše skrbî,
v spotrêtij prsaj vüpanje bidî!
Komi najprlê vesêlo
zdravico, bratje mo spopêvali!
Boug našo nam krajino,
Boug žîvi slovenski cêli svêt,
brate vse,
ka nas je,
sinov sloveče matere!
F te, šteri nas mrzijo, doj z oblakov
rôda naj našoga vdari gron;
prôst, tak kak je biu že očákov,
dale naj bo Slovencov dôm;
naj zmelejo
njüve roké
si lance, šteri jih držé!
Fkup držanje, sreča, spravlenje
k nan nazaj naj pridejo;
dicê, kelko jih ma Slava,
vsi si naj v rokê sêgnejo,
te de vlast,
vküp z njo pa čast,
kak prle, do naša last!
Boug žîvi vas Slovenke,
prelêpe, érašne roužice;
nega takše mlade dikline,
kak naše je krvî dekle
naj sinov
zarod nôv
od vas de straj sovražnikov.
Dečki, zdaj se pijé
zdravica vaša, vî naš vüp;
lübezni domačije
ni eden naj van ne buje strup;
zatou zdaj vas
tak kak nas,
jo srčno braniti zovê čas!
Živejo naj vsi narodi,
šteri trdno ščejo dočakat dên,
ka, tan, ge sunce odi,
svaja iz svejta de stirana,
gda rojak
sloboden de vsak,
nej vrag, liki sousid de mejaš!
Na kunci pa še, pajdaši,
kupice za sebe zdignimo,
šteri smo se zato pobratili,
ka dobro v srci mîslimo;
puno dni
naj živî
sakši, ka nas dobrij je lidî!