vestnik

Čas je, da Bešič Loredan ugrizne v gnilo jabolko #kolumna

Primož Cirman, 18. 3. 2023
Primož Lavre
Interventni zakon daje ministru Danijelu Bešiču Loredanu celo možnost, da na finančni tok države priključi tudi zasebnike, ki nimajo koncesij.
Mnenja

Zdravniki, ki so lastniško povezani z dobavitelji bolnišnic. Nevrokirurg, ki ga je moral pacient plačevati v Hongkong. Specialisti, ki lastne čakalne vrste popoldne krajšajo kot zasebniki. Vsi so zgolj derivat istega problema: da to že desetletje in več počnejo, ker lahko.

Ko je koalicija Roberta Goloba junija lani prevzela oblast, je bil eden prvih njenih ukrepov interventni zakon za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu. Njegov glavni namen, kot ga je predstavljal minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, je bil pokazati, kje so šibke točke domačega zdravstvenega sistema – in to na način, da bo država vanj vložila pol milijarde evrov, potem pa opazovala, kaj se bo zgodilo. Po načelu "kolikor se bo delalo, toliko bo plačano".

Vsaj na prvi pogled se je način zdel logičen. Že desetletje smo priča opozorilom, da Slovenija za zdravstvo namenja manjši delež BDP kot bolj razvite evropske države. Več denarja zato pomeni boljše in hitrejše zdravstvene storitve za ljudi, mar ne? A že takrat je bilo mogoče slišati skeptike, ki so opozarjali, da zgolj nalivanje vode v kopalno kad ne bo dovolj, če ta nima zaprtega odtoka. Eni so se spomnili grenke izkušnje Milojke Kolar Celarc, ministrice za zdravje v vladi Mira Cerarja. Četudi je sindikat Fides pred šestimi leti s stavko od nje izsilil zvišanje zdravniških plač, se čakalne vrste takrat niso skrajšale. 

Drugi so opazili, da ima sam interventni zakon sistemsko "luknjo". Zdravnike iz javnih bolnišnic namreč spodbuja, da najbolj donosne operacije, posege in preglede iz dodatnega programa opravljajo pod okriljem zasebnih koncesionarjev. Zakaj je to problematično? Ker ministru daje alibi za sklep, da reševanje težav v zdravstvu ni mogoče brez krepitve zasebnih izvajalcev. S tem pa bi prižgal zeleno luč za de facto legalizacijo poizkusov divje privatizacije zdravstva, ki smo jim bili priča v zadnjem desetletju in pol. 

Preberite še:


Razkrivamo: komu so šli milijoni za krajšanje čakalnih vrst

Se kdo čudi, da so zmagovalci interventnega zakona zasebniki? 

Pol leta po začetku veljavnosti zakona smo zdaj prav na tej točki. Prvi podatki, ki smo jih razkrili pred dnevi, jasno kažejo, da so zmagovalci interventnega zakona zasebni koncesionarji. Ti so med lanskim septembrom in decembrom prejeli več kot tretjino državnega denarja, namenjenega za skrajševanje čakalnih vrst. Njihovi prihodki so v tem času eksplodirali. Najbolj absurdno je, da so največji zasebniki, ki imajo peščico zaposlenih, iz interventnega zakona prejeli več denarja od nekaterih največjih javnih bolnišnic, kjer dela tisoč in več ljudi.

20150528-00610939
STA
Sindikat Fides od vsakokratne (leve) vlade z grožnjami s stavko zahteva višje plače. Tudi ko jih dobi, se čakalne vrste nič ne skrajšajo.

To je seveda mogoče le zato, ker so zdravniki, zaposleni v teh bolnišnicah, dodatni program za državni denar raje opravljali za zasebnike. V čem je težava, boste rekli? Mar ni celo nekdanji voditelj komunistične Kitajske Deng Šiaoping govoril, da ni pomembno, kakšne barve je mačka, ampak je važno, da lovi miši?

Morda že, ko je šlo za gospodarsko rast in preobrazbo razvojno zaostale kmetijske države z milijardo prebivalcev v vodilno industrijsko silo sveta. Toda v slovenskem primeru gre za navaden doping izbrani skupini zasebnih podjetij. Ti imajo namreč z zdravniki, plačanimi prek popoldanskih s.p.-jev, precej manj stroškov kot javne bolnišnice. Logično je, da je zato tudi dobiček na vsako operacijo, poseg ali pregled pri zasebnikih precej večji. Ob radikalnem nadaljevanju takšne prakse ni več daleč dan, ko bodo javne bolnišnice le še nekakšna slaba banka zdravstva, namenjene zgolj storitvam, ki se zasebnikom ne bodo izplačale. 

