Velika predavalnica takrat še starega faksa FDV. Novinarstvo. Ali uvod v novinarstvo. Saj ni pomembno. Predavateljica sprašuje študente novinarstva, zakaj so izbrali prav ta študij. »Ker želim iskati resnico.« »Odkrivati želim resnico.« »Resnica me zanima.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Kako velike besede. Za tako mlade ljudi. Očitno so jih nekje slišali, sem pomislila, kajti jaz tam nisem bila zaradi resnice. Bila sem zaradi sebe. Mene – na srečo – prfoksa ni nič vprašala. Ker ne njej ne sebi o resnici nisem vedela veliko povedati. Mogoče bi takrat lahko rekla le, da me zanimajo zgodbe. Zgodbe ljudi. Ki bi jim morebiti prav tako lahko rekli resnice, a to so majhne, parcialne resnice. Ki pa v očeh nekoga drugega niso nujno resnične. Zato je resnica pogosto sestavljanka iz nešteto delov. Puzzle. A nekatere dele lahko zložiš zraven šele, ko minejo leta in leta.
Preveč filozofsko vprašanje, ta resnica. Kaj sploh je? Kje jo najti? In kako? Danes, po dveh desetletjih prakse v novinarstvu in v pisanju zgodb, mislim, da resnica ni ena. Skoraj toliko jih je, kolikor je nas.
Pred praznikom dela nas je, sodelavke in sodelavce lokalnega tednika, našla novica o novem lastniku. Katerem že v zadnjih desetih letih?? Medijske turbulence ne prizanašajo nikomur, le zakaj bi našemu časopisu, je verjetno eden od odgovorov na vprašanja, ki so se nam ob tem pojavljala. In ki smo jih – ob zunaj visečih zastavah – premlevali čez praznike. Praznike, ki slavijo delo in delavce. Odgovore pa dočakali po. Nekatere odgovore. Drugi bodo verjetno prihajali počasi, kot puzzle. Resnica po navadi potrebuje čas. Da se sestavi.
Nedolgo, kake tri leta nazaj, smo poslušali odgovore na naša vprašanja, ki smo jih zastavljali takrat novemu lastniku. Zgodovina se ponavlja, a ne? A naša se nekam hitro obrača … Skratka, dejstvo je, da nihče nikogar ne kupi zaradi ljubezni. To nam je vsem jasno. No, vsaj kar se podjetij tiče. Če si podjetje, te kupijo, ker jim boš nekaj prinesel. Največkrat denar. O resnici tukaj ni veliko govora. Niti o malih resnicah ne.
Je pa zanimivo poslušati – in primerjati – zgodbe in odgovore lastnikov. No, tiste delčke, ki nam jih povejo. Nihče od nas si, kot rečeno, ne dela utvar, da gre za ljubezen. Do časopisa, do resnice ali česa podobno filozofskega. Bivši – lastnik, da ne bo pomote – mi je pred leti na vprašanje, kaj pa je njemu pomembno, zelo odkrito in zelo jasno povedal, da Exelove tabele. V njih so številke, seveda. Ki ne smejo iti dol, v rdeče. V Exelovo tabelo ne moreš stlačiti človeka, to je jasno. Okej. Pošteno. Pošteno povedano. Čeprav bi lahko bil fer, pa bi prišel tudi povedat, da je kuro, ki nese zlata jajca – kot nas je imenoval – prodal naprej. In lahko bi rekel hvala. Za jajca. A za to jih je treba imeti. Jih ima novi? Lastnika mislim, seveda. Ta pravi, da konja, ki zmaguje, ne menjaš. Dokler zmaguje. To je verjetno pozabil omeniti.
Je pa dejstvo, da smo delavci – kar novinarji konec koncev smo – že malo siti. Da nas krmijo. Ker nas večina pa še vseeno dela tudi zaradi tistih koščkov resnice v zgodbah, ki jih vsak dan vztrajno skladamo skupaj. In – nimam problemov z živalmi, pravzaprav jih imam rada skoraj tako, če ne bolj, kot ljudi – a, nismo ne kokoši, ne kaj drugega. Zato, ne hranite nas več, prosim.
