Elizabeta Markovič Toplak že od otroštva goji ljubezen do masivnega stilskega pohištva. Njena dedek in pradedek sta bila mizarja, zato je bila njihova domača hiša opremljena z masivnimi kosi in še danes, pravi, bi tam težko našli iverno ploščo. Po njiju se je mizarska tradicija v družini prekinila, njen oče je bil učitelj, mama trgovka, nato pa se je ljubezen do dela z lesom prebudila v njej.
»To, kako neko drevo živi v kosu pohištva, je zame velika vrednota. Ker če je les pravi in je bil izdelan ročno, to nosi v sebi. Vsaj jaz tako čutim,« pove dolgoletna novinarka, ki se je pred približno osmimi leti začela ukvarjati s kosom pohištva, ki ji je bil strašansko všeč. »Začela sem ga čistiti, polirati, sledil je drugi kos, pa še eden,« pripoveduje sogovornica, ki je pohištvo sprva zbirala in obdelovala zase, potem pa se ga je nabralo že toliko, da se je odločila za prodajo. Novinarski poklic je zamenjala za delo v turizmu in s pohištvom, zadnje, pravi, je pravzaprav njen hobi.
Najzahtevnejše je tovorjenje
Vsega, kar zahteva obnova tovrstnega pohištva, se je sogovornica priučila sama, kot pravi, pa si nekoč želi pridobiti še pravo mizarsko znanje. »Ko sem nekoč nabavila neki predalnik, ki je imel uničeno zgornjo ploščo, ker so na njem zalivali rože, nisem imela znanja, kako se lotiti popravila, potem pa sem naletela na sovaščana Kevina Cerovca, inženirja lesarstva, ki mu je blizu restavratorsko delo, in sva začela delati skupaj. On je imel znanje, jaz voljo in nama je uspelo tudi ta kos pohištva obnoviti. Je pa dejstvo, da se s tem ukvarja še zelo malo ljudi, saj to delo zahteva ogromno časa. Sam kos ti pokaže, da stvari ne gredo z danes na jutri. Če želiš najti neko bližnjico v smislu popravila, strokovnosti, se ne da. To sem izkusila tudi sama in se tudi veliko naučila,« pove.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S TRIBUNE) Kako močna je Mura?
Nogomet niso samo zmage. So tudi neuspehi, so tudi boleči padci.
Preden izdelek dobi končno podobo, je potrebnega veliko »umazanega« dela, čiščenja, brušenja, poliranja itd. Med njenimi osnovnimi pripomočki sta tako koničasta pilica, s pomočjo katere lahko v detajle očisti vsak delček pohištva, in bombažna krpa. »Ko prinesem neki kos pohištva, ostane v moji delavnici tako dolgo, dokler ni popolnoma dezinficiran, očiščen, skratka primeren za salon. Če tak kos pohištva ni dobro očiščen, se zna zgoditi, da se čez čas pojavijo vonj, plesen ali vlaga … Tega pa si kot oseba ne morem privoščiti. Pri meni je vedno vse ali nič,« je jasna. Tako lahko čiščenje ene noge mize traja tudi dve ali tri ure, sicer pa večinoma kupuje kose, ki so na videz dobri in zdravi, da dela ni preveč. »Kupila sem tudi stvari, ki potrebujejo veliko dela, ampak te še čakajo v delavnici,« se nasmehne.
Pri delu ne uporablja lakov, temveč dela z olji oziroma šelak polituro, s katero pohištvo dobi sijaj, ki ga obdrži vse življenje. Vsak kos pohištva potrebuje več slojev tega premaza, tudi do osem, kar raztegne delo s posameznim kosom tudi na mesec, dva, tri. Če je le mogoče, dela zunaj, pozimi je zato delo težje, saj se materiali ne sušijo tako kot v toplejših mesecih, tudi zračna vlaga je drugačna.
Eden najzahtevnejših elementov v procesu je transport pohištva. Pri tem tako pogosto sodeluje celotna družina. »Mnogokrat se zgodi, da se cela družina usede v kombi in gremo v Budimpešto, kjer potem z nekega drugega nadstropja spravljamo kakšen kos. Če se kaj odkruši ali popraska, to za sabo potegne dodaten mesec dni dela. Te stvari so zelo občutljive.«
Pohištvo išče na madžarskem tržišču. Gre za kose iz zasebnih zbirk, ki jih lastniki zaradi prenove stanovanja in zamenjave stila denimo ne želijo več, ali pa jim je umrla babica, pa ga ne potrebujejo. Tovrstnega pohištva se na Madžarskem najde še veliko, v Sloveniji ga je bolj malo. »Predvsem zato, ker tisti, ki gojijo ljubezen do takega pohištva, to seveda želijo zadržati zase,« pove Markovič Toplakova in nam smeje zaupa, da tudi sama tiste največje bisere hrani doma.
