Štiriintridesetletnico je želja po lastnem dohodku za preživetje pred približno sedmimi leti vodila v Gornje Petrovce, v podjetje Moda Mi&lan, kjer je po mesecu dni preizkusnega dela dobila pogodbo za nedoločen čas. Prej je opravljala različna sezonska dela in bila natakarica, v tekstilni panogi pa se je znašla prvič, zato je morala še bolj pljuniti v roke in se hitro učiti. Kar ji ni bilo težko, saj si je zelo želela stalnega prihodka, s katerim bi pomagala svoji družini.
Obiskovala je Ekonomsko šolo v Murski Soboti smer ekonomski tehnik. Že v dijaških letih se ji je življenje začelo postavljati na glavo. Z očetom, mamo in bratom so se pred trinajstimi leti iz romskega naselja v Kuštanovcih, od koder prihaja njena mama, preselili v najemniško hišo v Šalamence. Oče je bil edini redno zaposlen, mama je v tistem času še opravljala sezonska dela. Nato se je očetu pripetila nesreča in čez noč je postal invalid, izgubil je službo, s tem pa družina tudi edini redni dohodek. Ker je nekdo moral skrbeti zanj, je mama opustila sezonska dela, Sonja pa šolanje in tako kot brat, ki se je v tem času že odselil, začela delati. Branila se ni nobenega dela, ko pa je vmes pristala na zavodu za zaposlovanje, se ji je ponudila že omenjena služba v goričkem tekstilnem podjetju.
Po zaposlitvi je bilo nekaj let vse dokaj v redu, kar se plač tiče. »Te so včasih resda zamujale dan ali dva, vendar so bile nato vseeno izplačane. Problem je bil vedno z regresom. So se pa vse večje težave pojavljale, ko je nastopil koronavirus, takrat se je začela zmanjševati tudi proizvodnja. Spraševala sem se, ali naj ostanem ali si poiščem drugo službo, vendar je bilo v takratnem času to zelo težko najti. Na koncu sem vseeno ostala, ker sem imela pogodbo za nedoločen čas,« je razloge o tem, zakaj je v podjetju Moda Mi&lan vztrajala, povedala sogovornica.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Edina z rednim dohodkom
Tudi doma ji v tem času ni bilo postlano z rožicami. Oče je umrl, bolehati je začela tudi mama. Ker se je brat odselil, je ostala edina, ki je k hiši prinašala denar, kupovala hrano, plačevala najemnino. »Ta res ni visoka, z mamo plačujeva 250 evrov mesečno. Sem si pa vedno želela kupiti svojo hišo, da ne bi do konca življenja bili najemnici,« pojasni.
Priložnost, če temu tako povemo, ji je dala kar najemodajalka sama. V hiši se je namreč pokvarila centralna peč, ki je najemnica sprva ni želela popraviti. Kmalu po tem, ko so se po številnih prigovarjanjih za to le dogovorili, pa je najemodajalka prišla do Sonje in njene mame ter jima povedala, da se morata do aprila letos iz hiše izseliti, saj noče več imeti opravka z najemniki. »To mi je bila samo še dodatna spodbuda, da začnem iskati hišo. Lani decembra sem jo tudi našla v Pečarovcih. Ni velika, vendar bi bila dovolj za naju z mamo. Prav tako ima urejeno centralno kurjavo ter električno in vodovodno omrežje, skratka primerna je za takojšnjo vselitev, optimalna se mi je zdela tudi cena zanjo,« pove Debelakova.
Odplačala dolg, ki ni bil njen
Hiša se je prodajala za 35 tisoč evrov, cena pa je bila tako nizka tudi zato, ker je bila obremenjena s hipoteko v višini skoraj 10 tisoč evrov. »Gospa, ki hišo prodaja, jo je podedovala, vendar je bil na hiši dolg do Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije. Ker sem hišo res želela, sem se podala v proces pridobivanja posojila, saj si je brez tega ne bi mogla privoščiti. Prodajalka hiše je želela imeti tudi aro zanjo, vendar mi je notarka svetovala, naj jaz poravnam dolg v višini nekaj manj kot 10 tisoč evrov, kar se bo štelo kot ara, preostanek, torej 25 tisoč evrov, pa bi odplačala z drugim kreditom,« razloži sogovornica.
