Jure Kljajić

Toplo silvestrsko noč nekje nad južnim Jadranom, ki jo razsvetljuje na milijone prastarih zvezd, opolnoči dodatno prežari veličasten ognjemet. Prav takšen, kakršnega pričakujejo turisti, ki izdatno prispevajo k 20 odstotkom celotnega bruto družbenega proizvoda sosednje lepe njihove. Z odra poje pevec, vsako leto bolj lasat in brez gub, čeprav, kot tragično poje, dnevno umre vsaj stokrat, ki je za svoj nastop po pisanju regionalnega časnika prejel 60.000 evrov. Njegov predizvajalec je velika mednarodna zvezda, ki je za dve uri seksi grlenega petja pod zamaščenim klobukom in v obleki, naravnost z odrov svetovne turneje, prejela 300.000 evrov. Ampak, družba je fina, iz nahrbtnikov pijemo najboljše slovenske peninarje, petard nihče ne meče, leto je bilo res težko in izzivajoče, bi rekli novodobni guruji, mi, stara garda, pa, da je bilo za en drek, zaradi vseh teh vojn in groženj in kazanja mlahavih mišic impotentnih starcev. In nihče ne ve, kaj bo čez leto osorej. Kolektivno praznovanje združi množico v skupnem doživljanju nečesa čudovitega, arhetipsko ritualnega. Ampak vame se tihotapi ta ostudna slaba vest, ta kolektivna krivda, ki se je ne morem znebiti, pa čeprav skušam, kot Alan Ford, vsak dan v vsakem pogledu vsaj malo napredovati. Po eni strani bi radi čisto okolje, dihanje brez mask in naravo, kjer se lisicam v mesečini srebrno sveti kožuh. Nato pa na prehodu starega v novo leto dobesedno eksplodiramo – v obliki petard, raket in vseh tistih svetlečih in za nekatere privilegirance romantičnih »vauuu« trenutkov, ki jih spremlja nezgrešljivo smrdeč dim. Radi imamo živali, a vsaj enkrat letno, potem pa še ob kronanjih, osemnajstkah in porokah, poskrbimo, da mačke in psi kolapsirajo, divje živali bežijo iz svojih habitatov, ptice pa dezorientirano poskušajo emigrirati v vesolje. Pa do ostarelih, bolnih in otrok sploh še prišli nismo. In zakaj? Ker je lepo.

Ta kontrast med našimi vrednotami in dejanji me je spomnil na prizor iz filma A Real Pain, ki združuje temačne zgodovinske motive z lahkotnim humorjem, se loteva bolečih vprašanj identitete, družinske zgodovine in medgeneracijskih travm. V njem Benji Kaplan (Kieran Culkin), sarkastični in rahlo nervozni protagonist, z bratrancem Davidom (Jesse Eisenberg, tudi scenarist in režiser filma) potuje z vlakom v prvem razredu na ogled fiktivnega koncentracijskega taborišča Lubinka (nas, Slovane, asociira na ljubezen, kajne?), da bi počastil spomin na svojo poljsko judovsko babico. V udobnem kupeju doživi čustveni zlom, ko ugotovi, kako groteskno je sedeti na oblazinjenem sedežu, medtem ko potuje na kraj, kjer so ljudje trpeli v nepredstavljivih razmerah. »Kako naj se naslonim na ta masivni stol, ko pa vem, da sem tik pred zgodovinsko grozo?« čutimo njegov notranji monolog. In iskreno, ali ni to vprašanje, ki si ga lahko zastavimo vsi? Ali ni ravno to neskladje med našimi vrednotami in dejanji ključni paradoks sodobne družbe? Na glas govorimo o trajnostnem razvoju, zbiramo denar za zaščito živali in se zgražamo nad onesnaženjem. Nato pa prirejamo ognjemete, zmagovalne mešanice hrupa, dima in plastičnih ostankov, in se tolažimo, da je to tradicija, ki s hrupom in bliskom odganja staro in slabo, zle duhove, nesrečo in negativno energijo in dela prostor novemu in srečno svetlemu. In z nekoliko slabe vesti globoko vdihnemo novo leto, polno svinca, barija in litija. Prizor iz filma A Real Pain je tako močan zato, ker nas sooči s tem, kar pogosto spregledamo – lastno hipokrizijo. Zato film ni le film o spominih na holokavst, je film o tem, kako bolečina preteklosti oblikuje našo sedanjost. Benji ni zgolj nevrotik, ampak glas, ki vpije: »Zakaj je to v redu?« Potovanje v prvem razredu na kraj trpljenja je le metafora za naš vsakdan. Zakaj vztrajamo pri ognjemetih, ko obstajajo laserske predstave? Zakaj se obnašamo, kot da bo naš planet preživel zrak, poln smodnika, in tla, posuta s plastično razbitino konfetov? Toda Benji se v naslednjem prizoru že nasmehne absurdni situaciji, v kateri se je znašel. Se lahko tudi mi? Konec koncev gre za več kot le to, da se odpovemo ognjemetom ali potovanjem v prvem razredu. Gre za to, da začnemo graditi svet, kjer bo vse manj vprašanj, ki jih spremlja neroden nasmeh in stavek: »Ja, vem, ampak ...«

Težko je spremeniti navade, a začetek je lahko preprost: malo manj dima, malo več iskrenosti – in čisto po možnosti še vedno dovolj humorja, da se nasmejemo sami sebi in kreaturam, kakršne postajamo.