Starinsko pohištvo kot naložba
Poleg obdelave lesenih delov pohištva so zgodba zase tudi tkanine. Na tem področju je namreč trenutno kar velik problem, saj tapetnikov skoraj ni. Če pa so, se ne ukvarjajo z načinom dela, ki ga tovrstno pohištvo zahteva, to pomeni ročno delo in naravni materiali brez plastike. Kot pove sogovornica, so v Sloveniji še dva ali trije tapetniki, ki delajo na tak način, imajo pa zato tudi svojo ceno. Sama je enega našla v Turnišču, ki pa je pred upokojitvijo in žal nima naslednika, ki bi prevzel njegovo delavnico. Obstaja torej strah, da mojstrov kot tudi primernih materialov kmalu ne bo več. »Kolikor mi je znano, se v Evropi dogaja, da poslovneži kupujejo te stvari za zalogo. Tako kot nekateri vlagajo v zlato ali bitcoine, drugi vlagajo v starinsko pohištvo. To je naložba, ki ne bo izgubila vrednosti,« pravi sogovornica, ki meni, da se trend masivnega pohištva vrača.
»Mislim, da je razvoj civilizacije na točki, ki se bo sicer še vzpenjala z umetno inteligenco in vsem s tem povezanim, vmes pa obstajamo duše, ki to sicer sprejemamo, ampak temu težko sledimo. Bolj smo povezane s preteklostjo, s tem, kar imamo v genih, zato se v tem 'duhu', ki ga ima takšno pohištvo, počutimo varne … Vsaj meni daje to pohištvo tak občutek v tem hladnem, industrijskem, neosebnem svetu. Industrializacija je mimo in vračamo se k naravi in k temu, kar ta ponuja, in starinsko pohištvo je z mojega stališča del te narave.«
Lani, ko so prostori nekdanjega Pomurskega tiska v Murski Soboti dobili novo življenje s točko Business Point, je v njihovih prostorih, natančneje v razstavišču, ki služi kot prostor za umetnost, našel svoje mesto tudi prodajni salon njenega pohištva. Ne gre za klasično trgovino, temveč je salon odprt po dogovoru s stranko, te lahko pridejo in si ogledajo razstavljene kose. »Pomembno je, da lahko stranke pohištvo vidijo v živo, ga začutijo. Na čisto vsakem stolu, sedežni garnituri se denimo drugače sedi in vzbuja drugačne občutke,« pove Elizabeta Markovič Toplak in doda, da je vrednost tega prostora toliko večja ravno zato, ker združuje umetnost na več ravneh, zaradi umeščenosti v tak prostor pa se vsak posamezni kos pohištva lahko izkaže. Dodati je treba, da nobeden od kosov, ki so na ogled v razstavnem salonu, ni mlajši od 80 let.
Celo iz poznega baroka
Njene potencialne stranke so tisti posamezniki, ki jim je všeč tak stil pohištva in si ga na drugi strani lahko tudi privoščijo. Svoj prostor načeloma hitreje najdejo stoli ali kakšna manjša komoda kot neka velika sedežna garnitura, saj je res, da v sodobnih stanovanjih ni veliko prostora. »Je pa tudi odvisno od vsake stranke posebej. Nekateri se odločijo, da vržejo vse ven in imajo namesto petih omar eno konkretno. Tako da povpraševanje je različno, pa tudi okusi so različni. Veliko je tega staronemškega stila, kosi, na katerih sediva in jih gledava trenutno, pa segajo še bolj nazaj, v pozni barok,« pojasni sogovornica in doda, da sta na njenih stolih sedeli tudi slovenska in zdaj že nekdanja madžarska predsednica ob njunem zadnjem srečanju v Lendavi.
V prihodnje se Elizabeta Markovič Toplak želi posvetiti strankam. Ima tudi take, za katere išče želene kose pohištva, je pa to, pravi, težek izziv in zahteven trg, zato fokus ostaja na salonski prodaji. »Kar se tiče iskanja pohištva – vsak dan pregledam trg. Ta je madžarski, tukaj je 10 milijonov ljudi, in če je dobra ponudba, zagotovo nisem edina, ki ve zanjo, zato moraš reagirati hitro, z danes na jutri. Še pred spanjem zmeraj pogledam, ali je kaj novega in zanimivega. Rada tudi vidim, ko ljudje pridejo v salon, se dotaknejo pohištva in so navdušeni. So pa moje sanje, da mi nekdo reče, 'tukaj imaš toliko in toliko denarja, opremi mi hišo'. Morda nekoč, zakaj pa ne?«
