Med dobitniki sta tudi Renata Škrget, diplomirana medicinska sestra in magistrica zdravstveno-socialnega menedžmenta iz Zdravstvenega doma Ljutomer, ter Karolina Kovač, diplomirana babica iz Splošne bolnišnice Murska Sobota.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Zdravstveni delavci graditelji dobrega
Renata Škrget je svojo poklicno pot medicinske sestre začela leta 2000 v Zdravstvenem domu Ljutomer, kjer je ves čas s svojim znanjem in zavzetim delom prispevala h kakovosti zdravstvene nege in razvoju zdravstvenovzgojnega dela tako v zavodu kot v lokalni skupnosti. »Če bi še enkrat izbirala poklic, bi se zagotovo znova odločila za poklic medicinske sestre,« pove sogovornica. Novice, da bo prejela najvišje stanovsko priznanje, je bila izjemno vesela, tudi zato, ker ga dojema kot priznanje delu, ki ga opravlja tako na področju zdravstvene nege kot v lokalni skupnosti, pa tudi kot splošno priznanje delu, ki ga izvaja skupaj s kolegicami. »Mislim, da je vloga nas zdravstvenih delavcev pomembna ne samo na delovnem mestu, ampak tudi v lokalni skupnosti, kjer lahko s svojim znanjem in delom veliko doprinesemo,« je povedala prejemnica priznanja. V mislih ima delovanje v krajevnih skupnostih in različnih društvih, ki jim sama pripisuje velik pomen za ustvarjanje skupnosti in ponujanje priložnosti za druženje ljudi, kar vse dobro vpliva na zdravje.
Sama energijo za tako široko delovanje črpa iz zadovoljstva ob tem, ko vidi svoj doprinos k dobremu in v vlogi patronažne sestre zadovoljstvo v očeh ljudi, ki ji hvaležno stisnejo roko. »To me napolnjuje s pozitivno energijo za naprej in daje zadoščenje za nazaj. Verjamem v dobro in da se dobro z dobrim poplača. To me izpopolnjuje in na srečo še nikoli nisem občutila sindroma izgorelosti. Svoje delo opravljam s srcem in veseljem,« pove prejemnica priznanja.
Biti ob rojstvu je privilegij
Ob novici, da bo prejela zlati znak, se je počutila počaščeno, pa pravi Karolina Kovač, ki že 21 let opravlja delo babice v murskosoboški porodnišnici. Skromni, kot smo Prekmurci, se je tudi sama najprej spraševala, ali je tega vredna, pove Kovačeva, in šele ko ti drugi to potrdijo, si še sam upaš priznati, da si vreden. Ob priznanju čuti tudi veliko hvaležnost do vseh, ki so ji predali znanje, pa tudi do babiške sekcije pri Zbornici -Zvezi, ki jo je nominirala, ter pomurskemu društvu medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in babic Pomurja za podano priporočilo in zaposlenim na ginekološko-porodnem oddelku za potrditev tega.
Poklic, ki ga opravlja, je zanjo še vedno najlepši, kajti gre za vejo v zdravstvu, ki je v večini primerov povezana s pozitivnimi dogodki in srečo. »Dejansko imamo velik privilegij, da smo lahko ob rojstvu otroka, ki je zelo intimen trenutek mlade družine,« pove sogovornica. Vsako rojstvo je zanjo vedno znova očarljivo, vedno drugačno, nepredvidljivo in zato malo skrivnostno. »Še vedno me fascinira ta čudež narave in česa je sposobno žensko telo,« pravi Kovačeva, ki se je tudi sama po nareku usode znašla v tem poklicu. Začela je kot zobozdravstveni tehnik, po treh letih dela v tem poklicu pa se odločila za nadaljnje šolanje. Šla je na informativne dneve in vstopila v napačno predavalnico na zdravstveni fakulteti v Ljubljani, kjer pa jo je predavateljica, ki je predstavljala poklic babice, prepričala za študij porodništva in ginekologije.
Po vsem, kar je doživela v svojem poklicu, pa ji še danes največ pomeni, če ji ženska pove hvala ali kako drugače pokaže, da je zadovoljna z njenim delom.