Na kmetiji Kolenko iz Črenšovec se od osemdesetih let prejšnjega stoletja ukvarjajo s pridelavo krompirja. Takrat je bila kmetija še poljedelsko-živinorejska, pri čemer so pridelovali tudi krompir za lastno rabo. Tržne presežke so prodali, takrat namreč s prodajo krompirja ni bilo težav, saj ga je večino kupila vojska. »Kasneje je kmetija postala izključno poljedelsko naravnana, širiti smo začeli površine s krompirjem. Vse, kar se je na poljih pridelalo, je bilo za prodajo in tako je še danes,« pove Matej Kolenko, doktor agrarne ekonomike, ki danes vodi družinsko kmetijo. Ob prevzemu je bil največji izziv, v katero smer peljati kmetijo, da bodo lahko od kmetijstva živeli vsi pri hiši. Osnovno vodilo ostaja pridelava hrane, vendar so kmetijo posodobili tako infrastrukturno kot s strojnega vidika. »Kmetija, pridelki in izdelki so žive stvari, ki se razvijajo iz leta v leto. Tehnologija napreduje bliskovito in v tem duhu se dogajajo prilagoditve na kmetiji, dopolnjuje se tudi asortiment. Zato bo vedno na prvem mestu razvoj kmetije kot celota, ki ni nikoli zaključena zgodba, saj te lahko prej ali slej povozi čas.«
Kolenko je poudaril, da sta se v zadnjih letih izredno podražila kmetijska mehanizacija in repromaterial, zato za vsako investicijo pretehtajo možne scenarije. »Hvala bogu imamo znanje in ga s pridom izkoristimo za optimizacijo delovnih procesov ter izdelavo simulacijskih orodij, ki so nam v pomoč pri odločitvah. Za to so seveda zaslužni tudi moji mentorji, ki so me spremljali med izobraževanjem. Če na kratko povzamem, moj dedek je ralo zamenjal za plug, moj oče je živinsko vprego zamenjal za kilovate, naša naloga pa je, da kmetijstvo posodabljamo in predvsem digitaliziramo. Naši otroci pa bodo lahko kmetije upravljali povsem avtonomno.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Kolumna) Kdo želi živeti večno?
Verjamem, da se dolgoživi svetopisemski očaki niso podvrgli nobenemu tretmaju, razen zaupanju.
Gojijo še česen, čebulo in korenček
Na kmetiji, ki po evropskih merilih sodi med srednje velike, polovico vseh površin namenjajo tržno zanimivim poljščinam, poleg krompirja pridelujejo in prodajajo še česen, čebulo in korenček. Poglavitna dejavnost je prodaja olupljenega in vakuumsko pakiranega krompirja, prodajajo pa tudi neolupljenega in pakiranega v pet- ali desetkilogramskih vrečah. Gojijo predvsem rumene sorte krompirja, ki so primerne za predelavo in so uporabne za pečenje, cvrtje, kuhanje in za solate. Gojijo pa še tako imenovani perupas krompir, ki je namenjen predvsem za elitno kulinariko.
»V Sloveniji je povprečen donos krompirja po hektarju približno 28 ton. Mi z izbiro sort dosegamo nekoliko boljše hektarske donose, vendar še daleč od želenega, saj nas pri tem omejujejo predvsem površine,« je dejal Kolenko. Nekatere sorte krompirja imajo potencialen donos tudi do 70 ton na hektar, kar v teoriji pomeni, da lahko na 50 arov veliki parceli zraste 35 ton krompirja. »V praksi seveda ni tako. Pri nas se srečujemo z veliko razdrobljenostjo površin, povprečna velikost naših njiv je med 35 in 40 ari. Upoštevati moramo še tako imenovani mejni efekt, ki lahko zmanjša donosnost tudi za 30 odstotkov. Temu vprašanju posvečamo veliko pozornost, in kolikor je le mogoče, med sabo združujemo parcele, vendar je to tek na dolge proge.«
Butični izdelek krompirjeva vodka
Kmetija Kolenko s svojimi pridelki na tujih trgih za zdaj ni prisotna, ni pa izključeno, da se bo to zgodilo. »V predelavo poljščin smo se usmerili zaradi potreb na tržišču. Vsi smo vpeti v neke delovne procese, in če s svojo storitvijo nekomu drugemu pomagaš optimizirati njegovo poslovanje, je toliko boljše. To je čar podjetništva, da daš na trg izdelek, ki ga ta potrebuje.« Njihovi partnerji so predvsem javni zavodi, hotelske nabavne verige, menze, gostilne, grosisti in po Kolenkovih besedah nič manj pomembni posamezniki, ki večinoma pridejo po izdelke na kmetijo. »Logistični del je včasih najzahtevnejši. Za zdaj ga uspešno obvladujemo in za to skrbimo izključno sami. Za še sprejemljiv teren imamo za zdaj območje severovzhodne Slovenije. Krompir pa se seveda lahko prevzame tudi na naši kmetiji,« pravi doktor agrarne ekonomike.
