Lahko pričakujemo, da bomo v času svetlečih zaslonov, neosebnih zgodb in instant vsebin spet začeli bolj ceniti osebni stik in živo pripovedovanje? To prinaša tudi kamišibaj, papirnato mini gledališče za pripovedovanje zgodb ob slikah na majhnem odru. Iz Japonske se je razširilo po svetu, tudi v Slovenijo in k nam. Če se srečaš z njim, te takoj osvoji, še posebno če ob pripovedovanju doživiš kijokan, tisto posebno čarobno vzdušje, ki se splete med občinstvom in pripovedovalcem. O tem, kako povedati zgodbo, smo se pogovarjali s kamišibajkarkama Špelo Hren Juhart in Metko Damjan.
Prenosno mini gledališče so že v 10. stoletju uporabljali budistični menihi, razmah pa je na Japonskem doživelo v 20. letih prejšnjega stoletja v obdobju velike gospodarske krize, ko so si s tem služili za preživetje. Izdelali so si majhna gledališča, jih vozili na kolesih in na različnih koncih mesta otrokom pripovedovali zgodbe. S palčkami hiošigi so poklicali otroke in pripovedovali zgodbe v nadaljevanjih. Pripovedovati so prenehali v najbolj napetem trenutku in rekli: »Jutri naprej!« Nato so se odpeljali na naslednje prizorišče. Zanimivo je, doda Hren Juhartova, da se za predstavo ni plačevalo, so pa imeli v posodi riževe kolačke ali slaščice, za katere so gledalci prispevali nekaj denarja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POMURSKI NOGOMET) Čarda in Odranci ne popuščata, zmaga tudi za Polano
Zbrali smo izide srečanj v pomurskih nižjih nogometnih ligah.
Kamišibaj, mapo s slikami, si danes lahko kupiš, pri nas pa je bolj cenjen avtorski, za katerega si sam izdelaš oder, to je butaj, ter narišeš zgodbo na papir. Na zadnji strani slik je kratka vsebina ali uporne točke kot iztočnice, s katerimi si pomaga pripovedovalec in ohranja stik z občinstvom. Ker gre za intimno zgodbo, je idealna za manjšo skupino, ki se posede v polkrog, da so si dovolj blizu. Bistvo vsega je, da se zgodi kijokan, to je čustvena povezava med pripovedovalcem in publiko. To se vedno ne zgodi, ampak ko se, je lepo, doda Špela Hren Juhart.
Je obred, počasno odstiranje zgodbe. Podobno kot v pravem gledališču, ko se odpira zavesa, se z vsako novo risbo odpira svet zgodbe. Za pripovedovanje moraš imeti občutek in ga uskladiti s prikazovanjem risb. Trojno odpiranje oken omogoča, da sliko odpreš naenkrat ali jo odkrivaš postopoma. Potem v ritmu in z izdihom odlagaš posamezne liste zgodbe. Pripovedovanje je koreografija, razlaga Damjanova. Vsak gib, vsaka beseda in misel so premišljeni, doda Hren Juhartova in pove: »Čeprav deluje preprosta in vsem dosegljiva zvrst izražanja, s poglabljanjem ugotoviš, da je potrebnega veliko premisleka, kako zgodbo narisati in povedati ter pri tem upoštevati celo stripovsko in filmsko logiko.«
Ena predstava traja od pet do sedem minut, tako so to majhna in sladka darila, pove Metka. Ni pa vsaka zgodba primerna in najtežje je, se strinjata obe, izbrati pravo. »Razmišljati moraš, kako povezati besedo in sliko, katero likovno tehniko izbrati, koliko besedila ohraniti, kako najti pravi način pripovedovanja in interpretacije,« razloži Metka. Špela jo dopolni: »Ravnovesje med sliko in govorjeno besedo je zelo občutljivo, saj mora biti slika dovolj dolgo na vpogled, da se razbere, za kaj gre, a ne predlogo, da ne postane dolgočasna.«
Zaradi praktičnosti in številnih možnosti je uporaba kamišibaja vsestranska, lahko se uporablja tudi za pedagoške in terapevtske namene. Primeren je za delo z otroki že v vrtcu, v bolnišnicah, domovih za starejše ali drugih ustanovah. To sta prepoznali tudi Ingrid Hari in Deborah Davidovski in dali pobudo murskosoboški enoti JSKD, da pripravi delavnice, odziv pa je bil prav neverjeten.
Na delavnicah so se naučili delati avtorske kamišibaje, ki so jih učiteljice že predstavile na svojih šolah. Otroci so bili navdušeni, pa ne le najmlajši, ampak tudi tisti v višjih razredih si želijo pripovedovanja v živo, pravijo. Ko so tako skupaj poslušali zgodbo, se je ustvarila prav prijetna atmosfera in tudi tisti kijokan, ki si ga kamišibajkarji tako želijo.
Otrokom v nižjih razredih lahko s pomočjo kamišibaja približajo prozo in poezijo, nauke basni, da bolje razumejo nove besede ter razvijajo in bogatijo besedni zaklad. Po predstavah so si otroci tudi sami želeli izdelati svoje butaje in kamišibaj predstave. »Otroci se pri tem urijo v nastopanju in tudi pri premagovanju treme. Ker delajo v skupinah, lahko nekateri rišejo, drugi pripovedujejo, tretji pa pomagajo, s tem se učijo timskega dela in delitve dela. Ob izdelovanju in poustvarjanju literature razvijajo domišljijo, hkrati pa jim ponuja neverjetne možnosti za izražanje svojega sveta,« nam pove Ingrid Hari.
Lahko pripovedujemo lepe zgodbe, lahko pa se uporabi pri rahljanju stereotipov, povezanih z vlogo žensk in moških. Deborah Davidovski pripoveduje, da je zanalašč narisala mamo, ki obuta v visoke pete popravlja avto, in očeta, kako lika. »Pa me je neki fantek takoj opozoril, da sem se zmotila. To je bil moj namen, na ta način in s pomočjo kamišibaja lahko odpiramo različne občutljive teme in so iztočnica za pogovor z otroki.«