Za pridobitev kredita je morala Debelakova banki predložiti tudi dokumente, s katerimi delodajalec jamči za njeno zaposlitev za nedoločen čas in s podpisom zagotavlja, da podjetje ni v stečajnem postopku, podpisana je bila tudi odstopna izjava, kar pomeni, da bi goričko tekstilno podjetje banki neposredno plačevalo obrok kredita, ki bi ga trgali od Sonjine plače. »15. decembra lani mi je direktor Marko Hozjan te papirje podpisal. En kredit v višini 11 tisoč evrov so mi 22. decembra odobrili, jaz pa sem potem 8. januarja letos poravnala že omenjeno aro oziroma dolg na hiši. Čez dva dni, torej 10. januarja letos, pa je v javnosti odjeknila novica, da bo naše podjetje šlo v stečaj. Še isti trenutek, ko sem to slišala, sem se odpeljala do banke, kjer pa mi je svetovalka lahko potrdila le, kar sem že pričakovala. Drugi kredit, v višini 25 tisoč evrov, mi ne bo odobren, saj sem zaradi stečaja praktično nezaposlena in zato nezmožna dobiti kredit.«
Bo morala pozabiti 10 tisoč evrov?
Situacija, v kateri se je 34-letnica znašla, je še bolj nezavidljiva zato, ker bi morala prodajalki hiše v skladu s pogodbo, ki sta jo podpisali, do 20. februarja poravnati celotno kupnino za hišo, torej poleg že odplačanega 10 tisoč evrov dolga, še preostalih 25 tisoč. »Kje naj jih vzamem brez kredita, do katerega brez službe ne morem,« se sprašuje sogovornica, ki je v tem času intenzivno iskala novo službo. Kot je povedala, je samo v enem tednu poslala več kot 35 prošenj.
S prodajalko hiše se je dogovorila, da jo bo ta s plačilom preostale kupnine počakala mesec dlje, kot je zapisano v pogodbi. »Situacija je grozna, saj sem že dala 10 tisoč evrov za dolg, ki sploh ni bil moj. Če si bo prodajalka premislila, bom lahko ta znesek, ki ga bom odplačevala naslednjih sedem let, pozabila. Aprila bom ostala brez strehe nad glavo, po stečaju bom brez službe, če se nikjer ne bom zaposlila, kar pomeni, da ne bom dobila želenega kredita in ostala bom brez hiše, ki sem jo želela kupiti,« na kratko strne vse hudo, kar se je zgrnilo nanjo, sogovornica, ki se je po pomoč obrnila na vse možne kraje. »Pisala sem tudi delodajalcu in ga vprašala, zakaj mi je sploh podpisal te dokumente, če se je vedelo, v kakšnem stanju je podjetje. Če bi se mi zlagali, da so prazniki in da direktor papirjev ne more podpisati, bi bilo boljše kot situacija, v kateri sem pristala.«
S prodajalko hiše bosta pri notarki podpisali dogovor, da do marca hiša ne bo prodana drugemu interesentu ter da bo preostali del kupnine Debelakova plačala, če bo to le možno. »Če tega dogovora ne podpiševa, se lahko zgodi, da me prodajalka hiše ne bo čakala in si bo premislila. Dolg hiše je namreč sedaj odplačan, zato bo lahko, če si premisli, hišo prodajala po višji ceni, jaz pa seveda lahko v tem primeru pozabim na že vloženi denar. Resda sem sedaj na preizkusni dobi pri novem delodajalcu, vendar mi nihče ne zagotavlja, da bom službo res dobila. Tako da sem praktično v isti situaciji, kot sem bila, le malce daljši rok imam,« pojasnjuje sogovornica, ki je zaradi vsega še bolj razočarana nad odnosom vodstva podjetja Moda Mi&lan do zaposlenih.
*Vse dokumente, ki potrjujejo zgodbo Sonje Debelak, hranimo v uredništvu.