Krompir so vrsto let pridelovali po shemi integrirane pridelave, ki se je v Sloveniji oblikovala zaradi sledljivosti od vil do vilic. V tem so na kmetiji videli izziv in kljub takrat enormnemu povečanju birokracije zakorakali v to zgodbo. »Cilj je bil in je še vedno naravi in kupcu prijazno kmetovanje. Pred leti smo si zadali višje cilje in kakovost naših pridelkov nadgradili s svetovno priznanim standardom Global Gap. Kmetovanje po načelu dobre kmetijske prakse, trajnostno kmetovanje, ki zajema tudi človeške vire in druge dejavnike. Fokus tega standarda ni zgolj agrotehnika pridelave. Tako imamo ves čas zagotovljeno sledljivost končnega proizvoda in uporabljenih resursov med letom.«
Osnovno dejavnost, pridelavo krompirja, je Matej Kolenko pred leti nadgradil z butičnim izdelkom, destilirano vodko iz krompirja. »Namen krompirjeve vodke je, da kupcu ponudimo svež okus na slovenskem tržišču, saj je krompirjeva vodka v tujini zelo cenjena, pri nas v Sloveniji pa moramo to še doseči. Ker gre za butični izdelek, govorimo o majhnih količinah. Prodaja se predvsem za darila in protokolarne zadeve, v zadnjem času pa je opazen trend tudi pri potrošnikih, saj se zavedajo lokalnega gospodarstva in želijo poskusiti nekaj novega.« Krompirjeva vodka ima zelo specifičen okus in je drugačna od drugih vrst vodke.
Upajo na stabilno kmetijsko politiko
Matej Kolenko ima s preostalimi člani družine velike načrte pri nadaljnjem razvoju kmetije, vendar se vsi zavedajo, da ne morejo prek svojih zmožnosti, zato gradijo razvoj postopoma. »Zdravstvene razmere so ustavile velik del načrtov. Po razglasitvi epidemije se nam je čez noč finančni tok popolnoma ustavil, prodaja je padla za 90 odstotkov, saj so morali naši glavni kupci v času karantene ostati zaprti. Vseeno računamo na dobro okrevanje, stabilno kmetijsko in davčno politiko, da bomo lahko še naprej nemoteno sledili svojemu primarnemu cilju – zagotavljati kakovostno hrano. Veliko pričakujemo tudi od projekta debirokratizacije, saj se na kmetiji večino časa ukvarjamo s papirji. Nadalje pa nas čaka predvsem globalni izziv, saj bomo približno do leta 2030 vsi želeli vedeti, kje raste naš krompir, naša paprika, kje je rejena govedina, vprašanje pa je, ali bomo do takrat imeli na voljo dovolj hrane,« pravi sogovornik, ki je obenem ocenil trenutno stanje na področju pridelave krompirja, vrtnin, poljedelstva.
Tržni pridelovalci imajo v skladiščih še pet do deset tisoč ton krompirja, nekateri celo do 80 odstotkov lanskega pridelka. Na trgovskih policah je sicer tudi slovenski krompir, a je ponudba različnih sort iz uvoza veliko večja, saj je imela dobro letino krompirja vsa Evropa. »Zaradi slabe prodaje krompirja imamo pridelovalci velik izpad dohodka. Pristojno ministrstvo je v odloku o posledicah covida-19 pripravilo dodelitev finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka za posamezne sektorje, vendar ne za krompir. Na ministrstvu pravijo, da njihovi izračuni ne kažejo bistvene razlike v prodaji, tu pa vidim predvsem problem v nepovezovanju pridelovalcev krompirja. V Sloveniji se soočamo tudi s preveliko sortno listo krompirja. Potrošnik želi eno ali dve sorti in isto kakovost krompirja, na koncu pa vedno izbiramo potrošniki. Če se bomo torej odločili, da bomo krompir kupovali pri lokalnem kmetu, bomo za vse naredili največ,« je še dejal Matej Kolenko.