Preberite še:
Bešič Loredan ima problem. Ime mu je Marko Bitenc

Denar ne sledi pacientu, ampak zdravniku

Ključe do teh vrat ima zdaj v rokah Bešič Loredan. Kljub denarju, ki ga s helikopterja meče v zdravstvo, se čakalne vrste ne krajšajo – spet logično, saj zdravniki očitno ne delajo več, ampak zgolj drugje. Še več: interventni zakon daje v takšnem primeru ministru celo možnost, da na finančni tok države priključi tudi zasebnike, ki nimajo koncesij. To se utegne zgoditi, če bo ugotovil, da zakon do zdaj ni dal želenih rezultatov. Po logiki Mateja Tonina in Marka Bitenca, da mora denar slediti pacientu.

Ukc ljubljana
Primož Lavre / M24
UKC Ljubljana v zadnjih dneh pretresa nov korupcijski škandal.

Toda - ponovimo še enkrat - to bi bil le poceni izgovor in iskanje alibija za politiko, ki bi zgolj sledila izvršenim dejstvom na  terenu. In morda uresničevala kakšen vnaprej pripravljen načrt. Ker v resnici nam je interventni zakon pokazal nekaj popolnoma drugega: da imamo v Sloveniji dejansko sistem, kjer denar sledi - zdravniku. 

Drži, v slovenskem javnem zdravstvu imamo ogromno število zdravnikov in drugega osebja, ki predano in pošteno dela za dobro pacientov. A imamo tudi sistem, ki spodbuja in celo nagrajuje ekscese. Zdravniki, ki so lastniško povezani z dobavitelji bolnišnic, nevrokirurg, ki ga je moral pacient plačevati na račun v Hongkong, in specialisti, ki pomagajo ustvarjati čakalne vrste zato, da jih popoldne krajšajo kot zasebniki, so zgolj derivat istega problema: da vse to že desetleje in več počnejo, ker lahko. 

Preberite še:
Afera UKC: za podjetjem iz Hongkonga, ki je dobilo denar, skriti Slovenci

Šibka država in močan lobi zdravniških baronov

To je največji dosežek lobija tako imenovanih zdravniških baronov, skritih za cehovsko zbornico, Fidesom, ki je vsaki levosredinski vladi zagrozil s stavko, in vsaj tremi političnimi strankami. To je, kot bi rekli Angleži, slon v dnevni sobi, ki ga nihče ne želi videti. To je tisto gnilo jabolko, v katerega bo moral prej ali slej ugrizniti Bešič Loredan.

Tudi pri "dvoživkah" je namreč treba ločiti med vzroki in posledicami. Meje med javnim in zasebnim niso zabrisali (le) sami, ampak jim je nekdo to dovolil. Sami si niso predpisali nizkih normativov, ki se izkoriščajo za nedelo. Sami niso organizirali javnih bolnišnic. Sami jih ne bi smeli upravljati, čeprav se danes zdi, da je temu tako. Sami ne vodijo javne blagajne, ki v državi z dvema milijonoma prebivalcev dovoljuje različne cenike storitev med javnimi bolnišnicami.

marko bitenc-pl
Primož Lavre
Marko Bitenc je eden pomembnejših ljudi iz kroga zdravstvenega ministra.

Nekdo je zdravnikom odobril vsa ta soglasja za popoldansko delo, medtem ko ni nadzoroval, kje so in kaj počnejo dopoldne. Nekdo jim je dovolil, da si koncesije preprodajajo prek podjetij. In nekdo je na neki točki menda ugotovil, da brez njih ne more, zato jim je dovoljeval vse – celo največje ekscese. Ki jih spet nekdo ni prijavil policiji, tožilstvu in drugim institucijam.

V Sloveniji že leta poslušamo o "globoki državi". Toda interventni zakon nam je pokazal, da je vsaj v javnem zdravstvu naš največji problem "plitva država", ki vanj v zadnjih mesecih meče denar - zato da se ga od spodaj navzgor še naprej intenzivno razgrajuje. Kopalne kadi pač ni mogoče napolniti le z več vode, ampak tudi tako, da zapremo odtok. 

Kaj zdaj berejo drugi